So za Pirc Musarjevo partizani tudi izvajali genocid nad Slovenci?

Nataša Pirc Musar se je v zadnjem času dodobra izkazala kot prava naslednica Danila Türka, najbolj razdiralnega predsednika v zgodovini Slovenije – ta je bil konec koncev poleg Milana Kučana eden od njenih vodilnih podpornikov. Svojo pripadnost skrajni Türkovki struji je nakazala z dvema potezama: najprej s pozivom, da bi se morala EU zopet začeti pogovarjati s fašistično Rusijo, ki že kar javno prek svojih vidnih politikov in propagandistov priznava, da je njen cilj popolno podjarmljenje Ukrajine in kulturni genocid nad Ukrajinci. Na drugi strani pa – ironično – zagovarja tezo, da Izrael izvaja genocid v Gazi, čeprav ni prav nobenih indikacij, da bi dejanje Izraela imelo kar koli s pravno ali dejansko definicijo genocida. Druga ironija je, da Pirc Musarjeva brez težav hodi na komemoracije komunističnih bitk, kjer se komunistično okupacijo Slovenije predstavlja kot “osvoboditev”. Če bi se povojni zločini v Sloveniji zgodili leta 2025, sploh ni dvoma, da bi ustrezali terminu “genocid”. Kontradiktornost slovenske predsednice je torej osupljiva. 

Spomnimo, da je ob lanskem dnevu državnosti predsednica države kontroverzno dejala, “kako zelo so se za našo samostojnost borili naši predniki v drugi svetovni vojni”. Seveda je imela v mislih komunistične gverilce, ki so nastopali pod imenom partizani, delovali pa so kot del širše boljševiške revolucije, ki je po svetu pomorila več ljudi kot katera koli druga ideologija v zgodovini človeštva. Ves mandat do zdaj je bil sicer zaznamovan z globoko afiniteto do komunističnega boja za oblast, predsednica se je redno in vestno udeleževala partizanskih proslav, kjer se je opevalo starodavne bojne mite, skoraj vedno je bila tudi govornica.

Kaj je genocid in zakaj ga Izrael ne izvaja?

Pirc Musarjeva je že lani zelo ostro nastopila proti Izraelu – že lani je podprla zahtevo tožilca Mednarodnega kazenskega sodišča (ICC) za izdajo naloga za prijetje voditelja Izraela. Letos pa je požela stoječe ovacije majhne skupine skrajnih levičarjev v Evropskem parlamentu, ko je povedala: “Dajmo si naliti čistega vina – v Gazi gledamo genocid. Gledamo ga in smo tiho.” Gre za hude besede, ki si jih ne bi upal izreči noben drug – tudi Palestini naklonjen državnik, saj Izrael obtožuje pravno izredno natančno definiranega zločina.

Gre za definicijo, katere osrednja teza je NAKLEP oz. naklepni poskus uničenja skupine ljudi in seveda nadomestitev teh istih ljudi s skupino, ki je genocid povzročila. Resničnih poskusov genocida smo v zgodovini videli že dovolj: od nacističnega industrijskega poboja evropskih Judov, turškega pokola Kurdov do Džingiskanovih grozodejstev, ko so Mongoli dobesedno zradirali velik del populacije azijskega kontinenta in ga nadomestili s svojo kulturo. Takšni poskusi so zelo jasni: nadomestiti avtohtono prebivalstvo s prebivalstvom napadalca.

Kaj pa počne Izrael? Trka na vrata stanovanjskih naselij in pošilja letake, preden bo napadel kakšno lokacijo (kjer se za živim ščitom civilistov skrivajo teroristi Hamasa). Cilj takšnih akcij je izključno minimiziranje civilnih žrtev. Kljub temu jim to ne more povsem uspeti, saj nekateri ljudje v Palestini komaj čakajo, da postanejo mučeniki (raziskave kažejo, da si več kot pol palestinskih staršev želi, da njihovi otroci padejo kot mučeniki), spet drugim odhod prepreči Hamas.

Izraelski vojaki so prisiljeni izpostavljati svoja življenja za to, da obvarujejo palestinske civiliste. Mnogi stanovanjski kompleksi so namreč opremljeni z bombnimi pastmi, mnogi vojaki so bili napadeni z noži in orožjem. Več sto izraelskih vojakov je že padlo na tak način. Če bi izraelska vojska vse zravnala s tlemi brez opozoril, ne bi bilo nobenih žrtev med izraelskimi vojaki, bilo pa bi veliko več smrti na strani Palestincev.

Dejanja Izraela iz dneva v dan kažejo, da si ne želi palestinskih žrtev – še več, aktivno se trudi, da bi jih bilo čim manj. Vsaka žrtev pomeni mednarodni pritisk in izgubo podpore med zahodnimi vladami. A Izrael ne more nehati, dokler Hamas ne bo popolnoma poražen. Če dovoli, da teroristi preživijo tudi to vojno, je le vprašanje časa, kdaj se bo zgodil naslednji 7. oktober. Kdaj bodo zopet klali izraelske dojenčke in ženske.

Naša predsednica s svojo izjavo v Evropskem parlamentu ni obtožila, da uporablja prekomerne ukrepe, kar trdijo tudi mnogi drugi zahodni voditelji, ampak je šla veliko dlje. Izrael je obtožila NAČRTNEGA iztrebljanja prebivalcev Gaze. Izjemne besede, ki zahtevajo izjemne dokaze. Pirc Musarjeva jih nima. Prebivalcev Gaze je iz dneva v dan več. Izrael pa se na vse pretege trudi, da bi pri lovu na Hamas obvaroval čim več civilistov.

So komunisti na slovenskem izvajali genocid?

Kaj pa komunistični borci, ki jim Pirc Musarjeva vsak mesec na kakšni partizanski proslavi priznava pomembno vlogo pri slovenski vojni za samostojnost? Mar niso ti izvajali nekaj, kar bi se lahko definiralo kot genocid? Še enkrat si poglejmo definicijo: genocid  pomeni v celoti ali delno uničiti neko narodnostno, etnično, rasno ali versko skupino s pobijanjem pripadnikov takšne skupine. Dokazano je, da so slovenski komunisti med vojno pobili več Slovencev kot fašistov in nacistov, zato se lahko vprašamo, proti kom je vojna sploh potekala. Po vojni se je število žrtev le še podvojilo v okrutnih povojnih pobojih, ki ustrezajo (vsaj) definiciji zločina proti človeštvu.

Spomnimo, da slovenska Osvobodilna fronta ni imela nacionalnega naboja, niti se ni od začetka borila proti Hitlerju in Mussoliniju. Ne – takrat v Vidmarjevi vili so si dali ime antiimperialistična fronta (kot so kasneje pričali udeleženci) in so se skupaj s Sovjetsko zvezo zavezali boriti proti zahodnim kapitalističnim “imperijem” – ZDA, Veliki Britaniji in Franciji. Šele ko je Hitler poleti leta 1941 napadel Sovjetsko zvezo z operacijo Barbarossa, je bilo tihega zavezništva med nacisti in komunisti konec. Pred tem je bil glavna tarča vedno kapitalizem; tako doma kot po svetu. Partijka Vida Tomšič je Angeli Vode, ki se s paktom med Hitlerjem in Stalinom ni strinjala, lakonsko dejala: “S Hitlerjem se je povezal Stalin in on ve kaj dela.” Torej najhujši serijski morilec v zgodovini človeštva ve, kaj dela. Zato smo se zaradi njega povezali z drugim serijskim morilcem. Ta stavek je pomemben za razumevanje mentalitete slovenskih komunistov in številk, ki jih bomo predstavili v nadaljevanju.

Različni viri (Jože Dežman, Mitja Ferenc, Tone Ferenc, Roman Leljak, Inštitut za novejšo zgodovino, Komisija vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč …) podajajo različne ocene o tem, koliko ljudi je bilo pobitih med in po vojni, vsi pa se strinjajo o dveh stvareh: med vojno je bilo pobitih več Slovencev kot tujih vojakov in da velika večina pobitih in zakopanih po rudniških jaških Slovenije ni bila pobita zaradi domnevne kolaboracije z nacisti ali fašisti, ampak zaradi tega, ker so bili “razredni sovražniki”, ki so imeli določeno premoženje, ki se ga je morala komunistična partija polastiti.

Ocene pravijo, da je bilo med vojno pobitih med 4.000 do 8.000 Slovencev, žrtve pa so bili poleg osumljencev sodelovanja z okupatorjem tudi duhovniki, kmetje, konservativni intelektualci, člani vaške straže, orožniki in tudi notranji nasprotniki v partizanskih vrstah (npr. taki, ki se niso strinjali s kolaboracijo med Stalinom in Hitlerjem). Na drugi strani naj bi bilo le okrog 500 padlih tujcev.

Po vojni, predvsem maja in junija 1945, so komunisti izvedli množične povojne poboje, kjer je dodatno padlo med 3.000 do 5.000 Slovencev, skupaj med 15.000 in 25.000 tisoč ljudi.

Skupno število žrtev komunističnega nasilja v Sloveniji med in takoj po vojni torej znaša med 20.000 in 30.000 ljudi, od tega približno 8.000 do 15.000 Slovencev (odvisno od metodologije in vira).

Če torej upoštevamo, da je bilo leta 1939 pred začetkom vojne število prebivalcev okrog 1.600.000 (po podatkih Sursovega Demografskega letopisa, ki je izdal Zgodovinski pregled prebivalstva 1857–2002), to pomeni, da so komunisti med in po vojni pobili kar 0,5 odstotka Slovencev.

Najpomembneje pa je sledeče: pobijalo se je namerno. Premožne, zavedne Slovence. Internacionalni socializem je namreč preziral nacionalno zavest in tradicionalne vrednote, kot so družina, skupnost in vera. Šlo je za načrtno iztrebljanje razrednega sovražnika, ki je zelo podobno načrtnemu iztrebljanju, kot se dogaja pri genocidu.

Kako lahko Nataša Pirc Musar združi nekompatibilnost svojih svetovnih nazorov?

V primeru slovenske predsednice smo torej soočeni s političarko, ki je izrazito v konfliktu z različnimi aspekti svoje zunanjepolitične drže. Poglejmo torej kalejdoskop njenih mnenj o različnih dogodkih:

Mitja Iršič