“V bistvu pravijo tako, da se civilizacijo prepozna po tem, kako ravnamo s svojimi umrlimi. Mi smo glede na to v nekih predcivilizacijskih časih,” je v oddaji Intervju z voditeljem Jožetom Možino med drugim izpostavila Romana Bider, ustanoviteljica pobude Vseposvojitev in soorganizatorka dneva spomina na žrtve komunizma, ki v slovenski prostor vrača humanost in sočutje do vseh žrtev, brez razlik.
Ker je znano, da je povojni režim ločeval žive in mrtve tudi tako, da jim ni dopustil spomina in tudi pokopa itd., je bila Romana Bider povprašana, kako 30 in več let po osamosvojitvi čuti to poškodovanost slovenskega naroda zaradi takšnega ravnanja in standardov. Poudarila je, da se strinja, da je genocid strahotna stvar. “Ampak še hujša stvar je nemocid. In temu smo priča tudi danes, ko hočejo vse te teme odmakniti še naprej, opuščati vso to strahotno tematiko. Ne da bi se vsi temu maksimalno posvetili, ampak jo hočemo nekako odmisliti.”
Stvari se po njenih besedah pri nas pometa pod preprogo, pa naj gre še za tako preprosto stvar, kot je izdaja mrliških listov, recimo pokop. Ekshumirane žrtve dandanes namreč še vedno čakajo na pokop (žrtve iz Macesnove gorice, Romi). “Sploh se ne da povedati, kakšna grozljiva stvar je to. V bistvu pravijo tako, da se civilizacijo prepozna po tem, kako ravna s svojimi umrlimi. Mi smo glede na to v nekih predcivilizacijskih časih. In to me preprosto tako prizadeva … Pa seveda po drugi strani tudi ta drža, da kdorkoli se s tem ukvarja, išče neke svoje politične točke,” je izpostavila in dodala, da se ji zdi to nezaslišano omalovaževanje problematike.
Žrtvam lahko prižgete virtualno svečko
Prišla je na idejo, da bi vsak človek, ki bi ga ta tematika nekako prizadevala, postal varuh spomina na eno izmed teh oseb, ki so pri nas umrle v času II. svetovne vojne. Tako je nastala pobuda Vseposvojitev (dostopna tukaj), katere namen je zdraviti rane preteklosti, to pa predstavlja tudi naložbo v sedanji čas, sploh pa v prihodnost. Občutek za bližnje je po njeno nedvomno nekdaj, kar pomaga človeku, da postaja boljši človek. “Občutek za ljudi, ki so v stiski. Občutek, da nam ni vseeno, kaj vse so morali ljudje, naši predniki, dati skozi.”
Vseposvojitev po besedah Biderjeve cilja na to, da vzamemo vse za svoje in stvari take, kot so. “Vso žalost, vso trpljenje, vse napačne korake, vse vzamemo za svoje … In te stvari, ki so se naredile, take so pač bile. In mi moramo reagirati na vse, ne samo na tiste določene izseke, ki pašejo naši ideologiji in našim kapacitetam.” Na spletni strani je dostopno virtualno pokopališče, kjer ima vsaka od teh 100 tisoč žrtev (gre za imena levih kot desnih žrtev) svoj pomnik. Vsakemu se lahko po registraciji na strani prižge svečka in se mu tako pokloni. Kot je pojasnila, je stran vezana na podatke, ki jih zbira Inštitut za novejšo zgodovino.
Povedala je, da sta možnosti v zvezi s “posvojitvijo” dve. “Ena možnost je, da računalniku prepustimo, da nam žrtev dodeli po naključnem izboru. Druga možnost pa je, da lahko poiščemo eno osebo z imenom in priimkom in jo potem posvojimo,” je pojasnila in dodala, da se žrtev posvoji na način, da postanemo varuh spomina na žrtev vojnega in povojnega zla. Na vprašanje, če ima varuh spomina kakšno dolžnost, obveznost, je odgovorila, da je to prepuščeno vsakemu posamezniku. “Najprej si lahko natisne posvojitveni list, da ima tudi en dokument. Kar se tiče tistega, kar delamo skupaj, smo dogovorjeni načeloma tako, da se vsako nedeljo opoldne povežemo v molitvi angelovega čaščenja, komur to pač paše. In mi je zanimivo, da velikokrat dobivamo odzive ljudi, ki to počnejo.”
Pobuda odprta tudi za sorodnike tistih, ki so bili na drugi strani
Med žrtvami, ki jih je zakrivil nemški okupator in narodnoosvobodilna vojska oziroma komunistična stran in tako dalje, je mogoče najti tudi imena storilcev teh žrtev. Na vprašanje, ali jemlje vse enakovredno, je odgovorila s “prav gotovo”. “Ključna stvar je, da smo vsi ljudje. In tudi nihče od nas ni tak, da ne bi nikoli naredil nečesa, kar bi bilo narobe. Ampak ključna stvar je to, da vsak od nas rabi eno podporo, naklonjenost, molitev nenazadnje.” Kot pravi, si sama predstavlja, da gre tukaj za držo mame. “Drža mame, ki ima rada vse otroke, tudi tiste, ki zablodijo, tudi tiste, ki kaj naredijo narobe. To je bistvo dobre mame. Za enimi bo jokala, za vse bo molila, in predstavljam si, da lahko imamo to držo do čisto vseh ljudi.”
Na vprašanje, če je njena pobuda odprta tudi za ljudi z druge strani oziroma za sorodnike tistih, ki so bili na drugi strani, je odgovorila pritrdilno. “En tak pietetno osebni odnos ima lahko vsak človek na kateri koli strani, kakršnega koli političnega prepričanja.” Ob tem je izpostavila primer gospe, ki je ugotovila, da je bil njen oče eden izmed tistih, ki so ubijali v Kočevskem rogu. Ta se je vključila v pobudo in postala varuhinja treh bratov, od katerih sta bila dva ubita v Kočevju. “Pripovedovala mi je strašne stvari. Ko je izvedela za očeta, je rekla, da se ji je takrat posvetilo, zakaj je bil njen oče vse življenje vse kaj drugega kot človek”. Za te fante je molila, poskrbela, da so bile zanje darovane maše, in rekla ji je, da ji to pomaga.
Oblast v enem letu kljub znakom in obljubam ni storila nič
Spomnila je, da so se lani udeležili seje komisije za peticije, enake možnosti in človekove pravice, kjer so podrobneje spregovorili o problematiki, a želje in prošnje so ostale neuresničene. Letos si želijo vnovič opozoriti, da ljudje nimajo mrliških listov, nimamo seznamov žrtev komunizma, da ne govorimo o neskončnih zamudah, kar se tiče pokopov. Od oblasti si želijo povabilo na pogovor. Z nekdanjim predsednikom Borutom Pahorjem ima Vseposvojitev zelo lepe izkušnje, udeležil se je namreč predstavitve e-pokopališča in zelo počastil to pobudo. Glede aktualne predsednice pa je dejala, da ne more reči, da so našli ne vem koliko razumevanja pri njej. “Jaz jo želim nekako navdušiti nad tem, da bi mogoče postala varuhinja spomina. Mogoče bi to kaj pomagalo.”
Tudi letos se bo poklonilo žrtvam
Kljub prepovedi se bo letos na Trgu Republike, 16. maja, organiziralo neke vrste komemoracijo. “Ta naša slovesnost bo izrazito pietetna. Začela se bo s petminutnim zvonjenjem zvonov po vsej Sloveniji,” je izpostavila in dodala, da jo je zelo ganilo, ko je ljubljanski nadškof rekel, da bo to v spomin in opomin. “Ko se samo spomnim na to, mi že gre na jok. Zdi se mi tako lepa gesta. Vsi si zaslužijo petje teh zvonov,” je poudarila in dodala, da bodo povabili varuhe spomina, da prinesejo rože s travnikov in polj, prižigali bodo svečke, brali bodo njihova imena. Slovesen nagovor bo imel dr. Mitja Ferenc. “Prepletala se bo primerna beseda in glasba, tako da mislim, da bo lep dogodek,” je izpostavila in dodala, da upa, da bo RTVS tudi letos to posnela.
Hčerka s posebnimi potrebami je njihova učiteljica
Na njeno občutljivost, senzibilnost in neko posebne vrste dozorelost je vplivala njena življenjska preizkušnja. Njena mama je umrla v letalski nesreči na Korziki, rodila se ji je hči Maša, ki je otrok s posebnimi potrebami. Na vprašanje, kaj je prihod Maše pomenil za njihovo družino in zanjo osebno, je odgovorila, da se počuti kot srečno bitje. “Ta naša čisto posebna hčerka je en tak center naše pozornosti, ki ne deluje dobro samo name, ampak na vso našo družino in tudi, se mi zdi, navzven. In to se mi zdi moja najmočnejša življenjska izkušnja …”
Priznala je, da na začetku ni bilo lahko sprejeti hčerkine drugačnosti. Predvsem zaradi tega, ker je strašno veliko jokala. “Naporno, izrazito naporno je bilo, ne vem, prve tri, štiri leta … Nismo spali, pa sprijazniti se s tem, da je otrok čisto drugačen. To je bilo strašno. In potem se spomnim, kako je nekoč pridirkal, prav pridirkal, na motorju k nam moj tast, dedek, in je rekel: “Veš, kaj, ne sekiraj se. Naša Maša bo postala naša učiteljica, to so bile moje sanje. Učiteljica bo.” In jaz sem si samo nekako mislila “joj, ubogi, hudo ti je to sprejeti”. Sem mu nekako kislo, malo kimala, ampak danes pa vem, da so bile to preroške sanje. Maša je dejansko naša učiteljica,” je izpostavila in dodala, da so zaradi nje danes vsi drugačni. “Vsi, vsak je, se mi zdi, drugačen, kot bi bil brez nje.” Doma imajo svetopisemske podobe, ker so vsi pobožni. Njen mož je dejal, da je njihova Maša takšna kot Mojzesova kača v puščavi. “Ko je imel bronasto kačo, komur koli jo je pokazal, je tisti ozdravel. In kdor koli vidi našo Mašo, postane dobre volje, vidi njeno ljubkost, v njem se zbudi neka naklonjenost do zaščite krhkega bitja in se mi zdi, da lepšega si pravzaprav v današnjem precej razčlovečenem svetu ne moremo predstavljati.”
O evtanaziji
“Ko poslušamo to o evtanaziji, nas je seveda strah, kam gre ta družba. Naši otroci in naši otroci s posebnimi potrebami bi bili neskončno hitro na vrsti in tega je mene groza,” je povedala in dodala, da pozna ogromno staršev otrok s posebnimi potrebami, ki imajo neskončno radi svoje otroke. “Po drugi strani nas pa ti otroci na en način usmerjajo v tisto najbolj dragoceno držo. Se pravi, občutljivost za drugega, v sočutje, v eno milino, kar pravzaprav vsi rabimo. In podobno je seveda tudi s starimi ljudmi,” je poudarila.
“Stari, krhki ljudje imajo seveda tudi bolečine, vendar danes se bolečine da lajšati. Hujša, kakor njihova bolečina, je pa njihova zapuščenost, nepotrebnost in njihova odvečnost – in mene je seveda groza, da bi se teh ljudi radi znebili,” je poudarila v nadaljevanju in dodala, da je strašljiv podatek, da je veliko teh ljudi podvrženih evtanaziji takrat, ko je treba iti na dopust. “To so stvari, katerih bi nas moralo biti popolnoma strah. Tako da mene je groza teh tem in nečloveške družbe,” je bila jasna.
Pravi, da ko danes gleda svojo zgodovino za nazaj, se ji zdi, da se giblje znotraj teh zloglasnih nemških K-jev (“Kinder (otroci), Küche (kuhinja) in Kirche (cerkev)”).“Ampak jaz se imam za srečno bitje. To se mi zdi, da je okolje, ki mi omogoča lepe odnose, ustvarjalnost, sprejetost, povezovanje z ljudmi, tako da nekako sem sicer čisto izven mode teh feminističnih popadkov, ki jih imajo sodobne gospe …,” je povedala.
Po njeno je v življenju najslabše, če se stvar ignorira ali pa če se zadeve pomete pod preprogo. Najboljši način za spopad s stisko, s težavo, s preizkušnjo je po njeno, da je človek povezan z dobrimi ljudmi. “To se mi zdi, da je ena taka zelo dragocena stvar. Recimo negovati odnose, ki jih imamok znotraj družine.”
Ž. N.