“V svojem imenu, bil je moj spoštovani profesor, in v imeni stranke SAB, sem se udeležila žalne seje ob smrti dr. Bavcona. Bila sem edina predstavnica državne politike. Sramota kako želijo nekateri blatiti ime človeka, ki je zame sinonim za varstvo človekovih pravic,” je zapisala poslanka stranke SAB Maša Kociper, s tem pa podprla boj leve opozicije, za rehabilitacijo avtorja represivnega kazenskega prava Ljuba Bavcona, ki je sodeloval v procesu množičnih povojnih pomorov v Škofovih zavodih v Šentvidu ter spisal apologijo srhljivih Dachauskih procesov.
Na zadevo pa se lahko pogleda še drugače, bolj prizanesljivo. Poslanka SAB Maša Kociper je v preteklosti že zaslovela po svojih, ne ravno bistrih vprašanjih in si celo prislužila naziv “intelektualke tedna” v oddaji Kdo vam laže. Znana pa je postala tudi po tem, da je skupaj z nekaterimi drugimi poslanci glasovala proti sprejetju resolucije Evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmih, s čimer je pripomogla k temu, da Slovenija ostaja država, ki ne zmore zrelega koraka, da bi končno obsodila vse tri totalitarizme, torej tako fašizem kot tudi nacizem in komunizem.
Predpostavljamo, da se tudi tokrat, v svoji ideološki zaslepljenosti, ne zaveda teže izrečenih besed, zato ji ne gre pretirano zameriti. Bolj se gre osredotočiti na samega Ljuba Bavcona in na njegovo zapuščino zagovarjanja grozodejstev drugih partijskih rabljev. Gre za osebo, ki ne bo nikdar nikomur odgovarjala za svoja dejanja, tako kot ni še en nedavno preminuli “heroj” Franc Sever Franta. In takšnih je še veliko. Za 100 tisoč po vojni pomorjenih in za prek 700 množičnih grobišč ter zločinov iz poznejših desetletij jugoslovanskega obdobja, denimo na Golem otoku, še nihče ni odgovarjal, kar je za neko evropsko demokratično državo v 21. stoletju, skrajno zaskrbljujoče in nedopustno.
Tako Bavcon kot tudi Franta sta dočakala zavidljivo starost: prvi 98, drugi pa 99 let, vse do svoje smrti pa sta se svobodno sprehajala po deželi na sončni strani Alp in navkljub storjenim krivicam uživala vse njene bonitete, še po smrti pa imata številne oboževalce, kot je denimo tranzicijski strokovnjak za permisivno kazensko pravo Dragan Petrovec, ki je zločincu ob njegovi smrti stopil v bran. Zadeva niti ni presenetljiva, če vemo, da sta bila tako Bavcon kot Petrovec osebi iz miljeja propadlega Foruma 21. Petrovec je sicer tudi sloviti borec proti fitkivni represiji aktualne vlade Janeza Janše.
Bil je soudeležen pri povojnih pomorih
Navkljub svojemu intelektualnemu potencialu še vedno naseda raznim anarhističnih floskulam na nivoju dvajsetletnikov iz propadle tovarne Rog. Petrovec, cesar je nag! Le kdo bi vam v resnični represiji dovolil govoričiti takšne neumnosti in si delati reklamo na nacionalni televiziji na stroške davkoplačevalcev? In ko smo ravno pri Bavconu: Tranzicijski mediji, ki slovijo po svoji “uravnoteženosti” in “nepristranskosti”, so ob nedavni smrti Bavcona, slednjega pristransko opisali kot velikega pravnika in zaslužnega profesorja Pravne fakultete Univerze v Ljubljani.
Pojavile pa so se celo navedbe, da je imel “pomembne zasluge pri uveljavljanju varstva človekovih pravic in svoboščin”. Pravnik Boštjan M. Zupančič pa je bil eden tistih, ki je na RTVS nedavno razgalil njegovo senčno stran – vlogo v povojnih pomorih. Avtor represivnega kazenskega prava, pa je navedbe v oddaji Odkrito na 3. programu RTVS sicer zanikal, rekoč, da gre za “neresnične obtožbe na njegov račun, ki sodijo med kazniva dejanja zoper čast in dobro ime”. In ker je bil že v letih, se ni želel podajati na dolgotrajno sodno pot, da bi ga opral. Razsodba v njegovo korist vsekakor ne bi bila presenetljiva, saj je znano, da je ključno vplival na oblikovanje povojne kazenske zakonodaje, njegov vpliv pa je segal še v obdobje samostojne Slovenije.
Sadove Bavconovega varovanja “obstoječe družbene ureditve” žanjemo še dandanes
Med drugim je soustanovil Forum 21. Njegovo delovanje pa najbolje opiše rek, ki ga je izrekel sam: “Kazensko pravo je najprej sredstvo za obvarovanje obstoječe družbene ureditve …” Sadove takšnega razmišljanja in delovanja žanjemo še dandanes. V Sloveniji imamo sistem, ki uspešno ščiti prvorazredne in njihove zveste lakaje. Na to je opozorila tudi novinarka Mojca Vočko: “Kako to izgleda v praksi, je vesoljna Slovenija gledala (tudi) zadnje dni: Zoran Stevanović, ki je med drugim grozil z državnim udarom in z blokadami cest med eminentnim zasedanjem vrha EU na Brdu pri Kranju, ni bil priveden niti pred preiskovalnega sodnika.” Fužinski “slavček” Zlatan Čordić – Zlatko, pa v isti kriminalki kljub policijski zahtevi ni dobil pripora.
Pred njim ga je obvarovala Bavconova učenka Marjutka Paškulin kot preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani, ki mu (še vedno) predseduje višji sodnik Marjan Pogačnik. Kot še ugotavlja novinarka, naj bi Pogačnik še dandanes zakulisno odrejal sodne “likvidacije” – specialno, ko je treba (ob)varovati ponosne naslednike komunistov, prvorazredne, elito. A vrnimo se nazaj k Bavconovim dejanjem s konca 2. svetovne vojne, ki so usodno zaznamovala številna človeška življenja. Govora je o tisočih žrtev. Ob tem prilagamo pričevanje Franceta Turšiča, ki pripoveduje, kaj se je dogajalo v Škofovih zavodih v tistem mračnem obdobju: “Mamo so odvlekli v Šentvid v škofove zavode, po skupinah so jih privlekli noter.
Tja je prišel Ljubo Bavcon in jo zagrabil za komolec. In potem jo je še celo življenje zeblo v komolec. Tudi če je bila še taka vročina, jo je zelo zeblo.” Za njo pa je stal mlad fant. Star naj bi bil 15 let, 16 let. In mamo je Bavcon porinil proč ter tistega fanta zagrabil, ona pa se je zatem izmuznila malo naprej in pomešala med ostale. Če bi jo Bavcon dal na tovornjak, bi bilo z njo konec, ne bi je več mogli rešiti. Bavcon pa ima na grbi tudi prikrivanje resnice o dachauskih procesih. To je pojasnil ustavni pravnik Boštjan M. Zupančič: “Vem, da je Kučan še v osemdesetih letih naročil Bavconovo, sebi uslužno študijo o dachavskih procesih, da bi se partija – pred spremembo režima! – pred očitki vnaprej zavarovala: še preden so bili ti zaradi režima sploh mogoči.”
Rudi Kocjančič (zaslužni profesor prava; up. u.), ki je moral to objaviti v Reporterju, ima popolnoma prav. Da profesorja Furlana ne univerza in ne pravna fakulteta nista spodobno rehabilitirali in to, da je Bavcon kljub vsemu, kar je o njem razkril tudi Kocjančič, še vedno “zaslužen” profesor na pravni fakulteti, dokazuje, da posledice zgodovinskega ressentimenta še zdaleč niso odpravljene. “Živijo tu med nami še naprej: tudi lustracija jih ne bi odpravila …” Kot je razvidno iz ene izmed zgornjih prilog, je bil Bavcon prepričan, da so bile žrtve dachauskih procesov “gestapovski agenti iz dobe okupacije”, da bi tako zmanjšal njihovo krivičnost, zločinskost in okrutnost.
Prav Kocjančič pa je leta 2015 pojasnil, kaj so bili dachauski procesi: “V preteklem letu je minilo 65 let, odkar je povojna komunistična oblast na zločinskih dachauskih procesih obsodila 26 nekdanjih zapornikov v Dachauu in Buchenwaldu, v udbovskem žargonu, predvsem kot ‘gestapovske agente’.” Od tega deset na smrt, druge na visoke zaporne kazni, trije pa so zaradi mučenja naredili samomor. Letos se izteka 65 let od treh zadnjih procesov s šestimi obsojenimi; med vsemi obsojenci je bilo 16 komunistov, med njimi tudi trije španski borci. “Na žalost v naši politični in strokovni javnosti o teh procesih še vedno prevladuje mnenje prof. Ljuba Bavcona.” Umrl je kot častni meščan Ljubljane v družbi Josipa Broza Tita, Edvarda Kardelja, Janeza Stanovnika in drugih zločincev, za svoja hudodelstva pa ni nikdar odgovarjal.
Domen Mezeg