Poslovna založba MB je danes predstavila komentar posebnega dela kazenskega zakonika, ki ga je napisal nekdanji ustavni sodnik in strokovnjak za kazensko pravo Mitja Deisinger. Po besedah slednjega gre za delo, za katerega upa, da bo prispevalo k bolj enotni sodni praksi. Slednja namreč po njegovi oceni ni povsem enotna, na kar kažejo tudi nekatere odločbe ustavnega sodišča.
Po besedah Deisingerja gre pri komentarju za obsežno delo na 967 straneh, ki je od njega zahtevalo izreden napor. Zanj je bilo namreč potrebnih več mesecev dela z računalnikom vsak dan od jutra do polnoči.
Komentar posebnega dela kazenskega zakonika (KZ-1) je zasnoval na lastnih stališčih do posameznih pravnih vprašanj, pri čemer, kot pravi, ni mogel mimo svojega devetletnega dela na ustavnem sodišču kot ustavni sodnik. “Tako sem vsakega preučil tudi z vidika ustavnopravne presoje,” je dejal. Njegov cilj je bil, da s komentarjem pripomore k enotni sodni praksi. Komentar sicer nikakor ni njegov prvi, saj je leta 1981 že izdal komentar takratnega kazenskega zakonika, po osamosvojitvi pa komentar posebnega dela kazenskega zakonika.
Tožilstvo mora dvigniti kakovost obtožnih aktov
Za kazenski zakonik je Deisinger prepričan, da gre za zakon, ki se ga lahko spreminja le s tresočo roko, čemur pa vse novele trenutno veljavnega kazenskega zakonika iz leta 2008, bilo jih je pet, po njegovi oceni niso sledile, poroča STA. Kot eno zanj nesprejemljivih ureditev je ocenil 166. člen zakonika, ki predvideva objektivno odgovornost izdajatelja ali tiskarja publikacije za objavo kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime. “Gre za nepotreben relikt stare ureditve,” je dejal in dodal, da bi šlo lahko v tem primeru za objektivno odgovornost le, če bi bil dokazan naklep. Opozoril je tudi na relikt Zakon o stavki, ki še vedno temelji na zakoniku SFRJ!
Za področje kazenskega pregona pa ocenjuje, da bi moralo predvsem tožilstvo dvigniti kakovost obtožnih aktov, predvsem ko gre za opise kaznivih dejanj.
C. Š.