“Feministična zunanja politika” Tanje Fajon je slovensko politiko tako odločno pahnila v naročje osi zla Iran – Rusija, da bomo najbrž potrebovali desetletja, preden se otresemo stigme “malopridnih” držav. Pred kratkim je slovensko veleposlanico v Tel Aviv zaradi podpore teroristični Palestini na zagovor poklical izraelski veleposlanik. To sporočilo pa gre razumeti širše – na zagovor jo je poklical ves razviti Zahod. Naši zavezniki, ki veljajo za najbolj razvite države na svetu.
Izraelsko zunanje ministrstvo je namreč zaradi glasovanja za članstvo Palestine v Združenih narodih na pogovor poklicalo slovensko veleposlanico v Tel Avivu Andrejo Purkart Martinez, kar je potrdila tudi zunanja ministrica Tanja Fajon, je poročal STA.
Ob tem je Fajonova poudarila, da Slovenija članstva Palestine v ZN ne vidi kot ogrožanja varnosti Izraela. “Izrael je ponovil že znana stališča, ki jih je izrekel tudi v Varnostnem svetu, naša veleposlanica pa je potrdila in ponovila stališča Slovenije, da za nas članstvo Palestine v Organizaciji Združenih narodov nikakor ne ogroža varnosti in stabilnosti Izraela,” je povedala Fajonova. Slovenija verjame, da so izpolnjeni vsi kriteriji, da Palestina postane članica ZN, kar pa bi po mnenju ministrice zagotovilo tudi varnost Izraelcev ter njihovo mirno sobivanje s Palestinci.
Varnost Izraela ob boku teroristične države?
Stvari, ki jih je izjavila Fajonova, so tako absurdne, da jih lahko razumemo le v okviru treh možnosti: da je povsem nevedna, kar se tiče mednarodnih odnosov, da je plačana iranska agentka (Iran je namreč edini na Bližnjem vzhodu, ki si želi suvereno Palestino) ali pa, da je izjave prilagodila slovenski mikrosferi političnega dojemanja, ki je ostalo v času sedemdesetih let prejšnjega stoletja.
Priznanje dveh ločenih enklav, kjer vladata ena bolj in ena manj zmerna teroristična organizacija, ki že desetletja strupita svoje prebivalstvo z mislijo, da je edina pot do miru pokol vseh Židov in zavzetje celotnega teritorija Izraela (“od reke do morja”), pač ni garant za mir na Bližnjem vzhodu. Če pogledamo konflikt skozi čas, ugotovimo, da je rešitev dveh držav (veliko bolj velikodušno, kot je ozemlje na Zahodnem bregu in Gazi danes) Izrael ponudil že večkrat v zadnjih osmih desetletjih – vsakič so dogovor zavrnili arabski despoti sami in se zakleli, da svete vojne in intifad ne bo konec, dokler ni zaklan še zadnji Jud na Bližnjem vzhodu – tako kot so bili Judi pregnani iz drugih starodavnih domov v Severni Afriki in Arabskem polotoku pred arabskim militantnim ekspanzionizmom. Gre le za zadnje dejanje kolonializma – teh 20 tisoč kvadratnih kilometrov, velikosti Slovenije, je za tam živeče Arabce zadnji košček sestavljanke.
Kaj bo slovenski zasuk k avtokraciji pomenil za našo prihodnost?
Zelo pomembno je razumeti, da se zunanja politika dogaja za zaprtimi vrati. Enovrstične prijaznosti, ki jih slišimo v javnosti (“krepimo prijateljske odnose”), so za javnost. V resnici se v diplomatskih sobanah dogajajo trda pogajanja, kjer imajo velike države ogromno prednost in delujejo po načelu korenčka in palice. Zahodni zavezniki – ki so tudi najbogatejše države na svetu – so dobili signal, da Slovenija ne spada več v njihov svobodni del sveta, kamor se šteje tudi edina liberalna demokracija na Bližnjem vzhodu (Izrael). Slovenija je s podporo terorističnim arabskim skrajnežem dala jasen signal, kam spada. Posledic se bomo zavedali komaj čez leta, desetletja.
Gospodarska diplomacija je ključna
Zahodne države investirajo v prijateljske države. Privabljajo jih z izobiljem in prostotržnim kapitalizmom, na drugi strani si lahko Ruska federacija privošči izključno širjenje “ruskega sveta” s tankovsko cevjo, saj česa drugega niti ne more ponuditi. V zunanji politiki je vse stvar transakcij. Ko državniki obiščejo kakšno tujo državo, zraven pripeljejo gospodarstvenike, ti pa potem sklepajo posle na visoki politični ravni.
Ko gre Emmanuel Macron po svetu, je zraven njega vsakič direktor Airbusa z nepodpisanimi pogodbami za več 100 letal, ki jih bodo kupile državne letalske družbe. A pridejo tudi manjše visoko specializirane družbe. Gospodarska diplomacija je dejansko edini razlog, zakaj diplomacija sploh obstaja – vojna je izključno posledica zloma gospodarske diplomacije. To je za državo, kot je Slovenija, kritičnega pomena, saj nimamo dovolj razvitega zasebnega podjetništva.
Kam nas bodo vabili zdaj? Ne več v Francijo. Ne več v Veliko Britanijo. Ne v ZDA. Morda pa v Iran, Rusijo, Belorusijo … Slovenija je dala signal pripadnosti avtoritarnemu, manj razvitemu delu sveta, s tem pa se je odpovedala tudi vsem gospodarskim dobrotam take pripadnosti.
Mitja Iršič