Pred nekaj dnevi je norveški odbor za podeljevanje Nobelovih nagrad razglasil letošnjo Nobelovo nagrajenko za mir, Iranko Narges Mohammadi. Naj se ob tem mimogrede spomnimo, zakaj sploh imamo “švedski” in “norveški” Nobelov odbor. Pred več kot sto leti je bil odbor sprva enovit, tako kot je bila enovita švedsko-norveška unija. Vendar sta se po kratki vojni leta 1905 skandinavski državi dokaj civilizirano razšli in sta od tedaj dalje bolj kot ne tesni zaveznici in miroljubni sosedi.
A vrnimo se k letošnji Nobelovi nagrajenki za mir. Na decembrski slovesni podelitvi v mestni hiši v Oslu je skoraj zagotovo ne bo. Namesto z družino in dvema otrokoma svoje dneve preživlja v zloglasnem iranskem zaporu za ženske. Brutalni iranski režim jo je zaradi njenega brezkompromisnega in pogumnega zavzemanja za človekove pravice, še posebej za pravice iranskih žensk, obsodil na večletni zapor. Nihče od nas si ne more v resnici predstavljati grozljivih razmer v zaporu, kjer ženske niso obravnavane kot človeška bitja, kjer so deležne vsakodnevnega nasilja vseh vrst in je njihovo človeško dostojanstvo poteptano v prah.
O vseh oblikah nasilja, ki ga nad svojimi državljani izvaja iranski režim, bi nam lahko mnogo povedala tudi voditeljica gibanja National Council of Resistance of Iran (Nacionalni iranski odporniški svet) Maryam Rajavi. Rojena je bila leta 1953 v Teheranu v času vladanja iranskega šaha Pahlavija. Zaradi nasilja iranske tajne politične policije in drugih represivnih organov je bila njena družina hudo prizadeta. Ubili so ji dve sestri, ena je bila noseča v času aretacije, nato pa mučena in umorjena. Ubili so ji tudi svaka, brat pa je kot politični jetnik preživel dolga leta v zaporu. Maryam je že v študentskih letih sodelovala pri organizaciji ljudskih protestov proti skorumpiranemu režimu, svoj boj pa je nadaljevala tudi potem, ko se je na oblast zavihtel fundamentalistični verski režim s Homeinijem na čelu. Poleg organiziranja demonstracij je kandidirala na volitvah leta 1980, kjer pa se nihče od opozicijskih kandidatov ni uvrstil v iranski parlament. Oblast je namreč v obilni meri goljufala in ponarejala volitve, da bi s tem utrdila svojo vladavino.
Maryam od leta 1984 dalje vodi odporniško organizacijo, ki si skupaj z drugimi v okviru Nacionalnega iranskega odporniškega sveta prizadeva za padec iranskega režima ter vzpostavitev demokratične in sekularne republike, odstranitev šeriatskega prava, uvedbo avtonomne šole, enakopravnost etničnih in verskih skupnosti, enakopravnost žensk in moških in nasploh človekovih pravic, uveljavitev modernega tržnega gospodarstva, neuporabo jedrskega orožja in politiko miroljubne koeksistence v mednarodnih odnosih. Vse od leta 1993 dalje, ko je bila Maryam izvoljena za voditeljico demokratičnega protirežimskega gibanja, ženske v njem pridobivajo veljavo in vodilne položaje. Maryam nenehno spodbuja udeležbo žensk v politiki in verjame, da so zatirane iranske ženske v resnici izjemno pomembne in proaktivne nosilke protirežimskega odpora.
Mnogi se spominjamo Mahse Amini, ki jo je pred letom dni iranska moralna policija pretepla do smrti samo zato, ker si je hotela privoščiti vsaj malo življenjske normalnosti v kontekstu avtoritarne teokracije. Smrt nedolžnega dekleta je v Iranu sprožila množične proteste, a so bili ti kruto zatrti. Mnogo mladih ljudi je s krvjo plačalo svoj pravični boj za demokratične pravice.
Pjunek v obraz demokratičnim silam
V začetku novembra bo na predsedniški stolček v okviru Organizacije združenih narodov v New Yorku pripuščen Iran. To bo pljunek v obraz vsem demokratičnim silam, ki se borijo za boljšo in varnejšo prihodnost Irana, Bližnjega vzhoda in celotnega sveta. Odkar so nekateri mednarodni dejavniki iranski režim oprali vseh grehov, mu odmrznili sredstva (nazadnje je šest milijard dolarjev pred dnevi odmrznil ameriški predsednik Biden), so mu zrasli apetiti in je spet postal glavni destabilizator v regiji in širše. Iranski droni ubijajo življenja Ukrajincev, njihove lovke prek Hamasa pa nedolžne civiliste v Izraelu, če naštejem le najbolj vidne rabote iranskega režima, katerega posle vodi vodstvu predana iranska revolucionarna garda. Imajo orožje, ki lahko doseže mnogo evropskih prestolnic. Kaj bi morala iranska oblast še storiti, da bi jih označili tako, kot je treba?
Upajmo, da bo podelitev Nobelove nagrade iranski upornici Narges Mohammadi tudi močno sporočilo svetovni javnosti, ki bo pripomoglo k temu, da bodo pogumne Iranke in Iranci poslej bolj videni in slišani.
Dr. Andreja Valič Zver