Zadnje politično dogajanje je ponudilo kar nekaj primerkov, za katere bi lahko rekli, da so “enfant terrible” slovenske politike. Večinoma gre za tiste poslance državnega zbora, ki so ta čas v formalni opoziciji, vendar zelo vajeni privilegijev.
In kaj je njihova glavna značilnost? Ne samo to, da vladi nočejo priznati prav nobenega uspeha (no, od opozicije tega niti ne pričakujemo) in celo razglašajo konec demokracije, ampak celo napenjajo vse moči za to, da bi bile razmere v naši državi čim slabše. Po pravilu: kolikor slabše za ljudstvo, toliko boljše za nas. Zveni znano?
Štrukljev kaviarsindikalizem
Pa začnimo s človekom, ki sicer ni poslanec v DZ, je pa državni svetnik in dolgoletni sindikalist. Govorimo o nekdanjem Kučanovem zetu in eksponentu Levice Branimirju Štruklju, ki je konec tedna obstruiral sejo DS na daljavo. Na omenjeni seji so se namreč državni svetniki odpovedali pravici veta in opravili razpravo o prepovedi referenduma na najbolj nujne zakonske rešitve, ki so potrebne za okrevanje gospodarstva. Razlog za obstrukcijo naj bi bil po Štrukljevo proceduralen, skliceval se je na ustavno načelo, da mora državni zbor zakone presoditi še enkrat, če je takšna volja državnega sveta. Povedano drugače: Štrukelj meni, da bi državni svet moral izglasovati veto na tretji protikoronski zakonodajni sveženj. Sam že ve zakaj. Seveda to ni edina vragolija enega najvplivnejših sindikalistov – nedavno je namreč začel tudi stopnjevati pritiske in hujskati zaposlene v šolstvu k temu, naj pritisnejo na državo, ki bi jim izplačevala nove dodatke.
Zato bi morala po njegovo resorna ministrica Simona Kustec skleniti s SVIZ (Sindikat vzgoje in izobraževanja, ki ga kot generalni sekretar vodi prav Štrukelj) skleniti poseben dogovor o dodatku, razlog za to naj bi bilo vnovično odprtje šol in vrtcev, kar naj bi za zaposlene prineslo dodatno tveganje. Po drugi strani pa Štrukelj zavrača tretji protikoronski sveženj, ki bi v marsičem izboljšal gospodarske razmere v Sloveniji. No, njemu sicer ni nič hudega, saj je kot član več nadzornih svetov, med drugim Modre zavarovalnice, dobro plačan tudi s sejninami. Slovenski kaviarsindikalizem pač nikoli ni prinesel nič dobrega za malega človeka.
Ko Möderndorfer sname masko …
Pojdimo v državni zbor. O Janiju Möderndorferju, novopečenem poslancu LMŠ in prebežniku iz SMC, smo pred kratkim že pisali. Jezični poslanec, ki je zamenjal že več strank, je z zadnjim prestopom našel svoje novo politično okolje, v katerem se udobno počuti, saj mu druženje z Marjanom Šarcem očitno ugaja. Hkrati s tem mu je tudi zrasla samozavest. Tako je demonstrativno snel zaščitno masko v času, ko je bila ta še obvezna v zaprtih prostorih (in marsikje je še vedno!). Največji politični konvertit in “migrant” se je odločil, da ne bo upošteval več navodil Nacionalnega inštituta za javno zdravje in med sejami DZ ne bo več nosil zaščitne maske. “Mi bomo določali, ne več NIJZ,” je odločen upor proti “totalitarističnim” pravilom NIJZ izrazil kontroverzni Möderndorfer, nekdanji ljubljanski podžupan, ki je iz LDS prebegnil k Zoranu Jankoviću, nato k Alenki Bratušek, po njej k Miru Cerarju in nedavno k Marjanu Šarcu.
Radikalci iz Levice in SD
Največji “biseri” pa so zagotovo zbrani v SD in Levici. Zanimivo je, kako so se poslanci iz teh dveh strank prav ob razpravi o tretjem protikoronskem zakonodajnem svežnju lotili predsednika DZ Igorja Zorčiča, ki je nato na Twitterju objavil, da je bil kot voditelj seje deležen zelo grdih oznak − od diktatorja, fašista pa vse do opice. Tako mu je denimo Franc Trček očital, da spreminja državni zbor v »neke vrste kloako in ima vse poslance za svojat«. Nadaljeval je z nasvetom, naj se Zorčič zaposli kot komentator na Nova24TV, in zahteval, naj po 80. členu prekine sejo, ker je ni sposoben voditi. Na Zorčiča se je spravila tudi glasna poslanka Levice Violeta Tomić, ki je nekdaj glasno navijala, da je treba poslance dati na “minimalce”, nedavno pa je premierju Janezu Janši očitala genocid nad starejšimi. No, Tomićeva je zlorabila proceduralno možnost postopkovnega predloga, kjer se poslanec ali poslanka lahko oglasi k besedi, če gre samo za proceduralna in ne vsebinska vprašanja. Vendar so nekateri to zlorabili. Tomićeva se je v okviru postopkovnega predloga spraševala, ali sploh živimo v parlamentarni demokraciji, in se cinično norčevala iz zdajšnje koalicije, da lahko razglasijo enostrankarski sistem. Nato jo je Zorčič prekinil, a je predstavnica parlamentarnega “najšibkejšega člena” jezno zakričala in mu zažugala, naj konča in ji naj ne sega v besedo. Zorčič seveda ni odnehal in ji je pojasnil, da ima kot predsedujoči pravico seči v besedo. “Moj postopkovni predlog je bil, da ne segate v besedo,” je kot užaljen otrok reagirala Tomićeva.
Ko Nemec komandira vodji seje
A glavni, ki je naredil največjo “štalo” v parlamentu, je bil poslanec SD Matjaž Nemec – tisti, ki je v času najostrejših ukrepov zaradi epidemije na Twitterju in Facebooku javkal, da mu je onemogočeno kupiti nitko za električno koso. Tudi Nemec je zlorabil postopkovni predlog in želel narediti politično razpravo o dogodku, ki ga ni bilo, češ da je pripadnik Slovenske vojske pri Kozini nameril puško v italijansko državljanko, zaradi česar naj bi bilo v Italiji že prišlo do političnih razprav. A nova različica afere Depala vas ni uspela, saj se je pokazalo, da dogodka ni bilo. Nemec ga nje hotel “ustvariti” kar v dvorani DZ, vendar ga je predsedujoči Jože Tanko (SDS) prekinil in mu vzel besedo, saj je šlo za kršenje poslovnika. Potem je Nemec vstal in stopil do Tanka, krilil z rokami in ga učil osnovnih pravil parlamentarizma. “Kako se obnašaš? Ne daš besede. Kdo pa misliš, da si? Jaz bom naredil red. Pa vi niste normalni,” se je samozavestni poslanec drl nad podpredsednikom DZ, ki je kasneje povedal, da česa takšnega v svoji parlamentarni karieri še ni doživel. Nemec je kasneje s svojimi medklici vnašal nemir v dvorano in motil sejo. Podobno je ravnal tudi Miha Kordiš (Levica), ki je na seji odbora DZ za delo z nenehnim zavlačevanjem načel živce Evi Irgl, ki je vodila sejo. Tudi Irglova je nato dejala, da v svoji parlamentarni karieri še ni doživela tako pobalinskega vedenja.
Iz vsega dogajanja je mogoče doumeti, da se tranzicijska levica tudi v državnem zboru vse bolj radikalizira. Navsezadnje je Dejan Židan odstopil kot predsednik SD in očitno po prej dogovorjenem scenariju oblast takoj prenesel na radikalno in populistično evropsko poslanko Tanjo Fajon, medtem ko je vodja Levice Luka Mesec na račun Janeza Janše napisal pamflet, v katerem je napovedal, da bodo ustavili Janšev “fašizem”. Bo naslednji korak ta, da bodo poslanci teh strank skupaj odkorakali pred parlament k protestnikom?
Gašper Blažič