Stranka Levica je na referendumu o privilegiranih pokojninah doživela pravo politično katastrofo, zaradi katere ji prihodnje leto na parlamentarnih volitvah grozi propad. Poziv k referendumu proti oboroževanju, ki je po trenutni zakonodaji nemogoč, lahko razumemo kot obupan boj stranke za preživetje.
Kot smo že poročali, je vlada prejšnji teden predlagala resolucijo, ki predvideva povišanje investicij v obrambno in varnostno politiko na dva odstotka BDP letos in sčasoma na tri odstotke, vladna Levica pa želi namere svoje lastne vlade aktivno sabotirati, celo tako, da predlaga posvetovalni referendum, na katerem bi ljudje odločali, ali se strinjajo s povišanjem obrambnih izdatkov.
Levica predlaga referendumsko vprašanje, ki je zelo hujskajoče, in sicer: “Ali ste za to, da Republika Slovenija povečuje obrambne izdatke tako, da bodo ti do leta 2030 dosegli tri odstotke bruto domačega proizvoda letno, kar je trenutno približno 2,1 milijarde evrov?”
Levica napada lastno vlado
Gre za politični unikum, ko vladna stranka napada lastno vlado. Taka situacija je seveda možna le v usklajenem baletu slovenske politike, kjer morajo strici iz ozadja gojiti tako uradno sredinske socialiste kot svoje lastne udarne fronte levičarskih skrajnežev iz stranke Levica. Politični analitik Miran Videtič je za Planet TV povedal, da je levici “pravzaprav vseeno za Gazo in bližnjevzhodno vprašanje in jim je vseeno tudi, ali se bo Slovenija oboroževala ali ne – njim se gre za kratkoročni projekt, kje bi lahko recimo njihove odstotke pognal prek štiri.”
Tiha rusofilija v stranki
Pri tem je vseeno treba opozoriti na prokremeljska stališča stranke Levica. Spomnimo, kako je njihova bivša “spitzenkandidatka” protestirala proti rusofobiji in v kakšno zadrego jo je novinar spravil, ko jo je vprašal, ali bi morala Rusija vrniti Krim. Njihova trenutna poslanka Tatjana Greif je bila ujeta pri širjenju kremeljskih laži. Spomnimo tudi, da je takratni koordinator Levice februarja 2022 javno razglašal, da ni možnosti, da se razmere v Ukrajini razvijejo v vojno, ko pa se je vojna le začela, pa so bili dolgo tiho in niso obsodili Putina, bolj jim je šla v nos izjava Janeza Janše, da je treba zapreti nebo nad Ukrajino in vzpostaviti zračno superiornost.
Potemtakem ni prav nič čudnega, da je levica del ruskega sveta v EU, ki ga predstavljajo predvsem skrajno leve in skrajno desne stranke na politični margini. Sabotaža višanja obrambnega proračuna (Slovenija je med članicami NATO druga najslabša po investicijah v obrambo) gre torej z roko v roki z rusko težnjo, da iz vzhodne Evrope naredi svoj “ruski svet”, o katerem je sanjala že od pakta z nacisti, ko sta Molotov in Ribbentrop podpisala tihi načrt o razkosanju EU.
Gre le za resolucijo, Levica na njej že izvaja volilno kampanjo
Pri tem je treba poudariti, da resolucije – kot je zadnja vladna o višanju obrambnih sredstev – nimajo zakonodajne teže, ampak so le politično sporočilo, niso pravno zavezujoče, parlament jih na področju obrambe pogosto sprejema in spreminja. Kot je poročal spletni časopis, je parlament podobno resolucijo sprejel že leta 2021, z novo je bila nadomeščena leta 2023, zdaj pa bo v nekaj letih spremenjena že tretjič.
Levica pa vodi predvolilno kampanjo, kot da resolucija že avtomatsko pomeni odlive iz proračuna – in tako tudi nastopa v javnosti. Vladna stranka, ki se ne strinja z dokumenti, ki jih izdaja vlada, ima seveda vedno možnost, da iz vlade izstopi, tega namena pa Levica do zdaj ni nakazala.
“Fiskalni konservativci” iz Levice tri leta niso imeli težav z zapravljanjem
Pri tem ne gre pozabiti, da Levica postane fiskalnmo konservativna le takrat, ko gre za njej ideološko priljubljene teme. Nič jih ni motilo, da je bil proračunski primanjkljaj z rebalansom proračuna na ravni 4,9 odstotka, v letu 2024 pa je bil realiziran proračunski primanjkljaj v višini 4,4 odstotka BDP (približno 40.593.641,412 evra). Najnovejše poročilo fiskalnega sveta pa razkriva, da je državni proračun v prvih treh mesecih letošnjega leta beležil primanjkljaj v višini 451 milijonov evrov. To pomeni znatno povečanje v primerjavi z enakim obdobjem lani, ko je primanjkljaj znašal 274 milijonov evrov.
Stranka Levica je v tem času seveda pridno trošila in pripomogla k proračunski luknji kljub drastičnim zvišanjem davkom, ki se poznajo na praktično vseh nivojih življenja.
V luči tega pomisleka smo za mnenje prosili ekonomista Štefana Šumaha. Mnenje objavljamo v celoti:
Drži, sredstva je treba nekje zagotoviti, a težava ni v količini denarja, temveč v njegovi razporeditvi. Levica bi še naprej ohranjala podporo svojim ideološko sorodnim, a pogosto neučinkovitim nevladnim organizacijam. Hkrati ostaja presenetljivo tiha ob milijonskih zneskih, ki poniknejo v vprašljive, če ne že koruptivne infrastrukturne projekte, ali ob nepreglednih poslih z dobavitelji v zdravstvu. Ne oglašajo se ob razsipavanju javnih sredstev za t. i. zelene prehode niti ob drugih finančno sumljivih praksah, ki so že dolgo znane širši javnosti. Levica je glasna zgolj tedaj, ko gre za zaščito lastnih ozkih interesov ali interesov skrajne levice, ki se nikakor noče odpovedati svojemu dostopu do javnih financ.
Omeniti velja tudi še vedno prisotno ideološko navezanost na “mati Rusijo”, čeprav ta že dolgo ni več država delavcev in kmetov, temveč klasična korporativno-avtoritarna tvorba z elementi fašizma – podobno kot smo v zadnjih letih lahko prepoznali tudi nekatere zaskrbljujoče tendence v slovenskem političnem prostoru. V primeru morebitne grožnje državi bi nekateri raje mahali z oljčnimi vejicami, kakor pa prijeli za orožje.
Zato tudi namenoma širijo strah med ljudmi, da bo povečanje obrambnih izdatkov ogrozilo njihove socialne pravice. Vendar ponavljam: denarja je dovolj – dovolj tako za obrambo kot za socialno državo! Gospodarska rast je bila še lani razmeroma stabilna, okrevanje po letu 2022 jasno izraženo. In kaj so storile vladajoče stranke, vključno z Levico? Namesto odgovornega upravljanja so zaostrile davčno politiko in hkrati povzročile dodatne proračunske primanjkljaje.
Hayek je imel prav, ko je zapisal, da socialisti ne bi bili socialisti, če bi razumeli ekonomijo. A težava ni zgolj v nerazumevanju ekonomskih mehanizmov – še bolj problematično je, da delujejo v nasprotju z vitalnimi interesi Slovenije. In tukaj ne gre zgolj za vprašanje obrambnega proračuna.
Mitja Iršič