Medvojno časopisje je obsežno poročalo o tem, kako so morali civilisti iz Ljubljanske pokrajine pred partizanskim terorjem prebegniti v Ljubljano, ki je bila pod fašistično okupacijo. Eden od tedanjih člankov poroča o 20 tisoč beguncih, ki naj bi živeli v Ljubljani.
Posamezniki so se nastanili v stanovanjih znancev in prijateljev, preostali pa so morali spati v javnih prostorih (šolah) in jesti v javnih kuhinjah. Časopisje še navaja, da so bili med begunci tako mladi kot ostareli. Bili so tudi fantje, ki so se pravkar vrnili domov iz internacije, pa so morali spet bežati – tokrat ne zaradi okupatorja, ampak domačih nasilnežev, torej komunistov.
Ljudje so upali na domobransko osvoboditev
Najbolj žalostno pa je dejstvo, da so bili tudi v italijanska taborišča internirani na pobudo domačih revolucionarjev. Begunci so bili sicer po večini družinski očetje, ki so morali bežati zgolj za to, da si rešijo življenje, in domače pustiti v negotovosti. Šlo je za lažni boj za svobodo in ljudje so komaj čakali, da jih pred komunističnim terorjem osvobodijo domobranci.
“Članek, ki ga prilagate, verjetno navaja previsoke številke, zagotovo pa je ta fenomen med vojno obstajal. Pred več kot 15 leti sem prijavil projekt o medvojnih migracijah, kjer sem skušal celovito zajeti vse vrste in oblike medvojnih migracij in usode migrantov, tudi omenjene t. i. dolenjske begunce. Obstajala je tudi posebna pisarna (vodil jo je duhovnik, kranjski dekan Matija Škerbec, ki je leta 1945 odšel v emigracijo), ki se je z njimi posebej ukvarjala. Projekt tedaj ni bil sprejet v financiranje, kasneje pa nisem več raziskoval v tej smeri. Ni mi pa znano, da bi se s tem na znanstveni ravni kdo posebej ukvarjal.”
Domen Mezeg