V planetarnem Manifestu z naslovom “Socializem 21. stoletja” lahko preberemo, da je po volitvah 2020 v ZDA nastopil čas za drugo stopnjo planetarne socialistične akcije. V državah naj bi se prešlo v priprave na novo delitev dohodka in končni obračun z ostanki kapitalizma. “Največja gospodarska sila na planetu postaja država, organizirana na temelju marksizma – leninizma, kar dokončno pokopava zablode o tem, da edino kapitalizem in predstavniška demokracija omogočata gospodarski napredek,” je zapisano in še to, da je obdobje prevlade izkoriščevalskega belega kapitalizma za nami, izkoreniniti je treba le še ostanke. Stranka Levica se želi od tega pamfleta na vsak način ograditi – pa je program Levice res tako drugačen, da temu pamfletu podobne vsebine ne bi mogli najti tudi pri njih?
Te dni je precej v središču pozornosti stranka Levica oziroma program te stranke. Mnogi namreč menijo, da nekateri deli njihovega programa niso v skladu z ustavo. Iz tega razloga sta stranki SDS in NSi tudi zahtevali sklic izredne seje DZ, vendar se je predsednik državnega zbora Igor Zorčič po posvetu odločil, da seje ne bo sklical. Kar ponovno ni v skladu s 85. členom Ustave RS – če sklic seje zahteva najmanj četrtina poslancev, jo mora predsednik DZ namreč tudi sklicati. Za nameček pa se je stranka Levica tudi odločila vložiti kazensko ovadbo zoper nekatere stranke, medije in njihove urednike ter zoper direktorja policije. Stranke naj bi s svojimi medijskimi omrežji namreč širile ponarejen dokument – torej Manifest, ki naj bi pripadal stranki Levica, po drugi strani pa so se v medijih pojavljale tudi informacije, da gre v resnici zgolj za prevod in priredbo nekega tujega Manifesta. Dejstvo je, da sporni Manifest niti ni bil razlog za zahtevo seje v DZ niti ni bil razlog, da tudi pravniki vidijo program Levice kot protiustaven – v teh primerih gre namreč izrecno za njihov resnični program in ne za Manifest neznanega porekla. Pa vendar, je omenjeni Manifest, ki se ga Levica na vse pretege otepa, sploh tako zelo drugačen od njihovega programa?
Po besedah avtorjev pamfleta mora biti demokracija obvezno neposredna ali pa vsaj liberalna ali socialna. Za začetek je treba izbrati tak pridevnik, ki bo slišati bolj sprejemljiv, pojmi bodo sčasoma dobili drugo vsebino. Omejevati je treba moč posameznika in zasebnega, s poudarjanjem javnega interesa in skupnim potrebam. To omejevanje je treba podpirati z izrazi kot so solidarnost, sočutje, enakost – torej približno tako, kot če bi poslušali Tanjo Fajon. Seveda se je treba tudi zavzemati za zaščito družbenih manjšin, še posebej istospolnih, migrantov, nebelcev itd. Tradicionalni kapitalistični pojem “svoboda izražanja” oziroma “govora” je treba zamenjati s pojmom svoboda medijev. Načrt je namreč tak, da bodo slej kot prej obvladovali vse najvplivnejše medije – medij bodo takrat predstavljali višjo vrednoto in se jih zato ne bo smelo napadati – napad na medije bo postal sovražni govor. Nasprotnike socializma je treba označevati z rasisti, fašisti, nacisti itd., skoraj ni treba posebej omenjati, da imajo urednike in novinarje desnih medijev ter lastnike, profesorje zasebnih šol, duhovščino, obrtnike in tako naprej za največje nasprotnike v družbi. Poleg tega je seveda tudi pomembno, da somišljeniki zasedejo najbolj pomembne položaje, ki niso odvisni od volitev. Treba je poudarjati potrebo po socialnem dialogu, vzpostaviti trajne kanale za financiranje NVO, zasedati položaje tudi na globalni ravni, vključevati multikulturni pristop ter še naprej oblikovati antifašistične celice, ki so pripravljene na to, da izzovejo nemire. Takrat se potem za nemire obtoži policijo in vojsko. Ko to preberemo, se vse skupaj sliši sicer bolj kot opis stanja, kot pa načrt za v prihodnje. V zaključne aktivnosti sicer še sodijo; uničevanje nasprotnih medijev, pritiski na oglaševalce, pritiski na pripadnike stranke SDS, vzklikanje “smrt janšizmu” ob vsaki priliki, tiste ki sodelujejo z SDS obtoževati kolaboracije, nasprotovanje ukrepom med epidemijo, vladno koalicijo obtoževati za posledice epidemije ter širjenje negativne podobe prek mrež v EU. Sliši se znano, mar ne.
Nacionalizacija
Kot vidimo, pamflet omenja pravično delitev premoženja, uvedbo temeljnega univerzalnega dohodka, ukinitev pokojninske blagajne, ukinitev koncesij v zdravstvu, ukinitev vojske, ukinitev zasebnih šol ter nacionalizacijo proizvodnih sredstev in večjih kmetij – prav nacionalizacija pa je bila največji kamen spotike tudi v programu stranke Levica. Dvajseta stran programa je v javnosti požela največ ogorčenja. Na tej strani namreč piše, da je dolgoročni cilj Levice odprava kapitalizma in uvedba gospodarjenja, ki bo zagotavljalo blaginjo vseh prebivalcev (aktivnih in neaktivnih), brez ogrožanja našega življenjskega okolja. Ekosocialistično gospodarstvo bo temeljilo na treh stebrih: na delavskem upravljanju, na družbeni in skupnostni lastnini in na demokratičnem planiranju. “Da bi postavili stebre ekosocialističnega gospodarstva, bomo morali odpraviti pogoje kapitalističnega izkoriščanja,” je zapisano v nadaljevanju ter pojasnjeno, da bodo lastništvo podjetij prenesli v roke države in lokalnih skupnosti, ter ustanovili delavske, kmečke in potrošniške zadruge.
“Boj za socializem ne more biti omejen le na politični sistem, temveč mora zajeti vse sfere družbenega življenja,” je zapisano v programu stranke Levica, ki ponuja temeljne gradnike socializma za 21. stoletje. Zasebna lastnina produkcijskih sredstev omogoča, da si manjšina lastnikov prisvaja produkte dela vseh, ki so za preživetje prisiljeni prodajati svojo delovno silo – prevlada družbene lastnine je torej način, ki zagotavlja, da je naše skupno produktivno delovanje usmerjeno v svoboden razvoj vseh, ne pa v zasebne cilje kapitalistov, menedžerjev ali državnih birokratov.
Tržne mehanizme je treba nadomestiti z demokratičnim načrtovanjem proizvodnje in potrošnje v okviru okoljskih zmožnosti. Zavezani so boju proti vsem oblikam izkoriščanja in podrejanja v družbi in za boj zoper diskriminacijo na podlagi rase, spola, spolne usmerjenosti, nacionalne oziroma etnične pripadnosti – za zavzemanje za zaščito družbenih manjšin torej.
Solidarnost in vključevanje
Levica se zavzema za solidarnost z vsemi ljudmi, ki bežijo pred izkoriščanjem in zatiranjem. Zapiranje meja pred ljudmi je lažni nadomestek za reguliranje pretoka kapitala. “Poskrbeli bomo za varen in zakonit dostop beguncem do Slovenije ali držav, kamor se želijo zateči in zaprositi za azil; sprejeli bomo ukrepe za olajšanje integracije beguncev z vidika premoščanja kulturnih in jezikovnih ovir in spodbujali dostop do izobraževanja, zdravstva, in zaposlovanja,” so obljubili v programu. Glede vključenosti vidijo večje možnosti pri spodbujanju vzgojno-izobraževalnih projektov, ki morajo na lokalni in državni ravni spodbujati obstoječe iniciative ter razvijati nove platforme za participacijo in vključenost. Vključen mora biti širok spekter prebivalstva iz vseh družbenih razredov, ranljivih skupin (brezposelni, starejši, hendikepirani, LGBT skupnost, Romi, begunci ter drugi) in lokalnih skupnosti. “Zahtevali bomo, da Slovenija pripozna in zaščiti pravice manjšin in pripadnikov drugih narodov, ki živijo na ozemlju RS (vključno z Romi in pripadniki narodov nekdanje SFRJ); zahtevali bomo, da država Slovenija dosledno reagira ob kršitvah pravic Slovencev v tujini ter jim zagotovi moralno in nujno materialno podporo za delovanje njihovih društev.” Se sliši znano? Tudi v pamfletu namreč piše, da bodo pripadnikom nekdanje SFRJ priznali enake pravice kot pripadnikom italijanske in madžarske manjšine.
Šolstvo in vojska
Glede zasebnih šol v programu Levice sicer ni naravnost zapisano, da bi jih ukinili, je pa jasno razvidno, da se zavzemajo za ukinitev kakršnega koli financiranja zasebnih šol s strani države, ob tem pa se zavzemajo za krepitev javnega šolstva. Levica bo prenehala izvajati dosedanjo obrambno politiko vzdrževanja popolnoma profesionalne vojske, ki se opremlja, uri in uporablja v interesu Nata ter njegovih vodilnih članic. “Zavzemamo se za razpustitev Nata in za izstop Slovenije iz te organizacije,” je zapisano v programu, omenja pa se tudi, da sta bili v dosedanji notranji razpravi posebej izpostavljeni predvsem dve možnosti: razpustitev Slovenske vojske ali pa njena sprememba v sodobno naborniško vojsko. “Dolgoročna odločitev o usodi SV je lahko le rezultat demokratične odločitve državljanov. Naša naloga je, da pred to odločitvijo omogočimo racionalno razpravo, na podlagi katere bo mogoče izbrati in realizirati ustrezno rešitev,” so zapisali.
Preoblikovanje demokracije
Po mnenju Levice je treba, kolikor je le mogoče, zmanjšati represivni značaj države, ki se izraža npr. v obliki povečevanja nadzora nad državljani ali v podeljevanju policijskih pooblastil vojski. Omogočiti je potrebno neposredno odločanje državljanov v obliki referenduma o vseh pomembnih družbenih vprašanjih – razen o pravicah manjšin in o človekovih pravicah. O ratifikaciji mednarodnih sporazumov, ki so pogosto mehanizem za spodkopavanje demokratičnih, socialnih in okoljskih standardov, mora odločati ljudstvo na referendumu. Fiskalna in monetarna vprašanja ne smejo biti izvzeta iz demokratičnega odločanja. Zato je potrebno zagotoviti neposredno participacijo ljudstva pri načrtovanju javne porabe, na vseh ravneh v obliki participatornih proračunov.
Zunanja politika in EU
Ključne točke boja na zunanjepolitični ravni so trgovinska in investicijska ureditev, mednarodni finančni trgi, IT platforma, varnostna politika in pravice manjšin. Dokler levica nima strategije razvoja zunaj oziroma brez EU, toliko časa je pri prizadevanjih za spremembe EU-ja obsojena na poraz. Dokler se lahko zagovorniki kapitala zanašajo na to, da bo levica v končni instanci s stisnjenimi zobmi podprla EU, nimajo nikakršnega razloga, da bi pristajali na koncesije z leve. Hkrati pa levica prepušča skrajni desnici, da artikulira vedno večje nezadovoljstvo z evropskimi institucijami in tudi na tak način izgublja politično moč. “To je bila v preteklosti strateška napaka levice, ki se je zavedamo in jo želimo odpraviti,” so poudarili, poleg tega pa so v Levici pripravljeni tudi na plan B – kar pomeni uvedbo lastne valute in narodne banke.
Vsak lahko oceni sam, ali se program Levice zares tako zelo razlikuje, da bi sploh kogarkoli lahko obtožili, da širi neresnice – četudi bi po krivici Manifest pripisal stranki. Če smo iskreni, je Manifest pravzaprav skupek trenutnega stanja v Sloveniji in nekaterih točk, ki jih najdemo tudi v programu stranke Levica. Sem lahko vključimo ukinitev koncesij v zdravstvu, vzpostavitev temeljnega univerzalnega dohodka, krepitev javnega šolstva – in s tem slabljenje zasebnega, potencialno tudi ukinitev vojske, vsekakor pa izstop iz Nata, seveda ne smemo pozabiti na nacionalizacijo, najdemo pa tudi zametke preganjanja in kritike večinskih medijev. Pa ne nazadnje še solidarnost ter vključevanje vseh mogočih skupin. V obeh vsebinah najdemo tudi preoblikovanje demokracije v bolj neposredno obliko ter preoblikovanje EU. Česa v Manifestu se stranka Levica torej sploh tako zelo otepa?
Sara Bertoncelj