Zakaj je Trump dal Iranu dva tedna časa?

Datum:

Ameriški predsednik Donald Trump je odložil odločitev o morebitnem bombardiranju Irana in iranskemu vrhovnemu voditelju ajatoli Aliju Hameneju ter teheranskemu režimu dal dodatna dva tedna za pogajanja o končanju konflikta z Izraelom. Kot poroča hrvaški portal Jutarnji list, to ni posledica nenadnega mirovniškega pristopa, temveč je Trumpov odziv na opozorila njegovih svetovalcev, da bi ameriško posredovanje lahko sprožilo napade Irana in njegove zavezniške šiitske milice na ameriške baze na Bližnjem vzhodu. To bi povzročilo žrtve med tamkaj nameščenimi vojaki. Ameriška javnost, še vedno travmatizirana zaradi velikega števila žrtev v vojnah v Iraku in Afganistanu, bi takšen razvoj dogodkov težko sprejela. Trump si zato prizadeva izogniti vojni, katere trajanje je nepredvidljivo, prav tako posledice, in sicer kljub pritiskom izraelskega premierja Benjamina Netanjahuja, ki ga spodbuja k vojaškemu posredovanju.

Po poročanju londonskega časnika The Times je Trumpov zaupni pogajalec Steve Witkoff v skoraj vsakodnevnem telefonskem stiku z iranskim zunanjim ministrom Abasom Aragčijem. Slednji za zdaj zavrača nadaljevanje pogajanj o iranskem jedrskem programu, dokler bo Iran tarča izraelskih napadov, ki jih podpirajo Združene države Amerike.

Putinov predlog zavrnjen

Trump je sprva izrazil odprtost do ruskega predloga za posredovanje, vendar je po pogovoru z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom 14. junija njegov odziv zvenel skoraj posmehljivo. Rekel sem mu: ‘Naredi mi uslugo – posreduj zase. Najprej se ukvarjajmo z Rusijo, prav?'” je dejal Trump, s čimer je jasno nakazal, da Združene države Amerike Putina ne obravnavajo kot enakovrednega partnerja, kar je v nasprotju z željami Moskve po statusu velesile. Analitik Aleksandar Baunov iz berlinskega centra Carnegie za ruske in evroazijske študije je zapisal, da si Putin ne more privoščiti spora niti z Izraelom niti s Trumpom. Vojna v Ukrajini je v Rusiji izčrpala vire, zato Putinov predlog za posredovanje služi predvsem kot poskus, da bi pozornost preusmeril od lastnega konflikta.

Foto: EPA

Omejitve ameriške bombe

Znan ameriški general je opozoril tudi na tehnične omejitve bombe GBU-57 – edine ameriške bombe, ki bi lahko uničila iranska jedrska postrojenja, kot je postrojenje v Fordowu. Po poročanju časnika The New York Times so simulacije pokazale, da bi za uničenje takšnih objektov potrebovali več kot eno bombo, operacijo pa bi moral izvesti ameriški pilot. Bomba, ki so jo od leta 2004 razvijali za napade na jedrske objekte v Iranu in Severni Koreji, je pomemben element potencialnega vojaškega posredovanja, vendar njena učinkovitost ni zagotovljena.

Diplomacija ali eskalacija?

Trumpova administracija je pod pritiskom različnih strani. Po eni strani izraelski voditelji, kot sta nekdanji minister za obrambo Joav Gallant in predsednik Isaac Herzog, poudarjajo, da diplomacija z Iranom nima smisla, saj naj bi Teheran zavlačeval s pogovori, medtem pa nadalje razvija jedrski program. Po drugi strani kritiki, kot je senator Bernie Sanders, opozarjajo, da bi napad na Iran lahko sabotiral diplomatske napore in ZDA potegnil v dolgotrajen konflikt.

Letalonosilka USS Nimitz (Foto: AFP)

V zadnjih dneh je Iran okrepil svoje vojaške odzive, med drugim z izstrelitvijo hipersonične rakete Fattah-1 na Tel Aviv, kar kaže na njegovo pripravljenost za nadaljevanje konflikta. Hkrati Teheran in Moskva svarita pred ameriškim vmešavanjem, ki bi lahko privedlo do “totalnega regionalnega vojnega stanja”.

Trump še ni sprejel dokončne odločitve o vojaškem posredovanju, vendar je Iranu postavil “zadnji ultimat”, kot je sam dejal, ne da bi razkril podrobnosti. Medtem Združene države Amerike krepijo svoj obrambni položaj na Bližnjem vzhodu, in sicer vključno z napotitvijo letalonosilke Nimitz. Začele so evakuirati tudi del osebja z veleposlaništva v Izraelu.

Dva tedna, ki ju je Trump dal Iranu, bosta ključna za nadaljnji razvoj dogodkov. Ali bo diplomacija prevladala ali pa bo regija zdrsnila v še širši konflikt, ostaja nejasno. Mednarodna skupnost, vključno z Rusijo, Kitajsko in evropskimi državami, pozorno spremlja situacijo, medtem ko napetost na Bližnjem vzhodu narašča.

C. Š.

Sorodno

Zadnji prispevki