Na današnji dan se je rodil pomemben slovenski literat Tone Pavček, ki je še posebej prispeval k nastanku samostojne države slovenskega naroda z znamenito Majniško deklaracijo, ki jo je leta 1989 prebral na Kongresnem trgu in s katero je sprožil osamosvojitveni val izpod socialistične Jugoslavije.
Rodil se je v Šentjuriju pri Mirni Peči, osnovno šolo pa je obiskoval pri nunah v Ljubljani. Po končani klasični gimnaziji se je vpisal na pravno fakulteto in diplomiral 1954, vendar ni nikoli delal kot pravnik.
Najprej je delal kot novinar pri Ljubljanskem dnevniku in Ljudski pravici, bil je tudi novinar in urednik RTV Slovenija. Sredi šestdesetih let je bil ravnatelj Mladinskega gledališča v Ljubljani, od 1972 do upokojitve pa odgovorni urednik Cankarjeve založbe ter od leta 1979 tudi predsednik Društva slovenskih pisateljev.
V obdobju 1986–1990 je bil poslanec slovenske skupščine in je na Kongresnem trgu v Ljubljani 1989 prebral Majniško deklaracijo. Od leta 2001 do smrti je bil član SAZU.
V slovenski povojni književnosti se je uveljavil kot predstavnik intimizma, ki je pomenil odločen nastop zoper režimsko programirano, kramparsko književnost, ki je govorila večinoma o zanosu kolektivne povojne gradnje. V tem smislu je znana zbirka Pesmi štirih (1953), kjer je združeno nastopil z Zlobcem, Menartom in s Kovičem. V njegovi poeziji izstopa predvsem ljubezen do rodne Dolenjske, velik del svojih del pa je posvetil tudi otrokoma, Marku in Saši Pavček.
Pavček kot prevajalec
Prevajal je rusko poezijo 20. stol. (Ahamatova, Cvetajeva, Jesenin, Majakovski in Pasternak), pomembni pa so tudi prevodi iz albanščine, beloruščine, gruzijščine, srbohrvaščine in drugih slovanskih jezikov.
Pavčkova dela, prevedena v tuje jezike
V tuje jezike (angleščino, azerbajdžanščino, češčino, gruzinščino, ruščino, hrvaščino, makedonščino in srbščino) so prevedene tudi njegove najbolj znane pesmi (Majhnice in majnice: pesmi mnogih let za mnoge bralce oz. Budding songs, maying songs: poems of many years for many readers). Njegova mladinska dela zasledimo v Internationale Jugendbibliothek v Münchnu, Media Library v Sarajevu ter brošuri britanske založbe Calder & Boyars.
Napisal je sedemnajst otroških pesniških zbirk, pet slikanic in osemnajst pesniških zbirk za odrasle. Napisal je esej v štirih delih Čas duše, telesa ter se nasploh priljubil otroškim in odraslim bralcem.
Nagrade
Levstikova nagrada mu je bila podeljena 1958 za Juri Muri v Afriki, prav tako leta 1961 za Velesenzacijo in nato tudi za življenjsko delo l. 2003. Trdinovo nagrado je prejel leta 1959, nagrado Prešernovega sklada l. 1965 za zbirko Ujeti ocean, l. 1985 Prešernovo nagrado za zbirko Dediščina, nagrado večernica l. 1997 za Majhnice in fulaste pesmi, 2009 pa zlati red za zasluge Republike Slovenije za ves opus in splošno delovanje v kulturni javnosti.
A. B.