Na spletu se je očitno vnela prava vojna. Kot je znano, borca za medijsko svobodo Iva Pavlin Žurman in Vili Kovačič, ki opozarjata tudi na zloglasen primer zlorabe sodstva v zadevi dr. Milka Noviča, svoje pobude, vprašanja in pisne prispevke naslavljata na tako rekoč vse medije v državi preko elektronske pošte. Tu pa se je zataknilo, saj je prišlo do “kratkega stika”.
Kaj se je zgodilo? Dopisovanje Pavlin Žurmanove in Kovačiča, ki so ga lahko spremljali številni prejemniki elektronske pošte (poleg novinarjev tudi znani publicisti), je naneslo tudi na primer dr. Janeza Markeša, nekdanjega Delovega urednika, sedaj pa komentatorja, ki je pred prihodom na Delo pred dobrimi desetimi leti veljal za pomladno usmerjenega pisca, a je tudi z zadnjim televizijskim nastopom v oddaji Politično s Tanjo Gobec dokazal, da je predvsem lakaj vladajoče nomenklature. Namreč, Pavlin Žurmanova je opozorila na Markeševo kolumno iz leta 2008, v kateri je pisal, zakaj je Janez Janša za nomenklaturo “nevaren fašist”. Nakar je Kovačič repliciral, da bi bilo Markeševo konvertitsko zgodbo “zelo dobro opremiti z njegovimi pamfleti na Kučana, še iz časov pred letom 2008. Če jih kdo najde. Narod naš dokaze hrani! In prav Markeš naj bi bil eden od vodilnih ‘verodostojnih’ novinarjev na Delu! Novinarstvo po naročilu – za ljube peneze !!!”.
Ker pa je bil med prejemniki teh sporočil tudi Markeš, se je slednji odzval s kratkim sporočilom: “Ste iz dna duše pokvarjeni in osebno podli ljudje. Prosim, da me brišete z vašega spiska prejemnikov teh zapisov.”
Sledil je Kovačičev odziv: “Vse za ljube peneze – Juda Iškarijot Janez Mar(A)keš! Ko vodilnemu piarovcu stopiš na rep, ni šale. Ljudje, bojmo se volka v ovčjih oblačilih.”
V enem sporočilu je Kovačič še zapisal: “Tile, nekateri kupljeni, novinarji se ne zavedajo, kakšno škodo delajo Slovencem in Sloveniji. Res so kupljeni in res delajo škodo. Vse za njihov mir in sladki ljubi kruhek. Dobro se spomnim, kako sem leta 2010 naenkrat izgubil ‘licenco’ za pisanje o in proti TEŠ6 – v Delu v SP in v mnenjih na 5. strani. Skoraj leto in pol je šlo kar dobro, celo odlično, ko pa je pisanje razkrivalo preveč, in to z imeni in priimki veličastnih – bilo je takrat, ko so poroštva za TEŠ6 prvič padla v drž. zboru (10. ali 11. oktobra 2010), takrat je bilo konec demokracije. Kljub dogovoru z Alijem Žerdinom, da je zdaj pravi čas za ustavljanje projekta. Naenkrat, čez noč so utihnili telefoni, korespondenca – in objave z njimi.
Kaj reči o takem novinarstvu!? Ko bi Cankar živel, bi jih zabil v zemljo, v moralno greznico, da se ne bi nikoli več pobrali. Kajti ni problem samo cenzura kot taka, problem je njeno preoblačenje v cesarjeva nova oblačila. Največ črnila gre za to, za preoblačenje! In vpitje ‘ujemite tatu’ tistih, ki sami najbolj kradejo in/ali krajo drugih za drobtinice iz bogatinove mize relativizirajo. Ljudem ne kradejo samo časa in denarja, ampak drugim dobro ime. Oziroma kot maziljenka Spomenka Hribar časopisni prostor v Delu SP! Prav zdaj so praznovali 60 let totalitarizma (z redkimi pavzami) in brez omembe Danila Slivnika!!! Mislim, da so slavili Mitjo Gorjupa.”
No, nato pa je sledil kontraudarec dr. Janeza Markeša. Njegovo sporočilo objavljamo v celoti – sami presodite o tem, koliko so takšni izrazi primerni za intelektualca:
Odg št.2
Žurman in Kovačič
Nista razumela, kaj sem vama sporočil, ko sem prosil, da me umakneta z liste »posvečenih«. Mazohizem vama ni dovolj, potrebujeta sadizem. Prav, dobila bosta svoje ogledalo. Potem bosta mogoče dojela, kaj pomeni, če nekdo reče NE.
Kar počneta – tu sem se zmotil – ni le podlost in skrajna pokvarjenost, ki sta sama po sebi zavržna. Je tudi spletno nadlegovanje, podobno kot je nadlegovanje spolno nadlegovanje. Je tudi nadlegovanje v polju psihopatije in sociopatije.
Po dolgih letih sta spet odprla Pandorino skrinjico. Nekomu reči, da je Juda Iškarijot in izdajalec je zelo huda obtožba, dejanje, od katerega ni vrnitve. Obudila sta kampanjo, ki so jo v svojem času po Janševem nareku zagnali Janševi pijoni ali plačanci, kot so Možina, Turk, Kocjan, Šurla, Kršinar, Berlec, Gorenak et consortes. Vidva sta s pomenljivim faznim zamikom spet prišla v to hudičevo igro, in draga moja, hudič na koncu vedno požre svoje podanike.
Prestopila sta meje dopustnega. Najprej sem mislil, da sta le pooblana fanatika in uročena vernika, kakršni so konvertiti iz rdeče na vse odtenke črnega. Potem sem dojel, da bi povrh utegnila biti skrajno osebnostno pokvarjena, ne le brez manir, temveč kot slabonamerna hudičevca. Potem sem posumil, da sta psihološko motena, nazadnje sem posumil, da z vso ideološko prtljago vred in v kompaniji tistih, ki se izkazujejo za podkupljene madžarone – prave prodane duše -, utegneta biti še več kot to: plačanca. Najprej plačana medijska morilca, nato čisto konkretna plačanca v cvenku, ki sliši na ime Judeževi srebrniki (forinti).
To mi je postalo jasno, ko sta me znova in znova diskvalificirala z natanko to sintagmo in sem dojel, da imata precej očiten sindrom zrcalnega obtoževanja. Vse, kar sta namreč obrnila v obtožbo, vaju osebno in zase tišči od znotraj in ta občutek je tako neznosen, da ga morata nenehno konvertirati v izvoženo zgodbo, v obtožbo. Iz notranje nuje jo morata izvoziti in naložiti na druge duše. Ker sta v notrini strahopetca, to storita pri ljudeh, za katere menita, da so že ranjeni ali zaradi medijsko-političnega pogroma vsaj ustrezno ranljivi. Očitno sta presodila, da sodim mednje. Tu vaju bom razočaral.
Kot vsi slabiči vaše sorte, sta zmožna delovati le z gospodarjem nad glavo in po načelu volčjega krdela. Sta spodleteli osebnosti. Nista sposobna pogledati v oči in dostojno povedati svojega mnenja. Ne gre vama za resnico, gre za priznanje v pogledu vodje volčjega krdela. In nikoli se kot volkova ne bosta upala spopadati z volkovi, vajin svet pričakovane zmage so ovce. Metoda, ki jo izvajata, je tipična kominternovska, agitpropovska. Konverzija od skojevcev v črne madžarone, to je nekaj res perverznega, je bila moja prva misel. To je edini socialni vzorec, ki ga premoreta, in nenehno druženje s cerkvenimi ljudmi (ki imajo manire), na podiju SDS takega socialnega vzorca ni uspelo predrugačiti. Z obtožbo drugih, češ da so (skrajni) levičarji in komunisti, preganjata lastno rdeče poreklo, in dan na dan izkazujeta svoj kulturni deficit.
Predstavljajta si, kako bi bilo videti, če bi sam uporabljal vajine agitpropovske diskvalifikacije, če bi se spustil na vajino podlo raven; če bi v svojo dušo spustil Žurmanko in Kovačiča in bi ju pustil govoriti proti Žurmanki in Kovačiču. Postavimo hipotetično projekcijo:
Moral bi govoriti o dveh prodanih in prebarvanih madžaronskih svinjah, ki veliko vpijeta in zraven preračunljivo seštevata izdajalske denarje, ki jima jih na eni strani nakazujejo z SDS-ovskih računov iz Budimpešte, na drugi pa iz Duhovnikovih virtualnih mošenj iz tretjega tira.
Moral bi govoriti o dveh pokvekah, ki sta izdala mater in domovino in se prodala za nekaj srebrnih forintov.
Moral bi povedati, da sta zdrizasta psihopata, identična podganam, ki mrgolijo po kloakah.
Če za normalne bogaboječe ljudi velja, da se sčasoma zavejo svojega položaja, da postanejo skromni, češ, prah si in v prah se povrneš, bi za žurmanke in kovačiče budimpeštanskega Šentflorjana veljalo: “Gnoj si in v gnoj se povrneš.”
Nekoč so Peterletu očitali, da ne ve, kaj hoče, češ, če bo okroglo bo lopata, če špičasto pa vile. Pri Kovačiču je stvar že od spočetja jasna: zmagale so vile. In vendar velja želja zmernih hudičev, podobni kmečki želji iz televizijske reklame: “Če bi imel vsaj dobre Vil(ij)e.”
Veliko bi bilo povedati tudi o Žurmanki, na primer to, da njenega pogleda v estetsko osramočeno ogledalo ne bi privoščil niti njej sami, tudi ne največjemu sovražniku. To bi bil sadizem. In vendar ogledalo ne bi počilo, počil bi njen samovšečni nadomestek za dušo. Njena samopodoba na črno pobarvane kominternovke bi bila na Ivici. In tako naprej in tako dalje …
Tako hipotetično govorjenje bi bilo seveda skrajno nekorektno in neprimerno, nemara v kakem delu celo neresnično in nepošteno, toda v meni bi se spet kot dva hudiča oglasila Žurmanka in Kovačič in bi rekla: “Pa saj ni pomembno, kaj je res in kaj dostojno, ni pomembno če lažeš, pomembno je, da proizvajaš prave učinke in da uničuješ sovražnika.” Sovražnika? Kje že smo se srečali, da bi se lahko sovražili?
Na tako vajino raven se ne bom spustil, kaj takega, kot vajinim podobne diskvalifikacije, ne bom naslavljal na nikogar, čeprav bi si to, predvsem pa po vajinih komunikacijskih standardih, nemara zaslužila tako vidva kot tisti vama podobni, ki so zasedli pojem desnice in svoj Kremelj zamenjali za škofijski dvor v Goričanah. Nihče, niti lastna kultura, pa mi po vesti ne morejo preprečiti zahteve, da se me pusti pri miru in da to utemeljim na karseda razumljiv način, tudi za tako trdobučne primerke, kot sta vidva.
Poanta zapisanega je silno preprosta: ko sem rekel, da me brišita z mail liste, sem vajinemu spolnemu nadlegovanju rekel NE, in NE pomeni NE. Ne pomeni tega, da odpisujeta in se ven in naprej samozadovoljujeta. Vem, da bo s tem padel sadistični vzorec in da mimo pogleda človeka, ki ga podzavestno imata za avtoriteto, ne bo več zanimivo drgniti svoje karme. Toda to ni moj problem. Je vajin in vseh vama podobnih.
JMarkeš
P. S. Ta zapis ima jasno osrednjo poanto in se ga bere kot celoto in posameznih delov ni dopustno trgati iz njega. Vključno s tem navodilom.
V vednost: Arhiv, za potrebe sodnih postopkov