En dan pred glasovanjem v Državnem svetu nasprotniki pred kratkim sprejetega zakona o igrah na srečo, ki dokončno ukinja stavnični monopol, mrzlično lobirajo med državnimi svetniki s takimi in drugačnimi obljubami in ponudbami. In jih skušajo prepričati, da je podpora njihovemu vetu v javnem interesu. Takšna vztrajnost je povsem pričakovana, če vemo, da novi zakon dokončno odpravlja monopol in s tem tudi privilegije ozkega kroga ljudi v in okrog Športne loterije. Čeprav iz naslova dejavnosti Športne loterije ni denarja za šport, ga očitno ne manjka za astronomske plače vodilnih ljudi, za lobiranje, za drage svetovalne pogodbe in za peščico ključnih ljudi, ki se monopola oklepajo, čeprav večina športne javnosti pozdravlja spremembe.
Dovolj bo, če povemo, da predsednik uprave Športne loterije poleg 120.741 evrov fiksne bruto plače prejme še dobrih 70 tisočakov za različne dodatke, kar mu na mesečni ravni prinese dobre tri plače predsednika slovenske vlade. Z nekoliko bolj “skromnimi” prejemki član uprave Športne loterije Tomo Šeme (13.480 evrov bruto) še vedno dvakrat prekaša v plači tako predsednika vlade kot predsednika države.
Javnost je zagotovo še najbolj šokiral podatek, da je Janez Bukovnik dobil ob upokojitvi 200 tisoč evrov odpravnine, kar so sicer v Športni loteriji zanikali, a kljub izrednim pritiskom javnosti nikoli niso razkrili pravega podatka. Uradni podatek so celo označili za poslovno skrivnost. Se vam zdi prav, da takšne podatke skriva podjetje, ki mu je Vlade RS dodelila monopolni položaj pri igrah na srečo??
Žepe si polnita tudi sindikalista Štrukelj in Jerkič
Naštetim se je v lobiranju med svetniki pridružil član Državnega sveta Boris Šuštaršič, ki je prvopodpisani na peticiji za odložilni veto nad omenjenim zakonom. A ne ravno po naključju je Šuštaršič tudi predsednik Nadzornega sveta Loterije Slovenije, ki je eden od petih lastnikov Športne loterije. Še manj nenavadno je, da sta med največjimi nasprotniki liberalizacije trga iger na srečo tudi ključna slovenska sindikalista Branimir Štrukelj in Lidija Jerkič, sindikalna monopolista.
Tako kot so predsedniku sindikata, ki si ministrsko plačo zagotovi iz plač učiteljev, le-te priročen izgovor za odmevne javne nastope in graditev lastnega imidža, so tudi moraliziranja o zasvojenosti z igrami na srečo iz ust predstavnikov Športne loterije precej ciničen in neprepričljiv poskus preusmerjanja pozornosti z dejstva, da slovenski šport z njihovo denarno podporo že dolgo umira na obroke. A s tem ne morejo prikriti dejstva, da skupina izbrancev z Janezom Kocijančičem na čelu že več kot 20 let loterijski denar izkorišča za svoje politične cilje.
Z liberalizacijo se bo v šport prelilo več denarja
Zato pa so se med nasprotniki liberalizacije trga iger na srečo znašli seveda tudi predstavniki Socialnih demokratov in stranke DeSUS, na katere ima neposreden vpliv Janez Kocijančič. Vpliv na poslovanje Športne loterije pa si je zagotovil s postavitvijo svojega človeka, Edvarda Kolarja za direktorja.
Na drugi strani imamo jasne izračune, ki temeljijo na primerljivih praksah v drugih državah, po katerih bo slovenski šport samo od sponzorstev na leto prejemal dodatnih 30 milijonov evrov, ki jih majhni športni klubi in mladinski pogoni krvavo potrebujejo. Ne nazadnje tudi to, da bo država končno imela pod nadzorom dejavnost, znotraj katere že sedaj slovenski državljani letno “na črno” zapravijo na stotine milijonov evrov brez nadzora in enega samega centa v državni proračun.