Na več družbenih omrežjih je podmladek Socialnih demokratov Mladi Forum SD objavil objavo, ki slavi teroriste Hamas in 75. obletnico namišljenega izgona Palestincev. Izrael celo označijo za apartheidsko državo. Ob obletnici ustanovitve države Izrael so v imenu woke ideologije postregli z antisemitskimi izjavami. To seveda ne čudi, saj se je predsednica stranke SD Tanja Fajon podobno odzvala na poziv Evropske judovske zveze o vrnitvi ukradene vile.
Mladi Forum SD je prav tako organiziral okroglo mizo, kjer bodo govorili “o zgodovini in sedanjosti palestinskega naroda, kršitvah človekovih pravic ter njihovem prizadevanju za državnost in osamosvojitev,” pri vsem skupaj pa sodeluje tudi evropski poslanec Milan Brglez.
“14. maja 1948 je bila razglašena Država Izrael – njen nastanek pa so pospremile hude kršitve človekovih pravic njenega arabskega prebivalstva. Med državljansko vojno v takratni britanski koloniji Palestini, nato v vojni med Izraelom in koalicijo arabskih držav je bilo z domov pregnanih več kot 700 tisoč Arabcev. Prisiljeni so se bili nastaniti v Gazi, na Zahodnem bregu in v sosednjih državah: Jordaniji, Siriji, največ pa v Libanonu,” so zapisali. Dodali so, da tam še vedno živijo večinoma v nečloveških pogojih. “Ta kolektivna bolečina še vedno tišči Palestince. Dokler ne bo naslovljena, ne bo možno doseči miru na Bližnjem vzhodu”, dodajajo. V nadaljevanju so še zapisali, da se je problema, ki bo nastal zaradi zaničujočega odnosa do Palestincev, zavedal tudi eden ključnih avtorjev zgodnjega sionizma, Ahad Ha’Am.
A njihov zapis je seveda izkrivljena resnica. Kot je dejal Nejc Krevs, avtor dokumentarnega filma Med, mleko in nemir ob 75-letnici nastanka izraelske države, je izraelski argument, zakaj se ne umakne iz območjih, ki naj bi po resoluciji 181 pripadali Palestini, varnost, saj da drugače ni mogoče zaščititi meja ob približno 1000 terorističnih napadih letno. “To je varnostno vprašanje in izziv. S večanjem števila terorističnih napadov palestinske osvobodilne organizacije se te ideje o umiku umaknejo. Vsi ti napadi obremenjujejo zavest izraelskega življenja in vsak tak napad je umaknil idejo Izraelcev za mir”.
Kaj se je v resnici dogajalo
Med leti 1948 in 1949 je potekala izraelska osamosvojitvena vojna in Palestinska Nakba. Na predvečer britanskega umika, 14. maja 1948 oz. 5. ijarja po judovskem koledarju, so Judje v muzeju v Tel Avivu razglasili svojo državo Izrael (hebr. Eretz Israel), ki je nastala po vzoru zahodnih demokratičnih držav. Deklaracijo o razglasitvi je prebral David Ben Gurion, bodoči premier. Naslednjega dne so doživeli napad petih arabskih držav, ki so kar tekmovale, čigava vojska bo prej vkorakala v Tel Aviv.
Po holokavstu je bila osamosvojitev možnost preživetja
Za Jude, žrtve holokavsta, je Izrael po koncu druge svetovne vojne pomenil možnost preživetja. Od devetih milijonov Judov, ki so živeli v Evropi pred drugo svetovno vojno, so jih šest milijonov umorili nacisti. V prvih letih po ustanovitvi Izraela je v tej državi svojo novo domovino našlo okoli 600.000 preživelih žrtev holokavsta. Do konca 50. let minulega stoletja se je njihovo število povzpelo na 800.000, kar je bila takrat približno polovica judovskega prebivalstva. Po razpadu Sovjetske zveze je v 90. letih minulega stoletja Izrael doživel drugi veliki val priseljevanja.
Po vsakem napadu je imel Izrael več ozemlja
Že dan po razglasitvi, 15. maja, so Egipt, Jordanija, Libanon, Sirija in Irak napadli novonastalo državo. Vojna se je končala z njihovim porazom, Izrael pa je utrdil svojo samostojnost in ozemlje povečal skoraj za 50 odstotkov v primerjavi z načrtom o delitvi.
Ustanovitev in nadaljnji obstoj države, ki meji na Libanon, Sirijo, Jordanijo in Egipt, sta bila po letu 1948 večkrat vir številnih napetosti in vojn s sosednjimi arabskimi državami. Izraelu je doslej uspelo skleniti mirovni sporazum z Egiptom in Jordanijo, s Palestinci pa so leta 1993 sklenili sporazum iz Osla, ki je bil prvi neposreden sporazum med stranema. Kljub temu med arabskim svetom in Izraelom ostajajo številna nerešena vprašanja in napetosti.
Daljnosežne posledice je med drugim imela šestdnevna vojna leta 1967 med Izraelom na eni ter Egiptom, Jordanijo in Sirijo na drugi strani. Izrael je takrat zasedel celotni Jeruzalem, območje Gaze ter Golansko planoto in Sinajski polotok. Posledice te vojne je v svetovni politiki čutiti še danes. Tako Palestinci kot večji del svetovne skupnosti zahteva umik Izraela v okvir meja pred letom 1967 in rešitev bližnjevzhodnega konflikta z ustanovitvijo dveh držav; poleg Izraela še Palestine, a so bližnjevzhodna mirovna pogajanja že dlje časa v slepi ulici.
Kar je za Jude srečen dan, je za Palestince katastrofa
Za Palestince je dan, ko je nastala izraelska država, to, čemur sami pravijo nakba (katastrofa). Palestinci svoj dan katastrofe obeležujejo 15. maja, dan po razglasitvi izraelske države.
Ali ima Izrael željo po umiku iz zasedenih ozemelj
Po vseh vojnah in terorističnih napadih, ki so sledili, je danes Izrael zasidran globoko na območjih, ki po resoluciji 181 pripadajo Palestini. Ali ima Izrael željo po umiku iz zasedenih platinskih ozemelj? Izraelski argument je namreč, da drugače ni mogoče zaščititi svojih meja ob približno 1000 terorističnih napadih letno. “To je varnostno vprašanje in varnostni izziv. S večanjem števila terorističnih napadov palestinske osvobodilne organizacije se te ideje umaknejo. Vsi ti napadi obremenjujejo zavest izraelskega življenja in vsak tak napad je umaknil idejo Izraelcev za mir,” je še pojasnil Nejc Krevs.
Sara Kovač