“Ta zgodba vojne, čas oboroženih spopadov in celotne vojne, je zgodba, ki jo premalo poudarjamo. Prav tako premalo poudarjamo vidik teh fantov in vseh, ki so brez posebnega premisleka, tehtanja v negativnem smislu, ko se človek praviloma odloči za umik, skoraj nehote odločili, da je potrebno za Slovenijo nekaj narediti. In so tudi šli in s tem tvegali svoja življenja. Takrat nismo imeli pojma, kako se bo zgodba razvila. Nismo vedeli, ali bodo oboroženi spopadi trajali deset dni ali pet let. Ljudje, ki so se odzvali, so tvegali vse, tudi trpljenje svojih družin. Težko si je zamišljati, če bi vojno izgubili, kar je bila realna opcija, glede na moč tedanje JLA, ki je veljala za tretjo najmočnejšo, najbolj številčno armado v Evropi. Verjetno bi sledila taborišča. In vendar so šli in tvegali in nekateri tudi izgubili svoje življenje,” se vojne za Slovenijo spominja župnik in vojaški duhovnik Jože Plut.
V oddaji Pogovori z osamosvojitelji, je voditelj Aleksander Rant uvodoma naznanil, da bo tokrat govora o Vojni za Slovenijo, zlasti njenih vojaških in duhovnih vidikih. V oddaji je tokrat gostil duhovnika, dr. Jožeta Pluta, “ki je leta 1989 postal duhovnik Ljubljanske nadškofije. Kot kaplan je najprej služboval v Škofji Loki, zatem pa v Ljubljanski stolnici. Vmes se je udeležil vojne za Slovenijo, katere veteran je. Po osamosvojitvi je bil določen za župnika v Mokronogu in za profesorja verouka ter duhovnega vodja v Škofijski klasični gimnaziji v Šentvidu pri Ljubljani. Od leta 1998, je sodeloval v projektni skupini za uvedbo duhovne oskrbe v Slovenski vojski.”
Leta 2000 pa se je zaposlil na Ministrstvu za obrambo, kjer je bil soudeležen pri pripravi pravnih aktov za uvedbo duhovne oskrbe. Nameščen je bil tudi kot prvi vojaški duhovnik in prvi vojaški vikar. 1. aprila 2013 pa ga je nadškof Anton Stres umestil za kanonika Stolne cerkve v Ljubljani. Službo vojaškega vikarja je zaključil 21. julija 2015 in postal župnik v ljubljanski Stolnici. Danes pa opravlja poslanstvo župnika v Župniji Polica. Ranta je uvodoma zanimalo kako so bodoči duhovniki, doživljali prelomne čase pred osamosvojitvijo. Ob tem je opozoril na to, da je bila vera sovražnik delavskega razreda in “opij za ljudstvo”. Zanimalo ga je ali je tedaj slutil bolj svobodne čase.
Plut: “Čutiti je bilo pozitiven naboj pričakovanja nečesa novega. Zdi se mi, da je bilo med nami, študenti teologije prisotno pozitivno pričakovanje.” Tedaj so se v javnosti pojavile broške z napisom “ko bom velik bom graničar na Kolpi”, ki so jih z veseljem nosili. Ob tem je poudaril, da so tisti, ki so se od malih nog odločili za vero, še toliko bolj vzljubili slovenstvo. V prejšnjem sistemu se sicer niso počutili kot prvorazredni, vendar pa tudi ne kot drugorazredni. “Čutili pa smo, da to ni naša zgodba. Mi smo doma od malega govorili samo o Sloveniji, o Jugoslaviji samo toliko, kolikor smo bili znotraj te naveze.” Navedel je še, da je bil v Vipavi v zasebni verski šoli, ki je država sicer ni priznavala, jo je pa tolerirala in kjer je dobil drugačen pogled na zgodovino kot v, s strani države priznanih srednjih šolah. In prav zato je čutil bistveno drugače kot večina ostalih študentov. “Da, bila so velika hrepenenja in pričakovanja.”
Ljudje so danes preveč zazrti v prihodnost in preteklost, namesto da bi v polnosti živeli sedanji trenutek
Ranta pa je v nadaljevanju zanimalo, če je bilo v tistih časih kaj strahu, denimo ob aferi JBTZ, Majniški deklaraciji itd. Plut je na to odvrnil, da je bilo v njihovih krogih tedaj manj prestrašenosti, ker so bili mladi in so radi tvegali. Tudi dogodkov so se načeloma udeleževali in jih niti ni skrbelo, kako se bodo stvari razpletle. Veselili so se dogodkov v slogu “Dovolj je dnevu njegova lastna teža” ali “Veseli se dneva, ki ti je dan“. To pa manjka sedanji družbi in zato ni srečna, medtem ko se pretirano ukvarja s svojo prihodnostjo ali preteklostjo. Povedal je tudi izkušnjo iz Sarajeva, kjer so ga še kot uniformiranca JLA zaprli in zasliševali, ker je šel k maši ter ga izpustili zgolj z grožnjami, obenem pa odličnimi ponudbami, zato ga je bilo ob osamosvojitvenih dogodkih še manj strah. In spoznal je, da se da celo znotraj totalitarizma dostojno živeti.
Rant je ob tem spomnil na čas tankov in vojne. Zanimalo ga je, kaj je Pluta v tistih časih gnalo v TO. “Ste bili vpoklicani ali poklicani?” Plut se je ob tem najprej spomnil na vzdušje ob plebiscitu, “da se bom lahko prvič brez strahu na nekih volitvah izrekel o tem, kakšna bo moja prihodnost in prihodnost mojega naroda, ne da bi me bilo strah, da bo moj glas ponarejen, odvzet ali zamenjan. Skratka s pozitivnim upanjem smo odšli na plebiscit in zato je bil tako dober rezultat. Očitno je bilo hrepenenje večine slovenskega naroda tedaj tako močno, da je treba izreči “da”.” Tudi prepričanje, da je Vojna za Slovenijo trajala zgolj deset dni, je po njegovem prepričanju “izvita iz trte”. Poudaril je tudi, da smo zelo dobro prišli skozi, z malo žrtvami in tega ne znamo dovolj ceniti.
“Premalo poudarjamo vidik teh fantov in vseh, ki so se odločili, da je potrebno za Slovenijo nekaj narediti”
“Ko se je začela vojna, sem bil kaplan v ljubljanski Stolnici in tedaj so me vpoklicali. Usedel sem se v avto in šel domov v svoj rodni kraj, po uniformo, v Zagradec ob reki Krki. Vožnja, ki je običajno trajala 45 minut, je tedaj trajala kar dve uri, ker se je bilo potrebno izogniti nekaterim lokacijam, drugje pa so bile celo barikade in preverjanje.” Z uniformo se je zatem odpravil v bližino Ivančne Gorice. Od mostu proti Ljubljani pa vse do višnjegorskega klanca so bili njihovi položaji. Vse skupaj je še nekako izgledalo kot vojaške vaje, strah pred agresijo pa ni bil še dovolj močan, zato so bili veseli. Ko pa so odšli na položaje in izvedeli, da jim grozi smrt ali da bodo morali koga na nasprotni strani umoriti pa so se zresnili. In v tisti težki situaciji je nastal predlog, da bi organizirali sv. mašo za vojake, ki so čakali na boj. Naposled so zadevo tudi izpeljali. Spominja se, da so prišli vsi, razen tistih, ki so bili na opazovalnicah.
“Vsaka vojna je kruta, kjerkoli se dogaja, pa naj bo dolga ali kratka”
Rant je ob tem želel izpostaviti pomen osredotočanja na “majhne usode”, ne zgolj na “velike” in na celotno zgodbo. “Da ne pozabimo vseh teh mladih fantov, ki so šli zastavit svojo glavo.” Na primeru maše tik pred vojno za Slovenijo, je novinar izpostavil, da so se najprej nekateri iz vere norčevali, ko pa je šlo zares, in ko je bila stiska prehuda pa pri stvari s srcem sodelovali. Zanimal ga je ta preobrat v sekularni družbi. Plut: “Kadar se človeku ne dogaja nič posebnega in mu gre vse po nekih načrtih, željah, ali pa tudi če mu ne gre, a se stvari odvijajo tako da ne trpi preveč, takrat človek velikokrat ne pomisli in se ne sprašuje o temeljnih življenjskih vprašanjih, smislu življenja, smrti, Bogu.” V trenutku notranje stiske, ki se skoraj vedno pojavi zaradi nekih zunanjih dejavnikov, denimo v primeru Vojne za Slovenijo, se v človeku pričnejo odpirati nove dimenzije.
“Besede, da ni bilo nič, žalijo ljudi, ki so umrli, izgubili svojce ali premoženje”
“In ko nek izstrelek leti proti tebi, ali izveš, da gre proti tebi sovražnik z namenom uporabe sile ter da je oborožen z močnim ognjem, te zelo stisne. In ko kdo umre, v tvoji neposredni bližini, je še toliko hujše.” Prav tako je poudaril, da šele v zadnjem času potomci padlih za Slovenijo prejemajo neko priznanje in odškodnino. Je pa vodstvo TO razumno ravnalo in ni sprožalo spopadov. TO je sicer bila pripravljena na boj, saj je po prvih dneh prihajalo novo orožje. Začetna oborožitev je bila namreč slaba. Ključno je bilo zgolj onesposobiti nasprotno stran. Cilj JLA pa je bil napredovati do Ljubljane ter odstaviti tedanjo oblast in prevzeti vajeti v svoje roke, obenem pa obnoviti stari režim. “Besede, da ni bilo nič, žalijo ljudi, ki so umrli, žalijo ljudi, ki so takrat izgubili svoje premoženje, in žalijo vse, ki so v takratni vojni sodelovali.”
Rant je ob tem spomnil, da ima stran, ki ni bila najbolj naklonjena slovenski osamosvojitvi, velikansko željo po “stapljanju zgodovine”. Ob tem je želel slišati mnenje glede razlike med osvoboditvijo po koncu 2. svetovne vojne in osamosvojitvijo leta 1991, ko je bila vzpostavljena demokracija. Nekateri namreč govorijo, da smo se malo osvobajali že leta 1945, zatem pa še malo leta 1991. Plut: “Gre za dve popolnoma drugačni zgodbi, ki sta se zgodili v dveh zelo različnih časih. Če je bila slovenska partizanska vojska na začetku še slovenska, je kmalu postala jugoslovanska, komunistična in je dobršen del kadra dobivala iz neslovenskih delov nekdanje skupne države, njihova primarna cilja pa sta bila revolucija in osvoboditev, zato je na zgodbo potrebno gledati iz teh dveh zornih kotov. Vemo tudi kaj je sledilo po zmagi, kaj se je zgodilo z večino dejanskih nasprotnikov in mnogih namišljenih.”
“Če je prva osvoboditev prinesla totalitarizem, ki je zavladal tudi na krvi mnogih pobitih po vojni, je druga zgodba prinesla samostojno državo in začetke demokracije”
“Šlo je za dokončanje neke druge zgodbe, ki je bila revolucija. In če je bil dobršen del zgodbe med vojno še iskren, je zgodba po koncu vojne potrdila, neiskrenost celotne zgodbe. V času osamosvajanja Slovenije pa je šlo za dva procesa: osamosvajanje in demokratizacijo. Če je prva osvoboditev prinesla totalitarni sistem, ki je zavladal tudi na krvi mnogih pobitih po vojni, je druga zgodba prinesla samostojno državo in začetke demokracije.” Iz tega vidika tudi razumemo ljudi, ki jih je sistem vzdrževal, ker so bili na zmagoviti strani in njihovih družin. Nekateri so se za sodelovanje s sistemom odločili iz čistega pragmatizma, da bi si ustvarili kariero, medtem ko je šlo v drugi zgodbi dejansko za osamosvajanje in demokratizacijo. Samostojnost smo dosegli, demokracije pa se postopno učimo.
Ob tem človek razume ljudi, ki so bile poprej na oblasti: tudi če so prej zagovarjali neko skupno lastnino in družbeni sistem, so nenadoma postali lastniki in kapitalisti. Prav zato se ne morejo odpovedati stari zgodbi in jo skušajo ovrednotiti na nov način. Ranta pa je v nadaljevanju zanimalo, zakaj je do duhovne oskrbe v Slovenski vojski prišlo šele leta 1998 in ne prej. Plut je to pojasnil s tem, da je po vojni za Slovenijo, ko je bila neka duhovna oskrba, zatem zamrla, ker so na položajih ostali isti ljudje. Šele devet let po osamosvojitvi je prišlo do prvega pravnega akta, ki je načeloma omogočal duhovno oskrbo vsem pripadnikom Slovenske vojske (v času Bajukove vlade). Leta 2001 pa je uradno postal prvi vojaški duhovnik. Vse to kaže na to, da počasi napredujemo proti zreli, normalni demokraciji.
Stvari glede demokratizacije gredo na boljše, težava pa ostaja vzgojno-izobraževalni sistem
Za konec pa je Rant opozoril na prebujanje duhov iz preteklosti med mladimi, na obujanje “verovanja” v staro ideologijo. Rant: “Se vam zdi, da bomo uspeli na miren in odločen način, kot se je to zgodilo med osamosvojitvijo, da ne bomo iskali konflikta, pustiti tem duhovom, da se izpojejo, in da bo ta duh, ki je vel pred 30-imi leti, uspel priti na plano?” Plut: “Mislim da gredo stvari na boljše. To, da lahko govorim kot duhovnik, kaj se je dogajalo pred 30-imi leti ter izražam svoje doživljanje in komentiram, celo rečem kaj kritičnega na račun politike, tega prej ni bilo mogoče. Torej napredujemo in rastemo.” Težave pa so v vzgojno-izobraževalnem sistemu. Pomembno je, s čim se Slovenci poistovetimo: s krščanskim izročilom, z revolucijo se ne moremo.
Domen Mezeg