“December 2019, še pred korona časom. Ležim s sepso na intenzivnem oddelku Kliničnega oddelka za hematologijo v Kliničnem centru. Na intenzivnem oddelku se stvari dogajajo intenzivno in tako sem – hvala Bogu – po nekaj dneh intenzivnega in strokovnega zdravljenja z množico antibiotikov in potem, ko so se mi po kemoterapiji “vrnili” levkociti, intenzivni oddelek lahko zapustil,” v svoji kolumni uvodoma poudarja Aleš Čerin.
Predstavljajte si, da dva metra stran od vas leži moški, star kakih štiridesetih let, in hrope zaradi dihalne stiske – najbrž zaradi virusne pljučnice. Priključen je na dihalni aparat. Ni mu lahko. Na intenzivnem oddelku za vse potrebe pacientov skrbijo medicinske sestre in medicinski tehniki – tudi recimo za odvajanje vseh mogočih telesnih tekočin, da sem zelo nazoren. Vseeno je bil mož toliko pri sebi, da je od zdravnikov zahteval zdravljenje na njegov način- s sodo bikarbono in javorovim sirupom.
Si predstavljate: imaš smrtno nevarno hematološko bolezen (najverjetneje je imel kakšno levkemijo), si na intenzivnem oddelku popolnoma odvisen od medicinskega osebja, pojma nimaš o zdravljenju – niti osnovne bolezni ne, kaj šele smrtno nevarnih zapletov …, pa vseeno poučuješ zdravnike, ki ti rešujejo življenje. Nisi sposoben razumeti bolezni, ne poznaš niti osnov fiziologije in patofiziologije niti procesov v svojem telesu, si pa na kakšni internetni strani prebral mnenje čudaškega stručkota in sedaj pametuješ zdravnikom, kako naj te zdravijo.
Ne priznavam avtoritete!
Kaj se dogaja? Dvoje stvari. Prvič, ne priznavamo nobene avtoritete. V tem konkretnem primeru moški ne priznava avtoritete zdravnika, ki se že kakih dvajset let ukvarja prav z boleznijo, kakršno ima on, o njej stalno študira in se v praksi srečuje z vsemi mogočimi primeri. Skratka, zdravnik, poln znanja in prakse, nima pojma, ti, ki nisi sposoben razumeti niti osnov, nimaš nobene prakse, prebral si pa dva čudaška članka, zdaj veš, kako naj poteka tvoje zdravljenje.
Pravzaprav kar na splošno ne priznavamo avtoritete. Mnogim je nikoli ni bilo treba. Ker je v življenju ni bilo. Ni bilo niti avtoritete Boga niti avtoritete očeta, ki bi povedal, kaj je prav, kaj narobe in bi ga morali poslušati. Niti ni bilo drugih avtoritet. Navadili smo se biti sami sebi avtoritete. Mame so nas pa v odsotnosti očetov vzgajale za srečo, “za imeti se fajn, ne za delati prav”, kot pravi Vesna Vuk Godina.
Tako mnogi danes delajo, kar je njim fajn, če jim pa ni fajn, nehajo delati tisto stvar. Ker ne poznajo koncepta avtoritete, zanje seveda tudi vlada ni nobena avtoriteta. No, vlada pa sploh ne. In če mi vlada reče, da je treba držati socialno distanco, je jaz ne bom, pa naj stane, kar hoče. Niti za ceno bodočih naporov medicinskega osebja ne. Celo niti za ceno življenja bližnjega ne.
Napuh vsevednosti ali Dunning-Krugerjev efekt
Druga stvar pa je Dunning-Krugerjev efekt. Kaj je to? Dunning-Krugerjev efekt je v psihologiji kognitivna (spoznavna) pristranskost, v kateri ljudje z nizko sposobnostjo precenjujejo sami sebe, kar se kaže v obliki slabih odločitev. Zaradi nizke sposobnosti so ljudje nesposobni spoznati svoje napačne odločitve in ravnanja. Tako nesposobni trpijo za kompleksom navidezne večvrednosti, zanimivo pa je, da se dogaja tudi obratno: da sposobni svoje sposobnosti podcenjujejo.
Zdi se, da je Dunning-Krugerjev efekt zaznati v znatni množici državljanov, ki so v epidemiji covida-19 nenadoma ugotovili, da veliko vedo o virusih, še posebej o koronavirusih, pa o sposobnosti prenašanja virusov s človeka na človeka pa o možnostih prekuženja populacije …, in ugotovili, da je covid-19 navadna “gripca”. Tako lahko gremo na množično druženje s kolesi v centru Ljubljane tudi brez socialne distance in zaščitnih mask. Nekateri tudi z otroki na sedežih.
Vlada, ki je z ostrimi ukrepi virus ukrotila, tako da ni “zbezljal” ven iz okvirov našega zdravstvenega sistema, pa – po mnenju mnogih, ki trpijo za Dunning-Krugerjevim efektom – nima pojma. Mnogi tako ob prvih previdnih popuščanjih ukrepov naše vlade (in vlad po Evropi in svetu) ne upoštevajo več niti najbolj osnovnih ukrepov socialne distance. Takih, ki niso težki za izvajanje – 1,5 m distance med ljudmi. Poglejte, kako se ljudje obnašajo pred lokali. Čez dva, tri tedne pa lahko pričakujemo drugi val epidemije. Najbrž bo hujši od prvega. S preobremenjenim zdravstvenim osebjem v skafandrih sredi poletne vročine in množico pacientov na respiratorjih, ki jih je treba oskrbeti z vsem, tudi menjati jim plenice.
Rešitev?
Ne vidim lahke in hitre rešitve. Morda je rešitev – tako kot vedno – le na ravni posameznika ali kot pravi dr. Andrej Perko: “Rešitev je vedno samo v mikrokozmosu lastne družine in lastnega življenja. Potem lahko s svojim zgledom vplivamo na ljudi okrog sebe.” Gre torej za osebno odločitev za ponižno držo v slogu: “Ne vem vsega”, ali še bolje: “Ne vem veliko oziroma ne vem skoraj nič.“
Dr. Anton Stres je o ponižnosti dobro pisal v tedniku Družina in zapisal takole: “Prava ponižnost zahteva, da smo pošteni do sebe in drugih in se zavedamo svojih omejenosti ter jih znamo sprejeti.” Tudi omejenosti na področju znanja s področja epidemiologije. Ali kot je rekel Jordan B. Peterson v knjigi pravil za življenje – Protistrup za kaos: “Domnevajte, da oseba, ki jo poslušate, morda ve nekaj, česar vi ne.”
Aleš Čerin, Časnik