Poslanska skupina SDS je na predsednika komisije za nadzor javnih financ naslovila zahtevo za sklic nujne seje, na kateri bi obravnavali gradnjo enotirne proge Divača-Koper v luči gospodarnega načrtovanja investicij na področju prometne infrastrukture, njihove gospodarne izvedbe ter racionalne in gospodarne rabe javnih sredstev.
Po podatkih Direkcije Republike Slovenije za infrastrukturo aktivnosti za povečanje zmogljivosti železniške proge Divača-Koper segajo že v leto 1996, ko je takrat še ministrstvo za promet in zveze naročilo izdelavo študije upravičenosti “Povečanje kapacitet enotirne proge Divača-Koper”. Projekt je zajemal raziskave tehnične, ekološke, gospodarske in finančne izvedljivosti dveh enotirnih prog med Koprom in Divačo, pri čemer je bila preučena tudi možnost izgradnje dvotirne proge namesto dveh enotirnih. V času do danes so se spreminjale trase, po katerih bi tekla proga (v času 10 vlad je bilo preučenih 17 variant), spreminjale so se odločitve glede tega, ali naj se gradi en ali dva tira, predvsem pa so se spreminjale ocene vrednosti investicije tega projekta.
V juliju 2010 je bila izdelana Predinvesticijska zasnova, v kateri je bila vrednost investicije skupaj z DDV ocenjena na okoli 809 milijonov evrov. Na podlagi projektantskih predračunov pa je bila v letu 2013 vrednost investicije ocenjena na 1.300 milijonov evrov (skupaj z DDV v višini 22 odstotkov) ob upoštevanju ravni cen za april 2010, kar je po tekočih cenah znašalo 1.400 milijonov evrov.
– Oktobra 2013 je Samo Omerzel, minister za infrastrukturo v vladi Alenke Bratušek, izrazil prepričanje, da ta investicija ne bo stala več kot 700 milijonov evrov in da je možno ta projekt poceniti predvsem s preprostejšimi tehnološkimi rešitvami in optimizacijo samega projekta. Izjavil je: “Cena 1,4 milijarde evrov je nesprejemljiva, prepričan sem namreč, da lahko ta del železniške infrastrukture zgradimo za pol cene.”
– V zakonu o izgradnji, upravljanju in gospodarjenju z drugim tirom železniške proge Divača–Koper (ZIUGDT), ki sta ga sprejela vlada Mira Cerarja in koalicija strank SMC, DeSUS in SD po nujnem postopku aprila 2017, je navedeno, da bo finančna vzdržnost projektne družbe 2TDK zagotovljena, če bo državni proračun v obdobju obratovanja projekta drugega tira po njegovi izgradnji leta 2025 namenil letni znesek oziroma plačilo za dosegljivost v višini med 30 in 40 milijonov evrov, odvisno od dobe trajanja koncesijskega razmerja, pri čemer zakon določa 45-letno obdobje trajanja koncesijske pogodbe. To pomeni, da je vrednost projekta izgradnje drugega tira železniške proge Divača-Koper po ZIUGDT med 1.350 milijoni evrov in 1.800 milijoni evrov.
– Predsednik prejšnje vlade dr. Miro Cerar je na 30. seji državnega zbora, ki je potekala 22. maja 2017, na poslansko vprašanje poslanca Ljuba Žnidarja odgovoril, da bo strošek na kilometer okoli 27 milijonov evrov, kar za celotno traso, ki je dolga 27,1 kilometra, znese okoli 730 milijonov evrov.
– Metod Dragonja, bivši državni sekretar v vladi Mira Cerarja, zadolžen za upravljanje državnega premoženja, bivši svetovalec direktorja državne družbe 2TDK, ki je zadolžena za izvedbo gradnje drugega tira Koper-Divača, in sedanji državni sekretar na ministrstvu za finance, zadolžen za upravljanje državnega premoženja, je na 29. nujni seji komisije za nadzor javnih financ, ki je potekala 15. junija 2017, predstavil tabelo z naslovom Stroški projekta za davkoplačevalce, v kateri je bila ta investicija skupaj s stroški financiranja in vzdrževanja ocenjena na 1.746 milijonov evrov.
– Nekdanji minister za infrastrukturo dr. Peter Gašperšič, ki je to funkcijo opravljal v vladi Mira Cerarja in ki je na svoji predstavitvi za ministra v državnem zboru izjavil, da drugega tira ne potrebujemo še 20 let, je na 45. izredni seji državnega zbora, ki je potekala 4. julija 2017, izjavil, da je investicijska vrednost drugega tira 985 milijonov evrov.
– Na 16. redni seji vlade, ki je potekala 24. januarja 2019, pa je vlada Marjana Šarca potrdila investicijski program za projekt drugega tira Divača-Koper. V investicijskem programu so osnovni investicijski stroški v stalnih cenah ocenjeni na 968 milijonov evrov, s specifičnimi rezervami za nepredvidena dela pa na 1.011 milijonov evrov. Z dodatnimi rezervami za nepredvidene izdatke (91 milijonov evrov), operativnimi stroški družbe 2TDK (12 milijonov evrov) in s stroški obresti (32 milijonov evrov) znaša znesek investicije v tekočih cenah brez DDV 1.194 milijonov evrov.
Kljub vladni potrditvi investicijskega programa ostaja finančna konstrukcija investicije nejasna in nedorečena. Situacijo glede finančne konstrukcije oziroma dejstva, da finančna konstrukcija oziroma viri še niso dorečeni, je še najbolje opisala sama ministrica za infrastrukturo mag. Alenka Bratušek, ko je po seji vlade, na kateri je bil potrjen investicijski program, med drugim dejala: “To, kar smo danes naredili, je finančna konstrukcija, ki v tem trenutku stoji.”
Fiskalni svet in računsko sodišče zaskrbljena
Fiskalni svet je opozoril, da možni javnofinančni učinki projekta drugega tira na srednji rok niso povsem jasni, kajti finančna konstrukcija, predvsem pa viri, še niso opredeljeni oziroma partnerstva še niso zagotovljena, to pa pomeni, da s tem prevzame država nase znatna tveganja in pa potencialna bremena za javne finance na srednji rok. Tudi računsko sodišče skrbi nedorečenost vseh virov, razen seveda v viru neposrednega financiranja državnega proračuna, ki ga zagotavljajo slovenski davkoplačevalci. Računsko sodišče izraža pomisleke tudi glede razlogov za ustanavljanje in upravljanje posebne družbe 2TDK, opozarja, da je investicija v drugi tir močno povezana z razvojem Luke Koper in da bo ta investicija brez eksponentnega razvoja Luke Koper dejansko obsojena na propad oziroma je realno nepotrebna. Komisija za preprečevanje korupcije pa je v dokumentu Ocena stanja 2016 navedla, da projekt drugi tir že zaradi samega zakonodajnega postopka (sprejet je bil po nujnem postopku) nakazuje obstoj številnih korupcijskih tveganj.
Projekt gradnje drugega tira Divača-Koper, kot ga je zastavila vlada Mira Cerarja in ga sedaj nadaljuje vlada Marjana Šarca, je problematičen tudi zaradi odločitve, da se gradi en tir, obstoječi tir pa ostane še naprej v uporabi. Vlada Mira Cerarja je na podlagi ugotovitev civilne družbe, da je predvideni način izgradnje, upravljanja in gospodarjenja z drugim tirom finančno potraten in škodljiv, ter da obremenjuje okolje in ogroža življenje in premoženje prebivalcev, ki živijo ob progi Divača-Koper, na 138. seji dne 8. junija 2017 sprejela sklep, s katerim je naložila ministrstvu za infrastrukturo in Direkciji Republike Slovenije za infrastrukturo, da pridobita potrebne pravne in strokovne podlage, ki bodo omogočile, da se predvidena železniška proga na odseku Divača-Koper v naslednji fazi nadgradi v dvotirno progo. Po poročanju medijev je komisija za spremljanje gradnje drugega tira, ki jo je imenoval nekdanji župan Boris Popovič, županu Alešu Bržanu predala poročilo, v katerem ugotavlja, da sedanje železniške proge Koper-Divača ne bodo ukinili in da je vprašanje, kdaj bo nova proga dvotirna. Ugotavljajo, da so bili krajani ob progi zavedeni, saj so prebivalcem pod Kraškim robom na več zborih krajanov obljubili, da se bo po gradnji drugega tira sedanja železniška proga ukinila oziroma jo bodo namenili za turizem, pohodništvo in kolesarstvo. Ne nazadnje je bila prav obljuba oziroma sklepi vlade o dveh tirih tudi razlog, da je koprski mestni svet pred referendumom o drugem tiru spremenil svoje prejšnje negativno stališče in gradnjo drugega tira podprl. Družba 2TDK namreč vodi postopek za spremembo gradbenega dovoljenja, ki pa ne predvideva gradnje dvotirne proge, ampak le povečanje servisnih cevi v treh najdaljših predorih. Z ministrstva za infrastrukturo pa jasno sporočajo, da se bo obstoječa proga uporabljala še naprej, čeprav še vedno velja sklep vlade, da se po izgradnji drugega tira pristopi k dograditvi dodatnega tira, obstoječi pa se opusti in nameni za druge potrebe, denimo za turizem.
Predlagatelji nujne seje ugotavljajo, da predstavljeni podatki in dejstva o projektu nove enotirne proge puščajo resen dvom o tem, da so bila pri navedeni investiciji spoštovana načela gospodarnosti, tehtanja med različnimi rešitvami in posledično izbira najbolj ugodnega projekta ter načelo gospodarnega in optimalnega ravnanja z javnimi sredstvi.
C. Š.