Na črnuško podjetje Imko d. d. nas je pred dnevi spomnil eden izmed nekoč tam zaposlenih. V sporočilu nam je napisal, da je Aleš Musar podjetje preimenoval v Imko Projekt d. o. o. in ga potem izčrpaval do končnega stečaja. Med drugim je svojemu očetu prodal dva apartmaja, ki so jih imeli zaposleni za dopust v Portorožu. Celo proizvodnjo je preselil v vas Vrbljene pri Igu, v Črnučah pa je samo poslovno stavbo podjetja prodal za 2 milijona evrov. V Financah najdemo podatek, da je leta 2006 podjetje Vardebag v stoodstotni lasti S. T. Hammerja kupil Imko in ga razdelil na tri dele. Na novoustanovljeno družbo Imko Projekt se je leta 2007 preneslo vso dejavnost. “Imko Projekt najprej nekoliko napihne vrednost premoženja, leta 2009 pa zabrede v izgubo in pade v stečaj,” so zapisali in pojasnili, da je matična družba Imko leta 2007 postala holding, ob tem pa je iztisnila male delničarje. Vardebag, ki je z najemom 7,6 milijona evrov posojil kupil Imko, se je k njemu pripojil. “Povedano poenostavljeno, Musar je celotno financiranje prevzema Imka prenesel na Imko,” so povedali v Financah. Imko je pomagal tudi pri financiranju drugih Musarjevih projektov, leta 2008 pa se je preimenoval v S-Real. Premoženje S-Reala, ki je konec leta 2009 znašalo 17,3 milijona evrov, je že do konca leta 2012 skopnelo na 6,6 milijona evrov.
O poslih Aleša Musarja smo v zadnjem času napisali že kar veliko, kljub temu pa bi bilo – preden se posvetimo epizodi Imko – vredno spomniti na zgodbo, ki so jo leta 2013 napisale Finance in govori o tem, kako so Musarjeva podjetja upnikom državi, Kapitalski družbi in drugim delničarjem iz HTG odnesla štiri milijone evrov. Bolj natančno, S. T. Hammer – o katerem smo že veliko pisali – je ta denar izčrpal iz podjetja HTG. Šlo je za sežansko podjetje, ki se je, preden ga je prevzel S. T. Hammer, ukvarjalo s turizmom. “HTG ima že od leta 2011 blokiran transakcijski račun in bo verjetno šlo v stečaj,” so leta 2013 pisali v Financah, ob tem pa so pojasnili, da je drago prodal lastno premoženje. Musar je leta 2010 družbi HTG v 75-odstotnem lastništvu S. T. Hammerja – HTG je sicer vodil njegov oče – iz portfelja S. T. Hammerja po visoki vrednosti za okoli 4,1 milijona evrov prodal 40-odstotni delež družbe S-Real, ki je imela in ima v portfelju predvsem naložbe družb iz skupine S. T. Hammer. Po prodaji je S-Real svoje naložbe razvrednotil ali prodal z izgubo. Tako okleščeni S-Real pa je bil nato leta 2012 za le 850 tisoč evrov prodan istega leta prevzeti kamniški Eti.
To pa še ni vse, kar se tiče družbe HTG – iz poslovnih izkazov in izredne revizije poslovanja tudi ni bilo pojasnjeno, kaj se je zgodilo z 1,1 milijona evrov odškodnine, ki jo je HTG leta 2009 prejel od države. HTG je namreč v letih 2008 in 2009 skupno prejel skoraj tri milijone evrov odškodnine za vlaganja v infrastrukturo Škocjanskih jam, ki jih je vrsto let upravljal HTG. Po poročanju Financ je analiza poslovnih izkazov med drugim nakazovala, da HTG ni v celoti vknjižil teh prihodkov, ki bi izboljšali poslovni rezultat in zvišali vrednost premoženja HTG. V tej družbi so takrat med drugim pojasnili, da je bila za slab poslovni rezultat kriva kriza v letih 2008 in 2009, popravki vrednosti drugih naložb, zlasti nepremičnin, naj bi izničili vpliv prejetih odškodnin. A v Financah so zapisali, da sodeč po poslovnih izkazih HTG ni v celoti prikazal prejete odškodnine. Tudi izredna revizija poslovanja, ki jo je zahtevala Kapitalska družba, ni našla drugega zneska, torej 1,1 milijona evrov. Kam je izginil milijon, torej tudi po Musarjevem pojasnilu, ni bilo povsem jasno.
Revizija je potrdila prepletenost poslovanja HTG s povezanimi osebami
Kapitalska družba (Kad), ki je bila manjšinski delničar, je zahtevala revizijo vseh poslov HTG za obdobje od avgusta 2004 do avgusta 2009. Posebna revizija naj ne bi ugotovila večjih nepravilnosti, je pa potrdila prepletenost poslovanja HTG s povezanimi osebami. Iz revizije je bilo razvidno, da je HTG sredstva, pridobljena s prodajo premoženja družbe in iz dobljene tožbe proti Republiki Sloveniji iz naslova vlaganj v Škocjanske jame, plasiral v posojila S. T. Hammerju in drugim povezanim osebam. V Financah so tudi zapisali, da so iz Kada sporočili, da so bila sredstva od odškodnine po njihovih analizah plasirana v posojila povezanim osebam in pozneje konvertirana v nakup delnic S-Reala. Ker Musar ni bil stoodstotni lastnik, družbe ni mogel pripojiti – kot je v določenih primerih sicer naredil – niti ni mogel iztisniti malih delničarjev. Zato je od HTG najemal posojila in mu prodajal finančne naložbe. HTG je družbam v skupini konec leta 2009 posojal 3,18 milijona evrov.
Takrat je Musar posojila, ki jih je HTG dajal njegovim družbam, zamenjal za lastniške deleže v svojih družbah, nato pa te deleže razvrednotil in jih odkupil oziroma prodal naprej po občutno nižji ceni. Glavno vlogo je imelo podjetje S-Real in njegovo zniževanje vrednosti. Leta 2010 je HTG od S. T. Hammerja odkupil 40 odstotkov družbe S-Real za okoli 4,1 milijona evrov (HTG je bil že pred tem lastnik 1,59 odstotka S-Reala). S-Real je imel konec leta 2010 v poslovnih izkazih 15,97 milijona evrov premoženja, ki so ga sestavljale skoraj izključno naložbe v družbah, ki jih je upravlja Musar. Potem ko je Musar S-Real prodal družbi HTG, je S-Real premoženje razvrednotil ali prodal po občutno nižji ceni, tako da je konec leta 2012 bilančna vrednost premoženja S-Reala znašala le še 6,6 milijona evrov. Po razvrednotenju je nato HTG leta 2012 prodal 41,6-odstotni delež v S-Realu zgolj za 850 tisoč evrov kamniški Eti, ki je bila prav tako v lasti družb, ki jih je upravljal Aleš Musar. “Skratka, Musar je ta delež prodal sebi, vendar pa ob tem naredil tri milijone evrov kapitalske izgube družbi, kjer ni edini lastnik,” so zapisali v Financah ter dodali, da so bili hkrati oškodovani upniki in manjšinski delničarji, med drugim tudi državni Kad. Musarjeva podjetja so od HTG dobila 4,1 milijona evrov, mali delničarji HTG pa nič. Finance so objavile tudi Musarjeve odgovore, ki so še vedno dostopni tukaj.
V večini Musarjevih zgodb gre torej za modus operandi akterjev tranzicijskih poslov, ki je seveda dovoljen le določenim izbrancem. SPV (namenska družba) najame posojilo, prevzame firmo, nato pa pripoji prevzeto družbo in sama prevzeta družba odplača dolg za svoj prevzem. Seveda takšno početje ni bilo dovoljeno vsem, samo posvečenim. Zato so tudi tako pomembne banke. Resna banka takšne strukture seveda ne bi financirala. Lahko bi torej rekli, da je bilo tovrstno ropanje zgolj za izbrance. A kot je rekel Milan Kučan, ne volimo Aleša Musarja, temveč njegovo soprogo Natašo Pirc Musar. Slednja pa trdi, da o poslih svojega moža ničesar ne ve. Po drugem krogu predsedniških volitev bo torej znano, ali bo ljudstvo ponovno nasedlo tem pravljicam.
Andrej Žitnik