Direktorica Inštituta 8. marec se je na družbenih omrežjih “pohvalila”, da je dosegla, da je Kranjsko okrožno sodišče obsodilo kolumnista revije Demokracija Vinka Vasleta zaradi besed, ki jih je o njej zapisal. Toliko o svobodi govora, še več pa o dvojnih merilih, ki jih je Nika Kovač s tem razkrila, meni politični analitik Mitja Iršič.
Sodba nalaga Vinku Vasletu plačilo 1200 evrov kazni zaradi zapisa na omrežju Twitter (danes X) iz leta 2022. Zasebno kazensko tožbo je Nika Kovač vložila, ker naj bi žaljivi zapisi negativno vplivali nanjo, kar se je po navedbah inštituta odražalo tudi v fizičnih in verbalnih napadih na ulici. Spomnimo, da “sovražni govor” spodbujajo sami, ostajajo pa nekaznovani, nasprotno – za to so celo nagrajeni.
Politični analitik Mitja Iršič je na platformi X izpostavil, da levičarski akterji, vključno z Inštitutom 8. marec, pogosto uporabljajo žaljiv in sovražen jezik, a zanje sankcije očitno ne veljajo. Iršič se sklicuje na publikacijo Obrazi nestrpnosti: Katalog levičarskega sovraštva, ki jo je izdala Demokracija.
Dva biltena več tisoč primerov sovražnega govora eminentnih levičarjev. Hujskanje, grožnje s smrtjo, poniževanje, razžalitve, poniževanje otrok in žensk, napeljevanje k posilstvu…
En sam ni bil nikoli obsojen. @8Marec se lahko samo zahvalimo za izpostavljanje dvojnih vatlov. https://t.co/nk2nQPWhMV pic.twitter.com/jRHDjnJctF
— Mitja Irsic (@MitjaIrsic) June 5, 2025
Ta dokumentira več kot 600 sovražnih izjav levičarskih aktivistov, politikov in novinarjev. Med temi so zmerjanja s “fašisti”, “janšisti”, “golazen”, “gnoj” in celo seksistične opazke, ki jih levica, samooklicana borka za pravice žensk, pogosto spregleda.
Primeri, kot je javno pozivanje k “smrti janšizmu”, ki so ga nekateri levičarski aktivisti izražali na protestih, niso bili deležni kazenskega pregona. “Smrt janšizmu, svoboda narodu” so se redno pojavljali na shodih, a nihče ni bil kaznovan, kaj šele obsojen. Nasprotno, takšne izjave so bile pogosto poveličevane s strani levega pola, medtem ko se posamezniki, ki žalijo leve politične figure, soočajo s tožbami in obsodbami. Primer je kazenski pregon psihoanalitika Romana Vodeba zaradi domnevne “razžalitve” predsednice DZ Urške Klakočar Zupančič, medtem ko se žaljivke, kot so “fašist” ali celo pozivi k umoru nekdanjega predsednika vlade, tolerirajo.
Vpliv medijev in pravosodja
Vzrok za dvojna merila leži v prevladujoči vlogi levice v ključnih družbenih podsistemih, zlasti v medijih in pravosodju. Dominantni mediji pogosto opravičujejo ali ignorirajo sovražni govor levičarskih akterjev, medtem ko hitro obsojajo desničarske izjave. Ljudje, ki odkrito izražajo nestrpnost do drugače mislečih, so pogosto ljubljenci osrednjih medijev, ki promovirajo njihove izjave in jim dajejo platformo. Hkrati pravosodni sistem sankcionira le določene vrste govora, kar ustvarja vtis, da je pregon sovražnosti selektiven in politično motiviran, dober primer tega je tudi Ludvik Tomšič, ki je po pozivu k smrti Janeza Janše enostavno “odšel domov nekaznovan”.
Primer Roberta Goloba, ki je pred prevzemom premierskega položaja zmerjal nasprotnike s “fašisti” in pozival k obračunu z “janšisti”, kaže, kako se sovražni govor na vrhu oblastne piramide normalizira. Kot je javnosti znano, so nekateri podporniki Gibanja Svoboda po volilni zmagi leta 2022 zahtevali maščevanje nad političnimi nasprotniki, kar spominja na vzorce nekdanjega komunističnega režima. Takšno vedenje ne le da ostaja nekaznovano, ampak je pogosto nagrajeno z medijsko pozornostjo in političnim vplivom.
Medtem ko preganjajo posameznike zaradi “žaljivih” zapisov, levičarski akterji brez zadržkov uporabljajo podoben ali celo hujši jezik proti svojim nasprotnikom. Njihova tišina ob dokumentiranih primerov levičarskega sovraštva, kot so tisti v katalogu Demokracije, razkriva dvoličnost. Namesto da bi se zavzemali za enake standarde za vse, pravni sistem uporabljajo kot orodje za utišanje kritikov, medtem ko sami uživajo imuniteto.
A. H.