Tekom torkove razprave na nujni seji Odbora za kmetijstvo, gozdarstvo in prehransko suverenost, kjer je bilo govora o poslovanju družbe Slovenski državni gozdovi, smo bili priča navedbi, ki lahko prispeva k odprtju resnih vprašanj o transparentnosti prodaje gozdnih lesnih sortimentov v konkretni družbi.
Lastnik žage in predstavnik Gospodarske zbornice Slovenije, Združenja lesne in pohištvene industrije, Alojz Selišnik, je na seji omenil, da razvoj lesarstva spremlja že dolgo. Po njegovo država z lesarstvom dela tako, kot da bi spustila buldožer v plesno dvorano. “Nekako ni občutka, zadnje čase se pa to sploh dogaja.” Kvalitetna pridelava lesa do končnih izdelkov po njegovih besedah prinaša največjo dodano vrednost. “In nam se ustavi. Letos imajo žage, predvsem žage, ki so njihovi kupci, precej slabše rezultate. Poznam firme, ki so tudi žage zaprli zaradi neugodnih pogojev, od dviga cen do razno raznih načinov dobave, prevozov, računanja nekih stvari,” je pojasnil.
Ker so v Sloveniji pogoji pač takšni, je Selišnik v nadaljevanju priznal, da je sam dva, tri tedne nazaj žal moral kupiti les v Avstriji, kjer je bil ta cenejši. “Kako se to lahko naredi? Imamo pa svoj les, pa sami smo lastniki tega. Pri taki količini lesa, kot ga mi imamo, smo hlapci z zavezanimi rokami, ki bomo umrli pri polni mizi od lakote,” je bil ob tem kritičen. Pravi, da tega preprosto ne razumejo. “Mi smo tisti, ki zaposlujemo, ki delamo dodano vrednost na lesu in iz enega kubika smreke lahko naredimo tudi 5000 evrov,” je še dodal in izrazil željo, da bi nadzorni odbor dopolnjevali tudi lesarji iz gospodarske in iz obrtne zbornice.
Matjašič Selišniku dejal, da je dobrodošel pri njih
Generalni direktor SiDG mag. Marko Matjašič, ki je na seji izrazil zadovoljstvo, da je gospodarjenje z državnimi gozdovi praktično v vseh elementih boljše kot pred letom 2016, torej v obdobju koncesij, je v odzivu na izvajanje Selišnika izrazil strinjanje, da je potrebno delati z roko v roki. “Za nas je v naravnem interesu, da imamo dobro razvito lesno pridelavo,” je poudaril. Ker je Selišnik povedal, da je bil primoran kupiti les v naši severni sosedi, je na to Matjašič pristavil: “Gospod Selišnik, kupili ste les v Avstriji. Zakaj se ne obrnete na slovenske državne gozdove?” Poudaril je, da vsaka žaga v Sloveniji, ki se obrne na njih, dobi hlodovino od slovenskih državnih gozdov, ter da, kolikor je njemu znano, se Selišnik še nikoli ni obrnil na Slovenske državne gozdove, da bi kupil les od njih. “Dobrodošli ste pri nas,” je še dodal.
Ob takšni izmenjavi besed se nam lahko zastavi povsem legitimno vprašanje, ali se les iz državnih gozdov prodaja na podlagi vnaprej določenih, transparentnih in enakopravnih kriterijev ali pa so možnosti za prodajo odvisne tudi od osebnih poznanstev in neposrednih dogovorov s posamezniki znotraj družbe Slovenski državni gozdovi. V primeru, če bi za ureditev prodaje zadostovalo osebno poznanstvo ali pa neposreden dogovor z glavnim direktorjem, ne bi bilo več govora le o vprašanju poslovne učinkovitosti, ampak o vprašanju sistema, enakopravnosti in odgovornosti pri upravljanju državnega premoženja.
Ko je govora o družbi Slovenski državni gozdovi, je potrebno zavedanje, da je bila ta ustanovljena z namenom, da bi se z gozdovi na ozemlju naše države gospodarilo v javnem interesu. Da pa se to doseže v praksi, je pomembno, da so pravila prodaje lesa vnaprej znana, jasna, objektivna in enaka prav za vse gospodarske subjekte. Nihče od kupcev se ne bi smel znajti v privilegiranem položaju, ker pozna pravo osebo.
Gre za naravno bogastvo vseh državljank in državljanov
Državni les predstavlja naravno bogastvo vseh državljank in državljanov Republike Slovenije. Ker iz tega razloga torej nikakor ne more predstavljati blagovne znamke vodilnih v družbi Slovenski državni gozdovi, je še kako nujen sistem, v okviru katerega o dostopu do državnega lesa odločajo jasna pravila, nikakor pa ne osebne povezave.
Na spletni strani družbe je mogoče sicer prebrati, da sama prodaja poteka v skladu s Pravili družbe Slovenski državni gozdovi, d. o. o., o načinu in merilih za prodajo gozdnih lesnih sortimentov, ki jih je sprejel Slovenski državni holding. Prodaja po dolgoročnih prodajnih pogodbah in prodaja po direktnih pogodbah predstavljata najpomembnejša načina prodaje. Med načini prodaje pa se omenja tudi prodaja na javnih dražbah, prodaja z javnim zbiranjem ponudb in prodaja lesa na panju (ta se izvaja v minimalnem obsegu). “Pri prodaji gozdnih lesnih sortimentov SiDG v celoti sledi načelom, ki so Republiko Slovenijo vodili v spremembo sistema gospodarjenja z državnimi gozdovi in v ustanovitev družbe SiDG. Zagotavlja namreč transparentnost prodaje in enake pogoje za nakup lesa iz državnih gozdov vsem poslovnim subjektom,” je sicer zapisano v letnem poročilu o doseganju ciljev gospodarjenja z državnimi gozdovi za leto 2024.
Če je v praksi vse skupaj povsem transparentno, potem v družbi ne bi smeli imeti zadržkov, da javnosti predstavijo prodajne kriterije, način njihovega izvajanja in mehanizme nadzora nad enakopravno obravnavo kupcev. Pri upravljanju državnih gozdov mora veljati eno samo pravilo – enaka pravila za vse, brez kakršnihkoli izjem.
S. K.