“Drži, težave so se začele že pod Mandelo. Najslabši rasni zakoni, kot je afirmativna akcija, so se začeli pod Mandelo. Umori na kmetijah so se začeli pod Mandelo,” je izpostavil Jaco Kleynhans.
Jaco Kleynhans je vodja mednarodnega povezovanja pri Solidarnostnem gibanju, organizaciji več kot dvajsetih konservativnih skupnostnih organizacij z več kot pol milijona članov po vsej Južni Afriki. Kleynhans je odgovoren za politično, gospodarsko, kulturno, akademsko in jezikovno sodelovanje z državami, organizacijami, političnimi strankami, podjetji in posamezniki po vsem svetu. Sodeloval je v političnih kampanjah v ZDA in Evropi ter ima obsežno znanje o mednarodni politiki.
Umori belih kmetov v Južni Afriki so postali običajni. Kakšen je odgovor južnoafriške vlade na ta neskončen seznam zločinov?
Južna Afrika je izjemno nasilna država. Stopnja umorov na 100.000 prebivalcev je trenutno druga najvišja na svetu. Razlogov za to je več. Prvič, južnoafriška policija, organi pregona in sodišča ne uspejo ujeti in uspešno preganjati kriminalcev. Drugič, nasilje, zlasti v boju proti apartheidu, je bilo predolgo opravičljivo in generacija ali dve Južnoafričanov sta odraščali z nasiljem, kot so nasilne kraje, posilstva, mučenje in umori, kot normo. Ogromno nezakonito priseljevanje iz preostale Afrike v zadnjih letih še povečuje težave s kriminalom. Kar še poslabša napade na kmete in še posebej brutalne umore kmetov, je, da se politična retorika in nenehno sovražno sporočilo do kmetov in belih Južnoafričanov nasploh povečujeta. Pojejo se celo pesmi, ki ljudi spodbujajo k ubijanju kmetov. Od konca apartheida je bilo v Južni Afriki ubitih 3000 kmetov. Večinoma ga spremljajo ekstremna mučenja in izjemno brutalni umori.
Število kmetov v Južni Afriki se je v zadnjih treh desetletjih zmanjšalo s 50.000 na manj kot 30.000, medtem ko se je prebivalstvo države povečalo s 40 milijonov na več kot 60 milijonov. Torej, čeprav je v Južni Afriki veliko umorov, je stopnja umorov kmetov najvišja od vseh kategorij umorov v Južni Afriki. Bolj nevarno je biti kmet v Južni Afriki kot živeti v Bagdadu v Iraku ali v Damasku v Siriji. Sovraštvo do kmetov se povečuje zaradi neuspeha vlade in populizma do kmetov grešnih kozlov, zlasti Burov/Afrikanerjev.
Vlada Nelsona Mandele je bila na Zahodu precej romantizirana, toda diskriminacija in vse, kar ste omenili, se je rodilo pod njegovo vladavino.
Drži, težave so se začele že pod Mandelo. Najslabši rasni zakoni, kot je afirmativna akcija, so se začeli pod Mandelo. Umori na kmetijah so se začeli pod Mandelo. Težava je v tem, da tega ne morete omeniti. Kot da bi se težave začele šele z Jacobom Zumo in Cyrilom Ramaphoso. ANC nikoli ni bila dobra vlada. Kmalu po tem, ko je Mandela postal predsednik, se je začela nova rasna diskriminacija bele manjšine.
Kako se kmetje spopadajo s to situacijo?
Večina kmetov se vedno bolj organizira, da bi ustvarili lastne dobro usposobljene varnostne strukture. Pri tem neposredno sodelujeta Solidarnostno gibanje in AfriForum. V zadnjih nekaj letih smo med drugim usposobili 10.000 ljudi za rokovanje s strelnim orožjem, patruljiranje območij z droni in uporabo tehnologije, kot so kamere. Kjer so kmetje dobro organizirani in so opremljeni za zavarovanje svojih domov in kmetij, je napadov manj. Izziv je v tem, da je Južna Afrika zelo velika in da so pogosto prav starejši kmetje v oddaljenih območjih tarče organiziranih tolp izjemno dobro oboroženih in nasilnih napadalcev. Izboljšanje varnosti na kmetiji je tudi zelo drago.
In zakaj mediji, ki se tako zavedajo rasizma, molčijo ob teh rasističnih zločinih?
Mediji še vedno verjamejo v Afrikance in bele kmete posebej kot v nekakšne kolektivne grešnike preteklosti. Čeprav se je apartheid končal pred tremi desetletji, je nasilje nad Afrikanerji še vedno podcenjeno, mediji pa umore kmetov zavračajo kot le del večjega problema kriminala. Rasizem do temnopoltih ljudi se vedno objavlja, ogromen porast rasizma proti belcem in nato tudi zločini iz sovraštva in umori belih kmetov pa se tretirajo kot nekaj normalnega in ne rasističnega.
Ste deležni podpore na mednarodni ravni ali gre spet za molk s strani držav in mednarodnih organizacij?
Pred petimi leti smo v Gibanju solidarnost začeli kampanjo za boljšo obveščenost predvsem zahodnega sveta o tem. Medtem je bil dosežen velik napredek, vendar je podpora še vedno omejena. Dobivamo veliko naklonjenosti, a seveda je še vedno veliko politikov, ki verjamejo, da idealizirana Južna Afrika Nelsona Mandele še vedno obstaja. Ta država ne obstaja. V Južni Afriki prevladujejo pokvarjene in radikalne skupine. Kot da je v ZDA in nekaterih evropskih državah vse večja zavest o vsem, kar gre v Južni Afriki narobe. Vse bolj uživamo podporo posameznikov in manjših organizacij ter konservativnejših političnih strank in skupin na Zahodu. Vendar pa je pomembno prepričati ameriško vlado in vlade v Evropi, da zavzamejo odločnejšo držo do dogodkov v Južni Afriki in v zvezi s tem ukrepajo. Poleg tega moramo nujno zbrati večjo finančno podporo za naše projekte, kar je bilo doslej težko.
Paradoksalno je, da je južnoafriška vlada, ki dopušča te zločine, Izrael obtožila genocida pred Meddržavnim sodiščem.
Vlada ANC v Južni Afriki je vse bolj protizahodno usmerjena. Belce v Južni Afriki imajo za nezaželen ostanek zahodnega kolonializma v Afriki, tako kot imajo po lastnih besedah Izrael za nezaželen ostanek Zahoda na Bližnjem vzhodu. V zadnjih dveh letih se je Južna Afrika približala Rusiji, Iranu, Kitajski in tudi terorističnim skupinam, kot je Hamas. Medtem ko skupine, kot so sile za hitro podporo v Sudanu, ubijajo na desettisoče ljudi z etničnim čiščenjem, južnoafriška vlada pogleda stran in se namesto tega odloči, da bo Izrael prijavila ICJ. Južnoafriška vlada trdi, da ima visoko moralno stališče, toda v resnici so južnoafriške vlade le pajdaši novega protizahodnega gibanja. Da ANC v Južni Afriki financirajo Kitajska, Rusija in/ali Iran, so trenutno le obtožbe, vendar bi bilo smiselno, če pogledamo selektivno moralo vlade ANC.
Borci za ekonomsko svobodo, tretja največja stranka v državi, proslavljajo svoje shode s skandiranjem “ubij kmeta”. Kakšen vpliv ima ta stranka na dogajanje?
Vpliv EFF se žal povečuje. V Južni Afriki že več kot 15 let naraščata revščina in brezposelnost. Milijoni ljudi zelo obupano iščejo lahke, torej populistične rešitve svojih težav. EFF, ki je odkrito komunistična in rasistična, ne ponuja nobene uporabne rešitve, toda njihove obljube o kmetijah, ki bodo odvzete belim kmetom in dane temnopoltim, brezplačnih hišah, zdravstveni oskrbi in še več, zveni kot nekaj, kar lahko deluje pri napol izobraženih, obupanih ljudeh. Zato obstaja bojazen, da bo EFF na prihajajočih državnih volitvah 29. maja med vsemi političnimi strankami dosegla največjo rast. Zaradi tega lahko postanejo zelo nevaren koalicijski partner za ANC v prihodnosti.
Prihajajoče volitve maja napovedujejo, da bi lahko Afriški nacionalni kongres izgubil absolutno večino. Kaj bi to lahko pomenilo za bursko skupnost? Se bodo stvari poslabšale ali obstaja razlog za upanje?
Naša skupnost je dobro organizirana. Znotraj Gibanja solidarnosti imamo več kot dvajset organizacij s skoraj 700.000 člani, ki vsak mesec plačujejo članarino. Naše gibanje ustvarja rešitve v skupnostih. To vključuje lastno izobraževanje, pošolsko usposabljanje, lastne varnostne strukture itd. Torej, ne moremo se preprosto spotikati od enih volitev do drugih. Afrikanerjev/Burov je danes komaj kaj več kot 2 milijona ljudi v državi z več kot 60 milijoni prebivalcev. V zadnjih treh desetletjih je državo zapustilo skoraj 500.000 naših ljudi. Kljub temu še naprej gradimo in se borimo. Gradimo lastne fakultete, univerze in šole, medtem ko se na sodiščih in v skupnostih borimo za ohranitev svojega jezika, kulture, življenjskega prostora in tudi osnovnih pravic. Morda se sliši kot težka bitka, vendar smo prepričani, da nam bo na podlagi naše vere uspelo. Ne bomo dovolili, da bi bil naš nadaljnji obstoj preklican. Čez 100 let bodo Afrikanerji še vedno v Južni Afriki.
Kulturni marksizem