“Tedaj so govorili, da je to “itak brez veze”, ker boste takoj propadli. In vidite, 1. marca naslednje leto bo deset let, kar propadamo, če odgovorim tistim, ki so nam napovedovali temno prihodnost. V resnici pa smo uspeli postaviti sistem, ki deluje neodvisno od oblasti. To se mi zdi najpomembnejša pridobitev. Ko je prišel na oblast Golob, so se vse pogodbe z državnimi podjetji, z državo prekinile in mi smo preživeli,” je zgodovino Nova24TV podoživel njen direktor Tomašič. Tokrat sicer ni bil voditelj, marveč gost v oddaji Beremo, ki jo vodi Metod Berlec.
TV voditelj Metod Berlec: “Drage gledalke, dragi gledalci, lepo pozdravljeni v oddaji Beremo skupaj z vami na televiziji NOVA24TV! Moj današnji sogovornik je voditelj oddaje Kdo vam laže? in direktor naše medijske hiše g. Boris Tomašič. Z njim bom govoril o medijih, medijskem ustvarjanju, njegovi knjigi Kdo vam laže? in aktualnem družbeno-političnem dogajanju. Za začetek si oglejmo prispevek o našem današnjem sogovorniku.” Sledil je uvodnik: Boris Tomašič se je rodil leta 1967 v Brestanici, kjer je odraščal in hodil v Osnovno šolo Adama Bohoriča. Leta 1986 je končal Srednjo tehnično šolo v Krškem. Leta 1994 je diplomiral na Fakulteti za organizacijske vede, leta 2012 je diplomiral še na Fakulteti za poslovne in komercialne vede.
Leta 2019 je postal magister mednarodnih in diplomatskih študij na Fakulteti za mednarodne in evropske študije v Kranju. Po prvem končanem diplomskem študiju leta 1994 je postal podpredsednik Mladinskega sveta Slovenije, v letih 1999 in 2000 je kot direktor vodil občinsko upravo Občine Tržič, med letoma 2000 in 2001 pa je vodil Urad RS za mladino; v tem času je kot zunanji sodelavec vodil tudi tržiški Radio Gorenc. Med letoma 2002 in 2006 je bil vodilni menedžer družbe High Marketing. Leta 2006 je postal izvršni direktor družbe Slovenijales Trgovina, bil je tudi član nadzornega sveta igralniške družbe Hit.
Leta 2011 je kot samostojni podjetnik ustanovil družbo za poslovno svetovanje in filmsko produkcijo, ki jo ima še danes. Služboval je še kot namestnik direktorice JGZ Brdo in kot svetovalec uprave Kompasa. Leta 2015 se je pridružil ekipi novega medija Nova24TV. Je najbolj zaslužen, da sta zaživela dva nova slovenska medija: spletna stran Nova24TV.si in televizija Nova24TV. Z manjšo prekinitvijo je od leta 2015 direktor Nove hiše in programski direktor NTV24; od leta 2020 je izvršni direktor NTV24, od leta 2022 pa tudi direktor družbe Nova obzorja, ki izdaja tednik Demokracija.
Je tudi odgovorni urednik programa Prva TV. Leta 2020 je začel z vodenjem oddaje Kdo vam laže?, ki je hitro postala najbolj gledana oddaja na televiziji Nova24TV. 27. septembra 2023 je postavil Guinnessov rekord za najdaljšo pogovorno oddajo v zgodovini, vodil jo je 73 ur, 23 minut in 21 sekund. V oddaji je sodelovalo 70 gostov. Boris Tomašič je velik del življenja prebival v Škofji Loki, kasneje se je preselil nazaj v Posavje. Zdaj živi med Ljubljano in Brežicami. V mladosti je igral košarko, njegov hobi je sicer jadranje. Tomašič je ideološko konservativno opredeljen.
Boris, lepo pozdravljen v oddaji Beremo! Doma si iz Posavja. Za začetek bi te vprašal, od kje tvoje zanimanje za politiko in seveda za medije, za medijsko produkcijo?
Od kje? To imaš ali pa nimaš. Povedal bom anekdoto. Ko sem še hodil v srednjo šolo, smo še imeli predmet Samoupravljanje s temelji marksizma. Verjetno se spomniš. Učili so nas, kako so samoupravljanje in marksizem ter socializem nekaj vrhunskega. In jaz sem takrat tovarišico (tedaj smo jim tako rekli) oziroma učiteljico STM-ja vprašal: “Meni ni jasno, mi imamo tako idealen sistem za delavce, ki res skrbi, da niso izkoriščani, medtem ko ta zlobni kapitalizem izkorišča delavce … Zakaj naši ljudje hodijo delat v Nemčijo, Nemci pa ne hodijo v Slovenijo oziroma tedanjo Jugoslavijo?” In ni znala odgovoriti, malo je mencala. Logična vprašanja so se mi postavljala že v tistem času. In iskreno, nikoli si nisem mislil, da bom delal v medijih, ampak ves čas me je življenjska pot vodila k medijem. Sicer sem se podal v računalništvo, ekonomijo itd. Ampak kakor koli sem zadevo obrnil, vedno sem nekako zaključil pri medijih. Ko sem bil recimo predsednik študentske organizacije (ŠOLT), smo izdajali študentski informator, kjer sem slučajno bil urednik. Bil sem tudi direktor Radia Gorenc, pa sem nabavil kamero in sem bil snemalec, novinar itd. Skratka, vse življenjske izkušnje so me peljale do tega, da sem prišel do Nove24TV in pristal na več funkcijah, edino novinar še nisem.
Je to kakor koli povezano s tvojo izobrazbo, ki je tako strokovno-tehnična, organizacijsko-poslovna kot družboslovna …?
Če sem zelo iskren, je to posledica tega, da nisem bil zelo priden študent. Študiral sem po fazah, zaključil eno stopnjo, nato drugo, tretjo in četrto itd. Drži pa, da me ogromno stvari zanima, ogromno stvari se lotim. Ko so mi stvari izziv, mi ni nobeno področje tuje. In zato toliko področij. Ampak nekako – vse je povezano. Družbene vede vseeno temeljijo na nekih … računalništvo, ekonomija sta tudi napol družbeni vedi, napol matematika, tam nekje vmes. Ogromno stvari me zanima, in če me neka stvar zanima, se jo grem učit. Na vseh področjih. Ne zgolj profesionalno, tudi zasebno se lotim praktično vsega. Znam montirati, znam snemati in znam delati novinarske prispevke. In ko vodiš TV, je to pomembno, ker veš, kaj je potrebno in kako je potrebno itd. Izgleda, kot da se hvalim, ampak dejansko je ni stvari, ki se je ne bi bil sposoben naučiti. Denimo sedaj se učim čebelarstva. Šel sem na tečaj čebelarstva. Ko sem izvedel malo več o čebelah, so mi postale zelo fascinantne. Gre za organizem, ki deluje popolno.
Pri naši založbi Nova Obzorja, ki jo vodiš kot direktor, je izšla tvoja prva knjiga z naslovom Kdo vam laže?. Se pravi po istoimenski oddaji, ki jo vodiš na televiziji Nova24TV. Še prej pa bi te vprašal, kako danes gledaš na projekt oziroma izziv, ki se imenuje Nova24TV in se je začel pred dobrim desetletjem? V veliki meri pod tvojim vodstvom …
Ja, deseto leto teče. Vse skupaj se je začelo poleti leta 2015, in sicer kot zamisel. Že oktobra smo postavili spletno stran, 1. marca 2016 pa televizijo. Zadeva je bila zelo kaotična. Vsi, ki smo sodelovali, smo bili slabo podkovani z znanjem, kar se je tudi videlo v tistih naših prvih korakih. Ampak bili smo trdno odločeni, da je treba nekaj narediti. Še danes je treba na tem področju nekaj narediti, bistveno spremeniti. Ampak če gremo za deset let v preteklost, je bil medijski prostor, zlasti na področju televizije, monoliten. Imeli smo zaprt prostor, kjer drugače misleči sploh niso mogli zraven. In to je mene motiviralo. Povabili so me zraven in dejal sem, da je zadevo treba peljati naprej. In smo startali. Tedaj so govorili, da je to “itak brez veze”, ker boste takoj propadli. In vidite, 1. marca naslednje leto bo deset let, kar propadamo, če odgovorim tistim, ki so nam napovedovali temno prihodnost. V resnici pa smo uspeli postaviti sistem, ki deluje neodvisno od oblasti. To se mi zdi najpomembnejša pridobitev. Ko je prišel na oblast Robert Golob, so se vse pogodbe z državnimi podjetji, z državo prekinile in mi smo preživeli. Seveda, največ po zaslugi naših gledalcev, ki so zato, da mi lahko delujemo, pripravljeni plačati prostovoljno. To se mi zdi eno takšno priznanje dobrega dela. Če ti je nekdo pripravljen pomagati, pa mu ni treba.
Nekako se mi zdi, da je bila ustanovitev informativne televizije, kot je Nova24TV, zelo pogumno dejanje, saj vemo, kako se je pred tem v veliki meri končala zgodba z informativno televizijo Info TV, s katero so imeli ustanovitelji prvotno tudi velike načrte.
Če sem povsem iskren: če bi takrat vedel, kako velik izziv je, ne vem, ali bi si upal iti v to. Ampak bila pa je odločitev: “Ja, to bomo naredili”. Se mi zdi, da je to ključno. Kar koli se bo na naši poti zgodilo, se ne bomo predali, ne bomo odnehali – in zgodilo se je marsikaj. In kjer je volja, je tudi moč. Pot najdeš, ko si odločen, da je to treba narediti. Da pa je to treba narediti, pa čutiš. Ko te ljudje podpirajo, ko se ljudje odzivajo na to, kar delaš, ko ti rečejo, da vztrajaš, potem veš, da nekaj delaš prav. To ni projekt, kjer se je pojavil nek “poslovni angel”, dal sto milijonov evrov in dejal: “Naredite televizijo”. To je projekt, ki se je začel dobesedno z enim milijonom evrov, ki so ga vplačali navadni, preprosti ljudje, ki so kupili tisto delnico po 100 evrov. To je po eni strani ogromna odgovornost (tisoč ljudi ti zaupa) in iz tega je treba nekaj narediti. Ampak da bo jasno: milijon evrov za eno TV je drobiž. To je bilo komaj dovolj za nabavo opreme, ampak smo vztrajali in danes smo tukaj.
Vemo, da so nas, ki že leta ustvarjamo revijo Demokracija, dominantni mediji pogosto ignorirali, ko smo imeli kakšno odmevno zgodbo, težje je to zamolčati v primeru televizije … V kolikšni meri je po tvoje spletnemu portalu Nova24TV.si in televiziji Nova24TV uspelo pluralizirati oziroma uravnotežiti slovenski medijski prostor?
Lahko rečem, da smo najpomembnejša televizija v Sloveniji. Ker z nobeno drugo TV se ne ukvarja parlament, z nobeno drugo TV se ne ukvarja policija, z nobeno drugo TV se ne ukvarjajo raznorazne predsednice DZ-ja in jih tožijo itd. Torej smo izredno vplivni. Se pravi, v državnem zboru imamo posebno komisijo, ki se z nami ukvarja. Predsednica DZ, predsednica odbora za pravosodje, predsednica preiskovalne komisije se ukvarjajo z nami, policija hodi sem in nas preiskuje, na sodišču sem praktično vsak teden itd. Če bi bili nepomembni, sem prepričan, da se to ne bi dogajalo. Pred pojavitvijo Nova24TV smo imeli popolno stanje nirvane. Bila je tiskana Demokracija in tedaj še kolikor toliko normalen Reporter. In ko se je pojavila TV, je bila prva reakcija, da je “to itak brez veze”. Ko pa se je začelo dogajati … In to je to – ljudje so si to želeli.
Se pravi, da je pojav televizije Nova24TV pomenil nekaj takega, kot bi vrgel ščuko med krape ali pač ne?
Govorim kot ekonomist – pojavilo se je vprašanje, zakaj nihče prej tega ni naredil. In ja, bilo je, kot bi v kurnik spustil lisico, je završalo, so bili odzivi, so nas pljuvali, so nas hoteli ponižati itd. Potem so nas ignorirali, potem so nas hoteli prepovedati, nam hoteli vzeti denar itd. Ampak, evo, tukaj smo!
Seveda pri vsem tem veliko vlogo igra oglaševanje. Kot vemo, med televizijami največji oglaševalski kolač dobi PRO PLUS oziroma POP TV. Ali tu res ključno vlogo igra gledanost tega programa ali kaj drugega? Morda dobre poslovne in politične povezave …
V Sloveniji nimamo poštenega deleža glede na gledanost. Največji kolač – mislim, da 75 odstotkov oglaševalskega denarja, pobere največja komercialna TV, pa nima 75 odstotkov gledanosti, ne? Ampak to tako je, obvladujejo agencijo, ki meri gledanost, kar je v današnjem času (AI in visoke tehnologije) bedarija. Danes imamo IP televizijo. Točno se ve, kdo kaj gleda in tako dalje, ampak to so še stari vzorci, zato da se denar preliva k tistim, ki so “pridni in ta pravi”. Celo doktorji profesorji trdijo, da se oglašuje tako, da se da denar tistim, ki so največji. To je s strokovnega vidika bedarija. Oglašuješ tam, kjer imaš največji učinek. Lahko oglašuješ v zelo majhnem mediju. Ključno je, da oglašuješ nekaj, kar je zanimivo za gledalce tega medija (ciljno). Ne moreš orožja ali pa parole “pojdi v vojsko” oglaševati pri pacifistih, ampak to se sedaj dogaja. Ministrstvo za obrambo oglašuje v Mladini. Logično pa bi bilo, da oglašujejo pri nas, ker gledajo ljudje, ki so domoljubi in se hočejo braniti. Ampak pri nas vse diktira politika. Predsednik vlade je dal prepoved oglaševanja pri nas, kot je že prej naredil Marjan Šarec. Ampak mi po eni strani še vedno dobimo nekaj oglasov, predvsem pa z malimi oglaševalci, ki niso odvisni od države. To je tisto, kar je za neko majhno državo, kot smo mi, tako zelo problematično – marsikdo bi pri nas oglaševal, pa si ne upa. Zakaj? Imamo preiskovalno komisijo, ki napada in razgalja vse, ki pri nas oglašujejo. To je grozljivo, so prestrašeni oziroma se bojijo izgube posla. In da to leta 2025 še vedno deluje … To je grozljivo, ampak je verna slika naše oblasti in njihovih volivcev, seveda.
No, če greva konkretno k tvoji knjigi, ki je nastala na podlagi oddaje Kdo vam laže?. V knjigi je moč prebrati tako predgovor kolega Jožeta Biščka kot urednika Aleksandra Ranta. Iz njunih besedil in tvojega pa je moč razbrati, kako, zakaj in kdaj je nastala televizijska oddaja Kdo vam laže?. Zakaj torej?
Spet spontano, tako kot večina dobrih stvari. Zato ker nam oblast in njej podložni mediji dnevno lažejo. In tako sem v začetku epidemije poslušal oddaje in spremljal ljudi, ki so to komentirali, in sem si rekel: “Tega ne morem več prenašati, kako lažejo, ljudem mora nekdo povedati, da to ni res!” Prav trpel sem. In sem en dan prišel v službo in rekel Aleksandru: “Jaz grem v studio in bom to komentiral in bom povedal tako, kot je, izrezal tistih nekaj izjav in jih komentiral”. Odziv je bil fenomenalen na eni strani. Na drugi strani pa tudi tisti, ki so se strinjali z mano, so govorili: “Joj, Boris, ne moreš na TV govoriti na takšen način”. Uporabljal sem ljudski jezik. Govoril sem tako, kot se ljudje pogovarjajo, ko se srečajo, ko bentijo, ko so jezni. In so me tisti, ki so bili navajeni bolj klasične TV, skušali popravljati v smislu: “Joj, to ni v redu, ne moreš na takšen način nastopati”. Izkazalo pa se je, da ljudje točno to potrebujejo.
Ja, ker sam sem videl pri svojih kolegih in prijateljih, da so to začeli gledati in začeli zadeve komentirati. In prav to se mi je zdelo zanimivo.
Ker sem povedal tako, kot je.
Ker si se nekako približal ljudem.
Ker sem povedal tisto, kar oni mislijo. Ja, tako je! Naredil sem nek premik na medijski sceni v smislu, da sem stopil iz formalnih okvirjev, ko je treba vse pravilno povedati. Televizija je bila zelo okalupljen medij, določeno je bilo, kako se nastopa itd. Jaz pa sem izstopil in začel eno “šank debato”. In logično, ljudem je to blizu. Zakaj? Ker tako čutijo, razmišljajo. In so komaj čakali, da bo nekdo dejal: “Glej, lažejo prasci!” In oddaja se je začela širiti med ljudmi. Med seboj so se spraševali: “A si gledu?” In so ljudje začeli gledati, ker je nekdo vprašal: “A si gledu?”
Gledalce zanima, kako nastaja oddaja, kako se pripraviš, od kje te ideje za teme? Ker v bistvu je treba vsakodnevno spremljati stvari.
To je nekako posledica tega, da 30, 35 let spremljam politiko. Začel sem kot študent, potem sem bil nekaj časa sekretar poslanske skupine itd. Različne stvari sem delal, ampak ves čas sem spremljal politiko. Zelo dobro poznam ozadja, poznam ogromno ljudi … Spoznal sem jih v času svoje celotne kariere na takšen ali drugačen način. In imam neko bazično znanje, ki mi daje osnovo, da lahko to počnem. Poznam stvari iz stare politike in nekoliko manj iz nove, ker nisem toliko neposredno vpleten. Po službeni dolžnosti spremljam naše osrednje medije, gledam depolitizirano RTV, POP TV itd. Zaradi svojega siceršnjega dela sem ves čas v to vpet … Zjutraj pridem v službo, naročim našim montažerjem, kaj naj pripravijo, sam obrežem zadeve. Besedilo pa se rodi samo. Če predsednik vlade reče, da smo najboljši na svetu, obenem pa pridejo v javnost podatki, da je BDP padel za 0,8 odstotka … Kako to?! Imamo predsednika vlade, ki se hvali, da smo najboljši, v resnici pa smo zadnji v Evropi.
Snemate oddajo Kdo vam laže?, poleg tega z Jožetom Biščkom in Aleksandrom Rantom vsak teden snemate tudi oddajo Aktualno, obenem si pa tudi direktor.
Pa še Prvo TV malo vodim. Mene v osnovi to še vedno tako jezi … Je pa res (kar tudi gledalci opazijo) – nimaš vsak dan dober dan. Nisi vsak dan razpoložen. Tisoč stvari se ti zgodi. V naših podjetjih je tako, da smo ves čas na nekem udaru. In ja, težko je držati nek nivo. Iskreno priznam, so boljše in slabše oddaje, tudi zato, ker ne moreš biti ves čas 100-odstoten. Se trudim in me to nekako poganja naprej. Ja, ampak naredim, to odgovornost imam. Pa nisem v knjigi napisal in bom tukaj povedal: Padel sem z 2,5–3 metrov na glavo in si zlomil nos, poškodoval in razbil celoten obraz, naslednji dan pa sem vodil oddajo. Namazali so me in nihče ni opazil, da sem bil zatečen.
Pred koliko časa?
To je bilo pred štirimi leti. In nihče ni opazil. Manjkal sem v času covida, ko sem bil v stiku z okuženim, ampak samo en dan. Ampak praviloma z vročino 40 stopinj, s pomočjo zdravil večinoma oddelam oddajo in se mi zdi ta z zlomljenim nosom in to, da sem bil ves potolčen, najbolj ekstremna, ampak se na TV to ni videlo, ker imamo maskerke, ki nas lepo nališpajo.
Še bolj ekstremno pa je bilo to, da si dosegel svetovni rekord v neprekinjenem vodenju pogovorne oddaje, kajne?
Ja, to je pa ena takšnih stvari, ki si jih zapomniš za celo življenje. Mi smo v poziciji, ko nas stalno tlačijo navzdol. In jaz ves čas razmišljam, kaj narediti, da bi se temu nekako uprli. In ko je padla odločitev, da naredimo, ne samo jaz, ampak kompletna ekipa, tudi ti si bil takrat enkrat sredi noči moj gost, da naredimo eno takšno stvar – to požene tako tebe kot ekipo. In nihče te ne more kritizirati. Če si opazil – niso nas pohvalili, ampak kritiziral nas pa tudi ni nihče. Obmolknili so. In zadnjih 12 ur je bila to najbolj gledana oddaja vseh televizij. Vsi so gledali, polovica jih je gledala in navijala, da bom padel dol, druga polovica pa, da mi bo uspelo. Ja, predvsem se je bilo treba pripraviti v glavi. In jaz sem se pripravil in odločil. Na tretjem srečanju naših podpornikov sem (31. maja bo že šesto v Vinici) sem stopil na oder in dejal: “To bomo naredili!” Prestopil sem rubikon, stopil pred publiko in dejal. Poti nazaj ni bilo več. Na to sem se pripravljal tudi fizično, obenem pa sem se odločil tudi v glavi: “Ni mogoče, da tega ne naredim! Rajši umrem, kot da ne naredim!” Kolegom, ki so bili z mano, sem dejal: “Če padem dol, prekinite za tisti odmor, me zbudite, kakor veste in znate, jaz moram to narediti”. Ni šlo tako daleč, ampak odločitev je padla in smo speljali do konca.
Če greva še malo k tvoji knjigi: V njej je moč prebrati povzetke nekaterih najbolj odmevnih oddaj. Bi morda tudi kakšno izpostavil? Katere so najbolj gledane? Vemo, da so potem dane tudi na Youtube itd.
V knjigi so izbrane tiste, ki so imele največji odziv, ki so bile najbolj gledane in so tudi povzete. Ne bom nobene posebej izpostavljal. Gre predvsem za neko retrospektivo od leta 2022 (začetka Golobove vlade in malo pred njo). Mimogrede, Jože Biščak je celotno knjigo uredil … Namen je bil narediti neko osvežitev, ker ta vlada je pridelala toliko laži in toliko neumnosti, da tisto, kar je bilo že pred enim mesecem, že pozabimo. Zdi se mi, da je knjiga en takšen lep pregled, da se ljudje spomnijo: “O, fak, a tudi to je bilo! Smo že pozabili, kakšne neumnosti so vse počeli!” Ker tako dinamično, kot se pod to vlado neumnosti dogajajo, se mislim, da niso še nikdar! Knjiga ima tudi funkcijo osveževanja spomina – kaj se je dogajalo – s tega vidika ima kar pomemben vpliv.
Omenil si Golobove laži. V nedeljo se je morda nekako tudi soočil (in celotna vlada) s tem svojim načinom vladanja – da so nekako dobili zaušnico ljudstva.
Ja, pa ne! Nedvomno so dobili zaušnico ljudstva, nedvomno jim je ljudstvo povedalo, da so “adijo”, ampak oni tega niso dojeli. Golob je v sredo izjavil: “75 odstotkov ljudi nas podpira”. Ampak on v to neumnost celo verjame, mene to skrbi. Razumel bi, da je to blef in politični piar, ampak on to verjame! On verjame, da tisti, ki niso šli na referendum, podpirajo Roberta Goloba. In to je katastrofa. Ta človek je izgubil občutek za realnost. Naj si bo na državnozborskih volitvah, referendumih in tako dalje je neudeležba tistih, ki ne gredo na volitve – ne sporočajo, da so ZA ali PROTI komu, ampak da jim je vseeno. Jih pač ne zanima. In odloča tisti, ki pride. Drugače pa, udeležba na tem referendumu ni bila tako nizka. Referendumi so vedno 25-, 30-odstotni. Edini referendum, ki je močno odstopal, je bil referendum o vodah, ki je imel 45-odstotno udeležbo. Po tej Golobovi logiki bi lahko rekli, da je na referendumu o vodah doma ostalo 55 odstotkov ljudi, torej so podpirali Janeza Janšo. Zadeva kaže na odsotnost dojemanja realnosti. Ta koalicija, predvsem pa Robert Golob, ne dojema realnosti. Po tej klofuti, kot si ti rekel, so oni dejali: “Ne, ne, mi smo zmagali”. Noro.
Pa se ti zdi, da je ta rezultat referenduma že točka preloma, ki nakazuje politične spremembe po naslednjih državnozborskih volitvah, ali je prezgodaj o tem govoriti?
Ta referendum je sprožilec. Ta referendum daje sporočilo ljudem, da ni še vse izgubljeno. Daleč od tega, da bi to pomenilo zmago normalnih sil na naslednjih volitvah. Politične opcije skušam deliti na normalne in na “z Marksom obsedene sile”. Ne, to je samo signal ljudem, da ni vse izgubljeno. Če bodo spali na teh lovorikah, ni narejeno nič. Je pa začetek nekega procesa, ki lahko privede do tega, da peljemo Slovenijo v normalnost. Je pa za narediti še ogromno dela, predvsem pa znak, da se da. Se mi zdi, da so ljudje zadnja leta že malo obupavali, rekoč, da gremo na volitve, pa je vedno isto itd. Izgubljali so vero v demokracijo itd. Če bi se rezultat povečal še za 200 tisoč (na 403 tisoč podlage), pa bi to pomenilo dvotretjinsko večino zdravih, normalnih sil, kar pa Slovenija v tem trenutku potrebuje. Brez ustavne večine normalnih sil bomo težko šli na pravo pot.
Kako pa kot politični analitik gledaš na to, da se v opoziciji neke male stranke, strančice tako rade zaletavajo v SDS in Janeza Janšo, nekako pa ne ponudijo neke prave alternative?
To je podobno kot pri ljudeh – najlažje je reči, da je za moje osebne neuspehe kriv nekdo drug (šef, žena, prijatelj itd.). Tako je tudi v politiki – da desnica ne uspe, je kriv Janez Janša. In potem nisem kriv jaz, če sem majhna stranka. Resnica pa je ravno obratna – Janša stabilno že ves ta čas dobiva volitve z ogromno podporo ljudi. In kje je resničen problem? Ja, v malih strankah. Če ima samo štiri odstotke, zakaj jih nima osem, deset, petnajst? Ampak zakaj ne? Ker je kriv nekdo drug! Če bi se Janša umaknil, bi dobili več, pravijo. Ja, vi bi dobili več, ampak vsota bi bila pa manjša! Te izjave so izjave šibkih, nesposobnih, neodgovornih. Pravi politični voditelj, pa naj ima stranko s štirimi ali pa 30 poslanci, reče: “Šel bom na volitve in naredil ne glede na vse maksimum”. Ko pa nekdo reče, da je Janša problem, pa ga je dal izven sebe. Ja, na to pa tako ali tako nimamo vpliva. To je otročje. Jaz si želim, da se zbudijo, da se povežejo. Moja napoved je: SDS bo z dobrim delom, nadaljevanjem tega, kar je sedaj naredila, dobila 30–35 odstotkov. Kaj je potrebno? Še 15 odstotkov nekje drugje! Ali pa vsaj deset. Če bo pa pet strank dobilo po tri odstotke? Kaj smo naredili? Dva recepta sta za dobitev teh volitev – terensko delo in vrhunski digital, ki nam je danes vsem na voljo. To je danes prostor, kjer ni cenzure, ni mainstreama. Tudi na terenu te nihče ne ovira. En kandidat lahko v volilni kampanji nagovori 1000 ljudi. To pomeni 34 na dan v 30 dneh itd.
Če se malo vrneva k medijem: kako komentiraš nekoč osrednji slovenski časopis Delo (zelo povedna je bila v zadnjih dneh po referendumih ta primerjava na naslovnici časnika 2021 po referendumu o vodah in 2025 naslovnica po referendumu o privilegijih)?
Ti bolj slediš dnevno politiko? Niso na mizi neki aneksi za kolektor?
Ja, so ja!
Vemo, kdo je lastnik Dela, vemo, da je za 2. tir potrebnih kakšnih 200 milijonov aneksov. In takšna naslovnica očitno stane 200 milijonov.
Namesto da bi poročali o rezultatih referenduma, so poročali o hamburgerjih!
Bolj smiselno bi bilo, da bi bil na naslovnici namesto hamburgerja prižgan cigaret. Pa bi spodaj pisalo: “Popušili smo!” To ni znak, da naš medijski prostor ni samo totalno izkrivljen, ampak totalno pokvarjen, narobe deluje. Parlamentarna preiskava se ukvarja z nami. Naslovnica, vredna 200 milijonov, ker želi Stojan Petrič zlesti vladi nekam globoko v organ, kamor se ne hodi. In mislim, da je to slabo za njih, ker pokažejo svojo politično pripadnost in ne morejo več govoriti, da so neodvisni.
Ali meniš, da se bo z novimi generacijami novinarjev in novinark v Sloveniji zadeva izboljšala, pri čemer pa moramo jasno upoštevati, da se časi spreminjajo, da klasični mediji na nek način izumirajo, da so čedalje vplivnejša družbena omrežja?
Predavam medijsko tehnologijo z velikim poudarkom na AI. Ja! Nove generacije imajo popolnoma drugačen odnos do medijev. Ne gledajo TV, ne berejo časopisov. Informacije dobijo na digitalnih platformah, družbenih omrežjih. In moje opažanje je, da so zadnje mlade generacije (prejšnje so bile zelo “woke”, levosučne) zelo desnosučne. Tudi na zabavah med mladimi – vračajo se harmonika, vrednote slovenstva in v tem je upanje. Zato, ker klasični mediji umirajo, mladi dobivajo vir informacij drugje, na ta vir pa aktualna oblast nima vpliva. In to je dobro, je pa težava teh medijev ta, da je ogromno dezinformacij, ker smo na družbenih medijih vsi novinarji in je težko ločiti … Ampak vseeno vidim pozitivno spremembo med mladimi in to mi vpliva optimizem.
Domen Mezeg