Vlada je nedavno postregla s predlogom novega zakona o zdravstveni dejavnosti, ki sproža številne polemike in kritike v strokovni in širši javnosti. Slednji namreč prinaša spremembe, ki naj bi izboljšale predvsem ločitev med javnim in zasebnim zdravstvom, zagotovile dodatne spodbude za delo v javnih zdravstvenih zavodih in omejile delo zdravnikov v zasebnem sektorju. Medtem pa mnogi opozarjajo, da bi te spremembe lahko imele ravno nasprotni učinek – oslabitev javnega zdravstvenega sistema.
Ker se v javnosti kar nekaj časa prodajajo zgodbe o “lenih zdravnikih”, ki naj bi v dopoldanskem času lenarili, nato pa na pacientih služili, se marsikomu ideja o ločitvi med javnim in zasebnim zdi vabljiva. A ker v zakonu, ki uvaja zdravstvene regije, definira pogoje za podelitev koncesij in med drugim nalaga, da morajo dežurno službo opravljati vsi zaposleni v javnem zdravstvenem sistemu (vključno s koncesionarji), v zvezi s spodbudami, ki se vežejo na dodatno delo v javnih zavodih, kar mrgoli omejitev in pogojev, se v javnosti opozarja, da le-te v praksi ne bodo zaživele.
Zakon bo zdravnike in paciente odgnal v zasebništvo
Ker predlog zakona o zdravstveni dejavnosti predpisuje prisilno delo v javnih zavodih izven rednega delovnega časa pod pogoji države, so v Strokovnem združenju zasebnih zdravnikov in zobozdravnikov Slovenije naravnost zgroženi. Prepričani so, da se javne zdravstvene delavce s tem postavlja v položaj tretjerazrednih državljanov. “Zakon bo odgnal zdravnike in paciente v zasebništvo, državno zdravstvo se prazni, noben Berlinski zid tega ne bo ustavil,” v zvezi s predlogom novele, ki je od ponedeljka, 16. septembra, v javni razpravi, izpostavlja zdravnik dr. Federico V. Potočnik.
Zdravnik Potočnik je prepričan, da novi zakon o zdravstveni dejavnosti predstavlja strel – ne v koleno, ampak v glavo. “Same nove omejitve in sankcije, ki bodo pregnale še zadnji kader. Ustava? Povožena s tankom. Zdravstvo rušijo načrtno. Zavist in nesposobnost vlade vas bodo pustile z balkanskim zdravstvom,” je na družbenem omrežju X kritično izpostavil.
Ekonomist in nekdanji finančni minister Janez Šušteršič je predlog zakona v svoji nedavni kolumni za Siol z naslovom “Še en žebelj v krsto zdravstvenega sistema” označil kot všečnega na površini, a sam meni, da je ta v resnici slab. Kot meni, zakon prinaša omejitve in dodatno birokracijo, ki bodo prispevale k otežitvi dela zdravnikov v javnih zavodih. Navkljub temu, da zakon omogoča sklepanje podjemnih pogodb z zaposlenimi v javnih zavodih, kar naj bi prispevalo k spodbuditvi dodatnega dela, pa slednji opozarja, da se v zvezi s tem uvaja toliko omejitev in pogojev, da to v praksi ne bo delovalo. Kot je opozoril, se bo lahko podjemno pogodbo sklenilo v primeru, če bodo “presežene dopustne čakalne dobe, če nimajo že sklenjenih pogodb z delavci iz drugih zavodov in če gre za začasno potrebo po delu”.
“Kako se lahko z začasnim delom rešuje čakalne vrste, ki so trajen pojav, ali motivira tiste, ki bi bili voljni dodatno delati tudi dlje kot začasno, nikakor ne morem razumeti,” je kritičen Šušteršič. Slednji pri tem opozarja, da se tudi pri delu za druge izvajalce, ki so del javne zdravstvene mreže, uvaja dodatne omejitve. “Soglasje za delo drugje bo lahko izdal samo zavod, ki sam ne najema delavcev iz drugih zavodov in ki, kot piše v obrazložitvi, nima čakalnih vrst”.
Šušteršič je v svoji kolumni izpostavil tudi, da bo zakon otežil tudi delo koncesionarjev, saj bo lahko delavce najemal samo za polni delovni čas. Zaposleni v javnih zavodih se bodo lahko zaposlili za osem ur na teden. V primeru, da se ostalih ne bodo zaposlilo za polni delovni čas, se bo treba strinjati s tem, da ti denimo delo opravljajo še pri drugem koncesionarju. Ker je iz predloga zakona razvidno, da mora direktor zaposlenemu v javnemu zavodu za manj kot polni delovni čas ponuditi pogodbo za polni delovni čas v primeru, če ta zaprosi za soglasje za delo pri drugem izvajalcu, se je Šušteršič povprašal, “od kod naj direktor vzame denar za zaposlitev, ki jo mora ponuditi, čeprav ni bila načrtovana v kadrovski prilogi splošnega dogovora o zdravstveni dejavnosti in torej zanjo nima denarja?” “Tega se očitno nihče ni vprašal. Namen te določbe je namreč zgolj izigrati zakon o delovnih razmerjih, ki delavcu, ki ni zaposlen za polni delovni čas, daje pravico, da si sam poišče dodatno zaposlitev,” je navedel kritično in ob tem opomnil, da ta pravica ne bo več dosegljiva zaposlenim v javnih zdravstvenih zavodih.
Ker v zvezi z delom pri koncesionarjih ne bodo možne fleksibilnejše oblike sodelovanja, bo to tudi dvignilo stroške in zmanjšalo obseg storitev. Uvedba strožjih pogojev za koncesionarje, brez ustreznega upoštevanja stroškov in realnih potreb, pa bo po njegovem mnenju na koncu vodila v zmanjšanje njihove dejavnosti in v podaljšanje čakalnih dob. Ker stvaritelji zakona menijo, da bodo “vse te izgubljene koncesionarske storitve z dodatnim delom” opravili v javnih zavodih, Šušteršič opozarja, da slednji “ne razumejo, da z dodatnimi omejitvami, ki jih uvajajo, tudi takšno delo otežujejo, ne spodbujajo”.
“Poleg tega preprosto ni res, da naj bi zdaj zdravniki in drugi zdravstveni delavci po novem imeli možnost v javnih zavodih delati na davčno ugodnejši način. Govorjenje o davčnih ugodnostih je morda celo največje zavajanje, ki so si ga privoščili,” poudarja in pojasnjuje, da “odpustek posebnega davka na podjemne pogodbe, ki ga uvaja zakon”, predstavlja “ugodnost za delodajalca in ne za delavca”, čeprav je sicer tudi omogočeno, da se prihranek porazdeli med tiste, ki bodo delali na podlagi teh pogodb (samo do višine urne postavke, ki bo predpisana s strani ministra). Prav tako opozarja, da so podjemne pogodbe “bistveno manj ugodne od drugih oblik pogodb”, kar pomeni, da se bo z njimi “z enako količino dodatnega dela zaslužilo manj kot danes”. Ker bodo koncesionarji šli v krčenje dejavnosti, “ker bo delo pri drugih javnih zavodih oteženo in ker je dodatno delo v lastnem zavodu zastavljeno prezapleteno in premalo privlačno”, bo po njegovo to privedlo do stanja, “da bo v javnem zdravstvu opravljenih manj storitev kot danes”.
Zakon ni sistemsko usklajen
Zaključil je, da bo rezultat zakona, ki naj bi krepil javno zdravstvo, pravzaprav predstavljal oslabitev sistema. Meni, da zakon ne uvaja privlačnih spodbud za dodatno delo zdravnikov, ampak s prekomerno regulacijo otežuje delo v javnem in zasebnem sektorju. “Predlog zakona o zdravstveni dejavnosti je napisan tako kot zakoni ne bi smeli biti napisani,” poudarja Šušteršič. Prav tako trdi, da slednji ni sistemsko usklajen (v neposrednem nasprotju z drugimi temeljnimi zakoni) in temelji na populističnih argumentih, ki ne upoštevajo dejanskih potreb in razmer v zdravstvu, kar bi lahko povzročilo resne posledice za celoten zdravstveni sistem.
Omejitve in kaznovanje, ne pa motivacija
Ker je bilo mogoče videti, da je hitrost priprave novele zakona o zdravstveni dejavnosti Erika Breclja tako zelo fascinirala, se je v zvezi s tem odzval družinski zdravnik Rok Ravnikar, ki je v pogovoru za televizijo 24ur povedal, da ta prav hitro ni bila pripravljena. Ko je bil še lani član strateškega sveta, je prav na to temo maja lani napisal kar konkretno, precej ostro pismo na usmeritve, ki so jih dobili glede tega zakona. “Izziv je bil, kako iz omejenih kadrovskih kapacitet od vseh zdravstvenih delavcev v Sloveniji pridobiti dovolj zdravstvenih storitev za vse potrebe. Mislili smo, da bomo razmišljali v smeri motiviranja v smislu privabljanja dodatnih kapacitet.”
V zvezi s tem, kar se je sedaj razgalilo, gre po besedi Ravnikarja predvsem za omejitve, kaznovanje. “To ni pot, po kateri bi se motiviralo za več dela, za več storitev za bolnike. Preseneča me, da tako imanentna imena, ki so trenutno v strateškem svetu, od profesorjev z ekonomske fakultete, pravnikov do predstavnikov ZZZS, predstavnikov fakultet, molčijo, ko vendar vedo, kakšne so realne razmere in kakšne so posledice takih eksperimentov,” je povedal kritično in dodal, da je zaskrbljujoče, da se glede tega “zakona uporablja neke populistične floskule predvolilne obljube, ko pa je vendarle zdravstvo tako kompleksen problem, da bi morali zelo zelo natančno predvideti posledice”. “Tako ne samo pri delovnih ciljih pri zdravstvenih delavcih, ampak predvsem, kaj bodo od tega dobili bolniki. Tega pa ni in to močno pogrešam,” je jasen.
👩🏫ZZZS krije samo omejeno število storitev – zato čakalne dobe v javnem zdravstvu. 🗣️Zdravnik je po Zakonu o pacientovih pravicah dolžan bolnika seznaniti z možnostmi zdravljenja. 👥Bolniki in zdravniki so zaradi ČD v stiski, zato predstavijo tudi samoplačniške možnosti. pic.twitter.com/uLPdRmTX5I
— Mladi zdravniki (@MladiZdravniki) September 21, 2024
Igor Muževič, predsednik sindikata Praktikum, meni, da je predlog zakona popolnoma nerealen, saj podporniki zakona verjamejo, da bodo zdravniki ostali v javnem zdravstvu kljub omejitvam, ki jih zakon uvaja. Muževič opozarja, da bodo najboljši strokovnjaki, ki jih na trgu že sedaj primanjkuje, prvi zapustili javno zdravstvo, kar bo dodatno poslabšalo kakovost oskrbe. Nova ureditev bo prisilila mnoge zdravnike, da se odločijo za delo v tujini ali pa za omejeno delo v domačem okolju.
Bolj podrobno si mnenje lahko preberete tukaj:
Če ste brali moje današnje objave, ste videli, da država misli kmalu strogo ločiti javno in zasebno zdravstvo.
Pri tem računa, da bo kljub strogi zamejitvi zanemarljiv delež zdravnikov popolnoma zapustil javno zdravstvo.
Glavni argument je “kam pa bodo šli?” Ponavadi v…
— Igor Muzevic (@igor_muzevic) September 20, 2024
Ž. N.