Če bi živeli v normalnem in realnem svetu, Nike Kovač nihče ne bi niti (p)ovohal, kaj šele poročal, o čem govori. Tako praznega jezika in besednih zvez brez pomena v teh krajih že dolgo ni bilo. Če bi se s svojimi sledilci z Inštituta 8. marec postavila pred zgradbo parlamenta, bi se mogoče kdo od mimoidočih za hip ustavil, da bi si zagotovil dnevni odmerek smeha (kar je dobro za zdravje); nato bi zamahnil z roko in odšel.
Ker živimo v vzporednem svetu, se mediji vsakič znova postrojijo pred vodjo aktivističnega kulta in zvesto poročajo o vsaki njeni besedi, ki naj ne bi rešila samo Slovenije, ampak kar ves svet. Okoli Nike so novinarji in uredniki skupaj z organi pregona zgradili varnostni zid, naredili so jo nedotakljivo. Ne sporočajo nam, da imajo Niko vsi radi, sporočajo nam, da Niko moramo imeti vsi radi, sicer nas čaka usoda Vinka Vasleta.
Parafraza glasbene uspešnice
Moj prijatelj in nekdanji novinarski kolega Vinko Vasle je bil prejšnji teden na prvi stopnji obsojen zaradi domnevno žaljivega zapisa na družbenem omrežju X. Parafraziral je slovensko glasbeno uspešnico iz 80. let prejšnjega stoletja z naslovom Debela dekl’ca skupine Rendez-Vous: “Kaj ti je deklica, da si tolk fuk****? Nič mi ni, sam tableta mi včas’ popusti.” Kovačeva se ni počutila samo užaljeno, ampak tudi, pomislite, razčlovečeno, v zapisu je prepoznala spodbujanje sovraštva. Tina Gaber, prva premierjeva spremljevalka, pa je v čestitki Niki za sodni uspeh zapisala, da je bil Vasletov zapis mizoginističen – paleta oznak, kar naj bi Vasle bil. Tako je življenje v vzporednem svetu, kjer živijo ljudje z napako (motnjo) v preskakovanju isker med nevroni v možganih.
Kolikor poznam Vaščija (psevdonim Vinka Vasleta), ni nikoli “na suho” ali brez vzroka o nekom nekaj napisal. V navezavi na Niko Kovač je vzrokov za odzive nešteto. Del javnosti jo seveda gladi, malodane omedli, ko piše v smislu, da se zjutraj sprehaja po rosni travi in opazuje zajčke, ki barvajo pirhe. Levica jo ima rada, ima neomejeno podporo aktualne oblasti (če bi danes umrla, bi jo najbrž pokopali z vojaškimi častmi). Drugi, ne tako majhen del, je ne mara, jo sovraži – tudi zato, ker ima dva obraza in dvojna merila, kar tudi javno pove. Se spomnite “terorističnega napada” nanjo za ljubljanskim Bežigradom? Ta ji je jasno pokazal, da je niso vsi ljudje veseli, ko jo vidijo, mediji pa so tedaj besede spremenili v fizičen napad. “Nika je bila prestrašena, tresla se je in šlo ji je na jok, ker se ji je moški približal,” so takrat zapisale članice sektaškega inštituta.
V realnem svetu Kovačeva ne bi “preživela”
V svobodnih in demokratičnih družbah Kovačeva ne bi preživela. Oglejte si samo besedni dvoboj med dvema ideološkima nasprotnikoma na kakšnem protestu v ZDA ali v zahodnem delu Evrope. Dve osebi si stojita nasproti, se zmerjata, žalita in kričita. Niti na misel jima ne pride, da bi zaradi izrečenega, ker sta se počutili ogroženi in prizadeti, druga drugo tožili. Z Niko je drugače – ne smeš ji reči, da je ne maraš; ne smeš jasno pokazati, da jo težko gledaš. Povedano drugače – ko jo vidiš, moraš jasno pokazati svoje veselje in glasno izraziti strinjanje z njenim delovanjem. Če tega ne narediš, tvegaš sodni pregon, tvegaš, da boš označen za ekstremista in zločinca.
V Sloveniji je tudi po 35 letih spremembe političnega sistema (vsaj na deklarativni ravni) še vedno živ refleks iz totalitarnega režima. Partija je (podobno kot Nika) nedotakljiva, parafraziranje ali celo šala o njej je nekaj, kar se kaznuje. Tega refleksa se očitno niso znebili ne Nika, ki so jo mediji postavili na piedestal božanske modrosti, ne pravosodni organi. Vsi si domišljajo, da lahko objektivno opredelijo, kaj je žalitev. Če te nekaj užali, to še ne pomeni, da je gre za nekaj napačnega ali neupravičenega. Če te nekaj užali, še ne pomeni, da imaš nujno prav, še ne pomeni, da si žrtev. Kaj če je v resnici žrtev tisti, ki te je po tvojem mnenju domnevno užalil? Si morda pravzaprav ti tisti, ki si svojega kritika užalil s svojim delovanjem?
Kaj je objektivna razžalitev?
Ljudje imamo različna stališča, prepričanja, smo različno občutljivi; kar lahko užali eno osebo, morda ne bo užalilo druge. Koliko ljudi bi užalil Vasletov zapis? Ne vem, prepričan sem, da večine (navadnih) ljudi ne; vsaj ne na način, da bi se spustili v tožbo. Prav zato ne morem dojeti, kako je lahko sodišče objektivno presodilo, da je to razžalitev.
Česa takega je sposobna samo domišljavost sodstva, da lahko nekaj tako subjektivnega spremeni v objektivno. In če je Nika Kovač edina oseba na svetu, ki jo to užali? Na podlagi česa se je sodišče odločilo za obsodbo Vasleta? Ali je “tehtalo”, koliko občutljivih ljudi bi utegnilo kaj takega užaliti, ali je pač presodilo, da o Kovačevi ne smeš reči ničesar slabega in je prav tako ne smeš kritizirati (Vasle se je z zapisom odzval na napoved Inštituta 8. marec, da se bo pred parlamentarnimi volitvami mobiliziral in podprl levico)?
Žaljivo je vse ali nič
Če je nekaj žaljivo (kar je izključno subjektivno dojemanje), potem je žaljivo vse (za nekoga je pozdrav lahko žaljiv) ali pa sploh ni. Vasletov zapis zagotovo ni bil sovražen, prav tako ni spodbujal sovraštva do Kovačeve. Če jo ljudje ustavijo na ulici in ji rečejo, da je ne marajo, to ni posledica Vasletovega zapisa, ampak posledica njenega delovanja in pojavljanja v javnosti. Po tej logiki bi lahko Vasle sprožil tožbo zoper Inštitut 8. marec, ki se je na sodbo odzval, da se “proti bullyjem /…/ bori po pravnih poteh in postopkih”. “Bully” namreč pomeni nasilnež, Vasle pa je vse prej kot nasilen. Če je njegov zapis po mnenju sodišča objektivno žaljiv, je tudi oznaka Vasleta za nasilneža žaljiva, toda Vašči tožbe ne bo sprožil. Ne zato, ker je ne bi mogel (in je tudi dobil, če bi sodišče uporabilo enaka merila), temveč preprosto zato, ker je odprtega duha ter dojemljiv za mnenja in tudi ostro, mestoma žaljivo, kritiko v nasprotju z Niko Kovač, ki skuša zatreti vsako negativno mnenje o sebi.
Nekaj je povsem gotovo. Vasletu se ni treba več z ničimer dokazovati – je legenda slovenskega preiskovalnega novinarstva in kot tak bo zapisan v zgodovino realnega sveta. Nika Kovač bo za razliko od njega še nekaj časa živela v mehurčku, zavita v vato v simuliranem (vzporednem) svetu, ki ga je ustvaril medijski “mainstream”. Prej ali slej pa bo ta počil in varuhi navidezne resničnosti bodo razpadli. Vsi vemo, kako se je končala Matrica.
Jože Biščak