Medijski mainstream je novico večinoma predvidljivo prezrl. Ne, ker bi bila poteza Javierja Milea nekaj tako samoumevnega, da bi bilo zanjo škoda žurnalističnega črnila, ampak zato, ker ni v skladu z empatično progresivno agendo in bi ljudje, Bog ne daj, začeli razmišljati, da bi morale tudi naše oblastne elite razmišljati kot argentinski predsednik.
Potem ko je krepko zmanjšal število zaposlenih v državnem in javnem uradništvu, oklestil javno porabo, ukinil večino subvencij ter izbrisal balastne socialne transferje, se je zdaj lotil centralne banke BCRA. Kot sledilec klasičnega liberalizma avstrijske ekonomske šole in kot človek, ki je podrobno preučeval propadle socialistične eksperimente, dobro ve, da so centralne banke postale eden od stebrov finančnega zla.
Reforma, ki jo je pred dnevi potrdil kongres (zdaj jo mora še senat), centralnim bankirjem prepoveduje tiskanje denarja za financiranje javne porabe. Natančneje: prepoveduje posojila državni blagajni in provincam ter uporabo neprenosljivih obveznic. S tem želi Milei odpraviti zapravljivost javnega sektorja in dodatno zajeziti inflacijo, ki jo je od začetka mandata sicer že znižal z 200 na 30 odstotkov. BCRA ima po njegovem mnenju eno samo nalogo: ohranjanje vrednosti valute. Potezo je levičarska opozicija označila za napad na socialno državo, saj je nekdanja predsednica Cristina Fernández de Kirchner med cilje centralne banke uvedla spodbujanje zaposlovanja in pravičen gospodarski razvoj. Kakopak, s tiskanjem denarja. No, Milei bo zdaj pritisnil na gumb in ustavil tiskarske stroje.
Poteza ni nič kaj revolucionarna, temveč nekaj, kar bi moralo biti normalno v vsaki državi. Je vračanje k temeljnim zakonitostim: denar ni bogastvo niti ga ne ustvarja. Je le kos papirja, ki služi kot sredstvo menjave. Če centralna banka tiska več, kot je realne proizvodnje, nastane inflacija, ki je skriti davek – plačujejo pa ga tisti, ki denar prejmejo nazadnje. Zgodovina nas tudi v teh krajih uči brez usmiljenja. Malo starejši se spomnimo, kako je rajnka Jugoslavija v Topčiderju 24 ur na dan tiskala denar, ki ni imel podlage v ničemer. To je sprožilo takšno inflacijo, da so trgovke morale dvakrat na dan popravljati cene.
Enako logiko, da s tiskanjem denarja ustvariš ali povrneš blaginjo, lahko vidimo pri Evropski centralni banki (ECB). Po finančni krizi leta 2008 in še posebej med pandemijo je ECB zagnala kvantitativno sproščanje – tiskanje denarja iz nič za nakup državnih obveznic. S tem je neposredno financirala primanjkljaje vlad, zniževala obresti in polnila bilance bank. Rezultat? Inflacija, ki je po letih umetno nizkih cen udarila prebivalstvo.
Tiskanje denarja brez kritja je perfidna in elegantna oblika ropa. Ko ECB ali katera koli centralna banka ustvari nov denar, ga najprej dobijo vlade, banke in elite. Te kupijo realne dobrine po starih cenah. Šele nato se denar razlije drugam; medtem cene rastejo, račun pa plačajo navadni ljudje. V ekonomiji se to imenuje Cantillonov učinek – po Richardu Cantillonu, irskem ekonomistu francoskega rodu. Njegovo delo ni spodbudilo le pisanja Adama Smitha, temveč tudi intelektualne velikane naslednjih stoletij, od Jeana-Baptista Saya do Friedricha von Hayeka. Mileieva reforma to preprečuje, saj ima po novem centralna banka samo mandat za ohranjanje vrednosti valute, ker le stabilna valuta omogoča varčevanje in načrtovanje. Ko oblasti centralnim bankirjem določijo več nalog ali ciljev, vedno najdejo izgovor za tiskanje denarja. ECB pod krinko stabilnosti in »nujnih ukrepov« to počne že leta. Kar je prevara, finančen genocid nad prebivalstvom.
Milei ve, kaj dela. Priznava neizpodbitno dejstvo, ki ga večina ekonomistov in politikov raje zamolči: denar ni bogastvo. Še manj ga ustvarja tiskanje brez kritja. Ustvarja le iluzijo in prerazporeja realno bogastvo od tistih, ki ga ustvarjajo, k tistim, ki imajo dostop do tiskarne.
Jože Biščak, Demokracija