Na zadnjih državnozborskih volitvah za Levico kandidirala hči enega od partizanskih “vojvod”, obtoženega vojnih zločinov

“Bor je med drugim povedal, da je svoje dni srečal nekega Hočevarja, ki je bil partizan na Gorjancih. Pripovedoval mu je, da so bili Pirjevec – Ahac in drugi krivi, da je sicer naklonjena Suha krajina postala bela. Ljudi so odbili s svojim okrutnim in sadističnim strahovanjem. Partizani sami so se jih zelo bali, kajti kadar sta prišla v brigado Možè in Ahac ali pa Bračič, so zmerom ustrelili koga od borcev. Tako mi je povedal o nekem Ahačevem primeru. Šestnajstleten fant je bil zadolžen za varstvo nad štirimi konji, ki so izginili. Ahac ga je (verjetno z mučenjem) prisilil, da je priznal, da jih je prodal. Zato ga je obsodil na smrt. Partizani ga niso hoteli ustreliti. Ahac je nato dobil nekega prebeglega (bivšega) žandarja, da je likvidacijo opravil. Verjetno se je bal zase, ker je bil slabo zapisan. Nekaj dni zatem so s Hrvaškega prišli neki partizani, ki so skrbeli za artikle v medsebojni izmenjavi (sol, vžigalice itd.). Ti so konje pripeljali nazaj in povedali, da so jih vzeli ob odhodu po vseh pravilih, ki so bila pri tem v navadi pri teh poslih, ko so tovorili na hrvaško stran. Pozneje je Bor povedal, da je bil fant France Hočevar z Vinjega Vrha. Mati je po vojni, glede na izpričano nedolžnost ubitega sina, zaprosila za pokojnino po njem, pa je ni dobila. Očitno so s tem hoteli zatušati krivico.

Drugič je Bračič (če sem prav razumel v sodelovanju z Ahacem) prav tako obsodil na smrt nekega partizana. Bor ni povedal, zakaj, ker je pripoved usmeril v drugo smer. Noben partizan v enoti, kamor sta “sodnika” prišla, obsojenega ni hotel ustreliti. Tako sta odšla iz enote. Čez dobro leto je Bračič v neki enoti spoznal tistega obsojenca. Dal ga je prijeti. Rekel je, da je še zmeraj obsojen na smrt, in ga dal na vsem lepem ustreliti. Lep narodni heroj! Še posebej sem namreč Bora vprašal, ali je to isti Bračič, o katerem poje narodna pesem, pa mi je potrdil: “Žal, taka je resnica.”

Ko smo še naprej govorili o Ahacu in drugih “vojvodih” partizanstva, je Bor potrdil tudi znano zgodbo, kako je Ahac mučil župnika iz Prečne pri Novem mestu. Nagega je valjal po glaževinah in mu s puškinim kopitom trl moda. Župnik ga je na kolenih prosil, naj ga ubijejo, pa ni nič pomagalo. To je Boru po vojni povedal Tone Bon, ki je bil takrat Ahačev pribočnik. Bor je vse to povedal Kardelju, a ta ni mogel odgovoriti na vprašanje, kako da so Ahaca še po vojni dali za šefa Agitpropa, kjer je, mimogrede povedano, grdo delal s pisatelji, še zlasti s Kreftom in Miškom Kranjcem. Kardelj in Kidrič sta namreč že med vojno pri OF naredila ovadbo in zahtevala, naj Ahaca likvidirajo. O tem je na nekem družabnem večeru penkluba pripovedoval Vidmar. Ko je namreč – to vse sem slišal sam – Štih govoril o Ahačevih podvigih v partizanih (zdaj ga hvali!) in so še mnogi drugi pritegnili z več splošno znanimi zgodbami o Ahačevem sadizmu, je Vidmar rekel: Jaz o vsem tem ničesar ne vem. Vem samo tisto, kar sta Kardelj in Kidrič zahtevala, da se Ahaca likvidira, ker je namreč nekoga tam med zasliševanjem pekel na ražnju. Zaradi zaslug in iz spoznanja, da je bila kriva predvsem partija, ker je tako mlademu človeku dala tolikšno moč, smo sklenili, da ga samo degradiramo in pošljemo na Primorsko, kjer naj bi padel, ker je bilo tam zelo nevarno, skoraj nemogoče, da bi takrat tja prišel živ.

Ko sem bil v službi še na RTV, je Saša Vuga nekoč pripovedoval, da je v pogovoru z nekom na Primorskem beseda nanesla tudi na Ahaca. Tisti človek se je zgrozil in povedal nekaj reči o njegovi “slavi” na Primorskem. Tudi tam je nekemu duhovniku strl moda ali mu jih celo odrezal. Ubil pa je tudi (brata ali očeta) pripovedovalca. Koga, sem pozabil. Vuga mi je ob neki drugi priliki povedal tudi zgodbo o Ahačevem bajonetu, ki ga ima.”