Te dni Slovenija zaključuje predsedovanje Svetu Evropske unije in prve analize polletnega vodenja Evropske unije so na mizi, in, pričakovano, so kajpak zelo različne. Politični vrhovi iz tujine nam priznavajo uspešno delo, slovenska opozicija in slovenski evropski poslanci leve politične opcije pa so izkoristili vsak trenutek, da bi Slovenijo prikazali v negativni luči. “Medijska mašinerija je obratovala na najvišjih vrtljajih, da bi Slovenijo na tujem parketu prikazala v najbolj temni luči in predsedovanje predstavila kot neuspeli projekt. Očitno jim to vendarle ni šlo najboljše od rok, na mnogih točkah so se celo osmešili, tujina pa, kadar jih Slovenija sploh zanima, vendarle zna presoditi, kaj je prav in kaj ne,” izpostavlja nekdanji novinar Miro Petek.
Tudi resolucija o temeljnih pravicah in vladavini prava v Slovenije je politični akt štirih levih političnih družin v Evropskem parlamentu, ki po besedah Mira Petka že danes nobenega več na zanima, kajti besedilo resolucije še zdaleč ne odraža problemov, s katerimi se ubadamo v Sloveniji. Poslanci Fajonova, Brglez, Joveva in Grošelj so svojo državo želeli postaviti na sramotilni steber in razumen Slovenec je vendarle spoznal, da je omenjena četverica škodljiva.
Pravosodje in medijska krajina nam ne funkcionirata
Ob spremljanju Slovenije, ki se je v teh dneh dobro uveljavljala na mednarodnem parketu, se je po Petkovih besedah vendarle postavilo vprašanje, kaj nas kot državo loči od razvitih demokracij. “Veliko tega, vendar bi na tem mestu moral omeniti vladavino prava in medijsko krajino, kjer so razlike do Zahoda najbolj izrazite. Vozimo podobne avte kot Nemci, v naših trgovinah so vse blagovne znamke oblačil in hrane, tudi verige ameriške prehrane so že nekaj časa pri nas, imamo internet, naši ljudje prosto potujejo po svetu in lahko bi naštevali v nedogled. Pravosodje in medijska krajina pa nam ne funkcionirata.”
Petek je spomnil, da je nekaj let nazaj 170 nemških policistov in javnih tožilcev vstopilo v prostore Deutche Bank v središču Frankfurta. Zbirali so namreč dokumente in informacije o tem, kako so tamkajšnje vodstvo in uslužbenci pomagali svojim strankam pri ustanavljanju podjetij “offshore”, pri utaji davkov in pranju denarja. “Vse v povezavi s tako imenovanimi Panama Papers oziroma panamskimi dokumenti in kriminalno dejavnostjo, ki je iz teh poslov izvirala. Eden od članov vodstva te banke je s transakcijami v finančna nebesa pomagal kar 900 klientom, znesek 350 milijonov dolarjev. Süddeutsche Zeitung je že leta 2016 razkril, da je bila prav Deutsche Bank med nemškimi bankami najbolj aktivna pri sodelovanju v spornih poslih v davčnih oazah. Tudi sicer je bila Deutsche Bank v zadnjih letih prestreljena z različnimi škandali in v veliki krizi. V ZDA so že začeli proces proti štirim osumljencem, ki so po razkritju mednarodnega konzorcija preiskovalnih novinarjev, osumljeni pranja denarja in davčnih utaj,” je zatrdil.
Najlažje je iskati pri novinarju, od kod podatki, manj pa raziskovati, kaj je avtor zapisal
Novinarska razkritja so pospešila aktivnosti organov pregona na področju davčnih utaj in pranja denarja, kar se je pokazalo tudi v omenjenem primeru akcije v Frankfurtu in drugih resnih državah, je izpostavil Petek. V evropskem parlamentu sta aferi Luxleaks in Panama Papers sprožili ustanovitev odbora PANA, ki je preiskoval pranje denarja, izogibanje davkom in davčne utaje. Sredi afere Panama Papers pa se je v Sloveniji razkril škandal #IranNLBgate, razkritje pranja milijarde evrov iranskega denarja sumljivega izvora v državni NLB. “O tem sem tudi sam napisal kar nekaj člankov in doživel tudi policijsko zaslišanje, od kod mi podatki, ki sem jih črpal za te tekste, dokumenti pa so pod oznako interno. In to je slovenska klasika: najlažje je iskati pri novinarju, od kod podatki, manj pa raziskovati, kaj je avtor zapisal.”
Za razliko od Nemčije, Amerike in mnogih drugih držav Slovenija po Petkovih besedah ni sposobna, da bi raziskala in pripeljala do konca kakšen velik primer kriminala. “Sposobna pa je, da, kot v primeru Balkanski bojevnik, na različne načine poskrbi, da se kriminalci izognejo kazni. Očitno je, da se je v Sloveniji sinteza različnih kriminalnih praks starih in (post)komunističnih sil v pravosodju in politiki v povezavi s kriminalnim podzemljem zlila v tako trdno tvorbo, da razgradnja preprosto ni mogoča.”
Petek poudarja, da je primer pranja iranskega denarja v NLB dovolj zgovoren in poveden tudi za medijsko krajino, saj ga v času razkritja na radarjih slovenskih dominantnih medijev sploh ni bilo. Neraziskana milijarda evrov opranega denarja v državni NLB pa seveda terja vrsto vprašanj in odgovorov.
Prvič, v igri je bil mafijski posel in kriminalna združba je delo opravila v strogi tajnosti, informacije niso prišle v javnost, čeprav je bila vrsta ljudi, ki so za to početje vedeli in so pri tem sodelovali. Nič se jim ni zgodilo.
Drugič, policija skupaj s Sovo in z Uradom RS za preprečevanje pranja denarja ni opravila svojega dela. Ne takrat, ko so za to izvedeli, ne takrat, ko je to bilo v javnosti razkrito in je to postala afera. V NLB ni bilo takšnih preiskav kot denimo v Deutsche Bank, ni bilo hišnih preiskav, vsi akterji so ostali nedotaknjeni. Nič se jim ni zgodilo.
Tretjič, takratni vrh državne politike, ki je za posel vedel ali izvedel, je bil slep in gluh, na koncu so ostali živi in zdravi, brez prask. O politični odgovornosti ni nihče razpravljal, nekaj njih se še danes tako ali drugače sonči v politiki ali pa so vplivni na drugih položajih, nekateri so si v tem času tudi finančno opomogli. Skratka, nič hudega se jim ni zgodilo.
In četrtič, mediji so v interesu vladajoče politike poskrbeli, da je bila afera pranja denarja že na samem začetku minimizirana, del novinarjev in medijev, kot sta SiOL.net in Mladina, pa so nastopali kot zagovorniki pranja denarja, namesto da bi bili varuhi in iskalci resnice.
Za preiskovalce in tudi novinarje pa je ključno orodje postavljanje vprašanj
Toda po Petkovih besedah nikoli niso bila postavljena in odgovorjena vprašanja, kot a) kdo je odobril pranje denarja; b) kakšne so bile provizije in kdo je pri tem bogato zaslužil; c) kdo je pripeljal Iranca v Slovenijo, potem ko so ga nagnali iz drugih bank; d) kje je pristal oprani denar; e) koliko je o tem poslu vedel Milan Kučan; f) ali sledi denarja vodijo tudi v terorizem; g) stalna, dnevna in tedenska vprašanja policiji in tožilstvu: koliko, kdaj in koga ste ovadili za ta kriminal in v kateri fazi so ti postopki. In končno, če pri tem pranju denarja ni šlo za pranje denarja in je bil to legalni bančni posel, potem naj policija, tožilstvo in banka to javno povedo, da bodo takšni posli omogočeni tudi slehernikom v tej državi. “Taka vprašanja pa je od naših medijev seveda težko pričakovati, še posebej če so kakšne drobtinice po različnih poteh prišle tudi na mizo kakega medija ali novinarja. Ja, res je: precej lažje se je ukvarjati s kakšnim tvitom kakšnega politika kot pa z raziskovanjem brutalnega kriminala in slediti brutalnim kriminalcem.”
Sara Kovač