Pretekli teden je na družinskem sodišču na Manhattnu v New Yorku v zameno za blažjo kazen najstniški črnec priznal, da je z dvema prijateljema sodeloval pri ropu in umoru ljubke belke Tesse Majors. Nesrečna mladoletnica se je tako pridružila številnim belkam in belcem, ki so umrli pod roko črncev. Njeni starši in sodnik so imeli razumevanje; šlo je za tragičen dogodek, ki ga ni nihče povezoval z medrasnim nasiljem, kaj šele da je šlo za umor črncev iz sovraštva do belcev. Le nekaj ulic stran so skupaj divjali črnci, Antifa in levičarski aktivisti. Razbijali so, ropali, zažigali avtomobile in stavbe. Tako so “protestirali” zaradi smrti Floyda, ki je v Minneapolisu umrl med policijskim postopkom. Medijski mainstream se nad drhaljo ni zgražal, poročal je, da gre za logičen odziv na “sistemski rasizem” belih policistov in belcev nasploh nad črnci.
Tessa ni imela policijske kartoteke, George jo je imel. Tessa ni nikoli ropala, George je. Tessa ni bila nikoli v zaporu, George je bil. Tessa je bila zgledna dijakinja, George je bil karierni kriminalec. Tessa ni bila osumljena kaznivega dejanja, George je bil. Tessa pred smrtjo ni bila nabasana z mamili, George je bil. Tessa ni bila nikoli aretirana, George se je aretaciji upiral. Kljub temu se je Floyd na naslovnicah znašel kot poštenjakar in junak, ki je umrl mučeniške smrti, novico o talentirani najstnici Majorsovi si moral iskati s povečevalnim steklom.
Zato je celo črnski član predstavniškega doma v Arizoni Walter Blackman javno dejal, da Floyd ni nikakršen mučenec in da je Black lives matter (Tudi črnska življenja štejejo) podobno kot Antifa teroristična organizacija. Črnski lokalni pridigar in aktivist Jarrett Maupin ga je takoj označil za “indoktriniranca”, medijski mainstream pa o kritiziranih črncih, ker to ne sodi v kontekst, ne poroča.
Je v Sloveniji kaj drugače?
In čeprav so politično in ideološko motivirani divjaki uničevali, smo gledali prizore, ki so normalnega človeka silili na bruhanje: beli policisti, demokratski politiki in zvezdniki so klečali pred črnci in prosili odpuščanja. Za kaj že? Zaradi zgodovine? Belci že dolgo niso več lastniki črnih sužnjev, črnci ne sužnji. Zaradi belega nasilja nad črnci? Številke kažejo drugače. Po podatkih ameriškega pravosodnega ministrstva je med belci (absolutno in relativno) več žrtev kaznivih dejanj, ki jo jih zagrešili črnci, kot je črncev žrtev zločinov, za katere so odgovorni belci. Zaradi belega policijskega nasilja nad črnimi civilisti? Shannon Rupert, Gilberta Collarja in Justine Ruszczyk Damond so ubili črnski policisti. Slednja je bila ustreljena celo v trenutku, ko je hotela prijaviti poskus posilstva. Večina teh policistov ni bila nikoli kaznovana. Bela skupnost ni protestirala, le Damondova je mirno združila na desetine ljudi. Nikomur ni padla na pamet obtožba, da je ubojem in umorom botroval črni rasizem, kaj šele da bi šli na ulico in uničevali. Vsaka žrtev ne glede na to, ali je bela ali črna, je tragedija. A v sedanji družbi obstaja pomembna razlika. Vsak zločin belca nad črncem je označen za grozljivega, uničevalni pohodi, ki sledijo, kot legitimni in mirni protesti po drugi strani so zločini črncev nad belci prezrti, morebitni mirni shodi pa označeni za shode rasistov.
Presodite sami, ali je v Sloveniji drugače; le do tako množičnega divjanja še ni prišlo, kar pa ne pomeni, da ne bo, saj napisi petkovih biciklistov “Smrt janšizmu” napovedujejo nasilje, kličejo k linču. Uporabljena metoda je enaka – uveljavitev zakona ulice. Volitve so prenaporne, laže je kolesariti in zahtevati padec Janševe vlade. Kot je veliko teže graditi in ustvarjati kot uničevati in pleniti. Čeprav to nima nikakršne zveze s pravno državo in svobodo, medijski mainstream nasilne pocestniške metode opisuje kot nekaj dobrega. To je strašljivo.
Jože Biščak