Zakaj se ladje obalne straže in hrvaške vojne mornarice nahajajo na jadranskem morju ob otoku Vis, se sprašuje vojni komentator Denis Krnić. Pravi, da se interesi države na morju vedno merijo z njeno sposobnostjo, da so na tem predelu tudi prisotne. Jadransko morje pa je bilo vedno najpomembnejše geopolitično območje. Čeprav so možnosti vojaškega spopada danes bistveno manjše kot nekoč pa so izzivi varnosti na Jadranu danes predvsem neteritorialni, teroristični, čezmejni, ekološki in pa tihotapljenje migrantov.
Ker je hrvaška pomorska sila odgovorna za celo območje Jadrana, je njena najpomembnejša naloga varovanje morskega prostora na stičišču tako imenovanega sprednjega območja hrvaškega morja, ki obsega Lošinj, Dugi otok, Vis, Lastovo, Mljet. Na tem področju mora vojska delovati pravočasno in učinkovito. Le s stalno prisotnostjo virtualno in tudi realno poveča operativno globino.
Da bi plovila priplula do mesta, torej od otoka Lastovo ali Mljet, pa v primeru vojne tvegajo nevtralizacijo iz zraka še preden pridejo na položaj delovanja iz svojih luk.
Gravitacijske točke otoka Lastovo in Vis
Središče gravitacije hrvaških interesov na morju je otok Vis in to je potrjeno tudi skozi zgodovino. V tem prostoru stičišče otokov Vis-Lastovo- Palagruža velja za stalno prisotnost ladij obalne straže. Bojna mornarica pa ima ladje tipa DBM, ki služijo za oskrbo ladij tudi obalni straž (hrana, gorivo, strelivo, posadka), ima pa tudi kapaciteto za bivanje.
Strukturna šibkost hrvaške sile je plovba ladij do oddaljenih točk ogromnega območja zunanjih otokov. S srednjo hitrostjo potrebuje ladja od vojaškega pristanišča Lora pri Splitu do otoka Lastovo kar tri ure. Do sredine Jadrana kar 5 ur. Daleč od primerne reakcije, s katero bi se ustvaril popoln nadzor območja južnega Jadrana.
V obalno stražo potrebno vključiti tudi policijo
Razpad Jugoslavije in vključitev Hrvaške v EU in NATO je povzročil, da je Jadransko morje prestalo proces nepovratne tranzicije na večih področjih. Prvo je ta, da je manjša možnost vojnega spopada na Jadranu, drugo pa, da je Jadran prostor globalnega vpliva Nata, prav tako vojaških misij Evropske unije.
Izzivi varnosti na Jadranu danes pa so, neteritorialni, teroristični, čezmejni, ekološki in pa tihotapljenje migrantov. Kot četrto področje, ki ga je potrebno izpostaviti kot tranzicijskega je, da se pomen nekaterih držav v jadranskem geopolitičnem prostoru povečuje, nekaterih pa zmanjšuje. Smiselno bi tudi bil, da bi se v obalno stražo vključila tudi policija, carina, ribiška inšpekcija, vzdrževanje na morju in usklajeno iskanja in reševanja na morju. Glavni poudarek bi torej moral biti zaščititi ekonomske interese in boj proti manjšim varnostnim grožnjam. Škoda je le, da oblasti tega ne razumejo.
Lana Božič