Ko je leta 2014 v Sloveniji izšla knjiga ‘Novi razred’, je v državah nekdanje Jugoslavije sprožila predvidljive kritike, med drugim tudi, da gre za projekt CIE in hladne vojne. Lahko domnevano, da so jih napisali nepoboljšljivi komunisti ali ‘slepi’ Titovi privrženci.
Ni presenetljivo, da je moralo miniti 50 let, da je bila knjiga objavljena na območju nekdanje Jugoslavije, ker pripoveduje notranjo resnico o totalitarnem sistemu. Prvotno je izšla v New Yorku leta 1957.
Očitnih je več stvari. Prva je, da je Đilas resnično verjel v komunizem in da je jasno videl, da je dvojno in skrivno življenje vodilnih kadrov v komunističnih sistemih izkoriščevalsko in napačno. To je zlasti dobro prikazano v njegovi poznejši knjigi o Titu iz leta 1980, pa tudi v knjigi Juana Sancheza ‘Dvojno življenje Fidela Castra‘, napisani leta 2015. Obe potrjujeta veljavnost izreka slavnega zgodovinarja in filozofa lorda Actona da “oblast kvari in absolutna oblast kvari absolutno.” Toda več o tem, v prihodnjem članku, v katerem se bomo ozrli tudi na to, kako se odnosi iz totalitarne dobe v Sloveniji presenetljivo ohranjajo tudi v sedanji svobodni državi.
Đilas je bil že od mladosti povsem zaverovan v vizijo komunizma kot osvobajajoče sile in je celo rekel, da je “zaljubljen” v Stalina. Povsem pripravljen je bil slediti doktrini, da cilji upravičujejo sredstva. Toda ob stiku z resničnostjo je počasi začel spreminjati mnenje in je nazadnje zavračal komunizem. Ob razočaranju spričo dejanskega izvajanja komunizma je spregledal potvorjenost ideje o popolnosti človeka in družbe ter videl nastanek totalitarizma, ki ga je izvajal privilegirani razred ob podpori zatiralskega sistema tajne policije.
“Komunistična resničnost izkazala za ravno nasprotno od vsega, kar sem kdaj želel ali verjel”
Knjiga Novi razred nosi podnaslov ‘Analiza komunističnega sistema’. Iz knjige je razvidno, da je bil Đilas prav mogoče najbolj izobražen iz ‘slavne’, ali verjetno ‘neslavne’, četverice voditeljev, v kateri so bili poleg njega še Tito, Ranković in Kardelj, in je vse dogajanje videl od znotraj. Đilas je verjel, da bo revolucija ustvarila komunistično državo in je zato podpiral silo za dosego tega cilja. Bil je povsem zaverovan v sovjetskega diktatorja Stalina in v svojem pisanju to prizna, vendar je po bližnjem stiku z njim povsem spremenil svoj odnos do njega. Prvi šok je doživel, ko ga je Stalin pokaral kot porednega šolarčka, ker si je drznil prenesti sporočilo iz Jugoslavije, ki je izražalo globoko zaskrbljenost zaradi groznega vedenja sovjetskih vojakov v severovzhodni Jugoslaviji, ki so kradli, posiljevali in počeli še druge zlorabe. Izguba vere v sovjetski sistem je privedla tudi do izgube vere v njegovo jugoslovansko različico, kljub njenemu odklonu leta 1948. Nekaj časa se je zdelo, da je poskušal upanja komunističnega idealizma uresničiti v sodelovanju s Kardeljem preko sistema samoupravljanja, toda kmalu je spoznal, da je vajeti prevzela birokracija, ki je v bistvu postala dejanski lastnik vsega premoženja in ga je, pogosto tajno, uporabljala v svojo korist.
Zapisal je, da se je “komunistična resničnost izkazala za ravno nasprotno od vsega, kar sem kdaj želel ali verjel.” Pravilno tudi analizira, da je bila skrivna privlačnost marksizma njegova navidezna sposobnost, da postane na znanosti zasnovana religija in s tem magnet za mlade privržence, ki so potrebovali vzrok in prepričanje in so želeli to znanstveno povezavo. Seveda vsi vemo, da se je to izkazalo za popolnoma zgrešeno in je temeljilo na Marxovi zdaj povsem ovrženi ‘teoriji zgodovine’ in zmotni teoriji od odtujenosti delovne sile. Nenavadno je, da na levici vsem dokazom navkljub tega še vedno ne priznavajo.
Ljudem bi bilo potrebno povedati resnico o državljanski vojni znotraj vojne
Đilas iskreno pove, da je bil v želji po komunistični revoluciji pripravljen sprejeti vojno in poboje, da bi dosegel ta cilj, in med drugo svetovno vojno je želel, da se pove resnico o komunističnih dejavnostih in se jih poimenuje za revolucijo, ne pa z “lažnim imenom” vojne za narodno osvoboditev. Zapisal je, da je “treba povedati, da je bila naša revolucija nerazvozljiv preplet upora proti okupacijski sili, povezan z državljansko vojno, vojno znotraj vojne.” Zelo jedrnato tudi pove: »Kakšna ideologija je bila to, kakšne vrste marksizem, ki se je boril proti majhnim ljudem po vaseh in majhnih mestih, namesto da bi prijel za orožje proti buržoaziji in izkoriščevalcem.« Priznava, da je bil vključen v to in da ga je zato zajela žalost, kadar je bil sam. Najbrž se je zavedal, da so komunisti pod Stalinom bojevali vojno proti kmetom, kar nemara tudi ni bilo več velika skrivnost.
Vemo, da sta ta nadzor in ‘lastništvo’ podpirala totalitarni sistem in njegov aparat tajne policije in ni presenečenje, ko Đilas pravi, da je njegova instinktivna ljubezen do svobode prevladala nad marksističnimi ideali. Pozneje zatrdi, da ga je kritičnost do komunizma neizogibno privedla do “spoznanja, da je zmotna sama ideja.”
Komunist priznal, da je bil komunizem sprevržen in polomija
Zahteva, da takšne stvari ostanejo v tajnosti, je vsekakor pomenila, da je treba Đilasa zapreti in pokazati, da je heretik, ki mu v ničemer ni mogoče zaupati. Zato čeprav je knjiga ‘Novi razred’ ob izidu v New Yorku leta 1957 odjeknila kot bomba, vsa resnica ni bila na voljo še petdeset let. Njegova poznejša knjiga ‘Padec delavskega razreda’, ki je izšla leta 1998, v mnogih pogledih kaže dozorevanje njegovih misli, ki jih je potrdilo samouničenje komunizma. V tej knjigi lahko začutiš, da se ni povsem odrekel marksizmu, vsekakor pa je prepričan, da je bil komunizem sprevržen in polomija. Vidiš lahko tudi, da je na določen način nenavadno čislal svojega vojnega tovariša Tita in njegov uspeh pri pridobivanju diktatorske oblasti, obenem pa je grajal njegova ‘aristokratska’ nagnjenja do oblačenja, posesti, žensk in denarja.
Prihodnjič bom v drugem delu ‘Đilasovih podukov’ predstavil svoj pogled na to, kako izkušnje in prakse 45 let komunizma vztrajajo in vplivajo na proces tranzicije, ki ga je Slovenija opravila od leta 1990.