“Z izrekom denarne kazni 8.000 evrov Janezu Janši bi sodstvo uničilo še tisto malo ugleda, kar ga uživa, če bi ga sploh kaj uživalo. Tako ni uničilo ničesar, temveč je potrdilo potrjeno. Tokrat na nivoju osnovnošolskega,” je v pismu zapisal nekdanji sodnik Zvjezdan Radonjić. Janšo so obsodili zato, ker je zapisal neresnico (1), za katero je vedel, da jo izreka (2) z namenom napasti čast in dobro ime (3). Zapisal je sledeče: “Neverjetno za EU v 21. stoletju, da sodelavec pri umoru novinarja še vedno vodi STA in zato mesečno pokasira 8.500 evrov. Več kot predsednik republike.”
Ko je Janez Janša zapisal, da je Bojan Veselinovič sodelavec pri umoru novinarja, je imel v mislih, da je z mobingom soustvaril pogoje za novinarjevo smrt za rakom. Sodišče bi se moralo ukvarjati najprej s tem, kaj se je v STA dogajalo kot tudi z vprašanjem, ali je bilo Veselinoviču znano, da je pokojni novinar hudo bolan, ko je (če je) izvajal mobing. Janšo bi smelo obsoditi le, če bi se skozi skrben dokazni postopek izkazalo, da mobinga tedaj v STA Veselinovič ni zganjal (konkretno in na splošno) ter da pri ravnanju z novinarjem ni vedel za njegovo hudo bolezen. Po neuspelem dokazu resnice pa bi se ugotavljalo, ali je način oblikovanja misli žaljiv, meni Zvjezdan Radonjić.
“Namesto tega je sodišče sklenilo, da Veselinovič ni sodeloval pri umoru, da je Janša vedel, da Veselinovič ni sodeloval pri umoru, ga dolžil sodelovanja pri umoru z namero škodovati časti. Vsem je jasno, da Veselinovič ni streljal/dajal strupa pokojnemu novinarju, da je Janša vedel, da Veselinovič ni streljal/zastrupil etc. pokojnega novinarja in zato ni mogel zatrjevati neresnice vedoč, da govori neresnico. V posledici ni mogel napasti časti in dobrega imena. Trdil je, da je mobing, ki ga je Veselinovič širil po STA, vplival na razvoj bolezni. Kar je sodelovanje pri nastopu smrti. Resda bi se lahko izrazil tudi “v rokavicah”, pa zapisal, da je pokojni novinar umrl ali umrl hitreje tudi zaradi Veselinovičevega mučenja v službi, kar pa bi spet predstavljalo napad na čast in dobro ime. Kakor koli bi se torej izrazil, bi Veselinoviču posegel v čast. Toda v obliki razžalitve – kdor drugega razžali … Sodišče torej ne zazna, da je Janša vedel, da Veselinovič ni sodeloval pri umoru, temveč se je izrazil figurativno. Žalil je torej, ne obrekoval! Kar bi ne bilo pomembno, če ne bi kazalo na nepismenost sodišča.”
“Če tožilstvu in sodišču v časih JLA ne moremo očitati nestrokovnosti, pa ostane zla namera, sodišču v Celju smemo očitati nestrokovnost, za katero spet ostane zla namera. Upam na čase, ko bo smel Janša spregovoriti v miru, ne da bi ga kaznovali,” je zaključil Radonjić.
A. G.