Tokrat je na soboto kulturni dan, dan slovenske kulture in jezika, tudi Prešernov dan, slovenski kulturni praznik – dan, ko je 8. februarja pred 156 leti umrl France Prešeren. Naredil je veliko, ko je slovenski jezik, bistveno sestavino za samobitnost slovenskega naroda, postavil na piedestal. Tam, tako visoko kamor sodi, naj ostane za vekomaj.
Globok poklon pred vsemi, ki so v tako oddaljenem času in na takšen način pomagali slovenskemu narodu, njegovem jeziku in kulturi dali takšen pečat in prispevek v narodovi rasti, bitju, vesti in zavesti o samemu sebi. Francetu še posebej in najbolj. France Prešeren je eden največjih slovenskih pesnikov in slovenskih simbolov, njegovo sedmo kitico Zdravljice smo vzeli za himno.
Pa vendarle!
France si zagotovo ni želel, da bi po tej slovenski kulturi in jeziku srečevali in se ribežni “onegavili” ter z besedami in črkami, ki naše niso, da bi imeli na oblasti nekoga, ki še Vrbe obiskal ni.
Prav gotovo si France ni želel, da se iz dneva v dan, iz oštarij in njih vrtov sliši glasba, ki niti ne poboža ušesa domača na muziko spoznavajočega se gospoda, ampak samo “razveseli” obraz “šihtarja” z mrkim pogledom in nič domačega videza ljudi ko domov hité. Sliši se dalmatinska, mediteranska in glasba iz hribov in dolin, na proslavah ali tradicionalnih prireditvah otvoritev delajo z muziko ki še to ni, pa pojejo od tujega “vojskovodje” vdova, ki tukaj niso niti za nekaj gorami, ampak mnogo daleč stran, ki tolažijo mehke duše in čutenje ne prav nam bliskih ljudi ali pa takšni domače grude, ki roda svojega zanikujejo in tuje “cigulemeigule” časté, le svoje ne. Ne, to pa ni prav.
Naš domači godec se prebiti pred “Francetovo” obličje, ker da so posiljeni in preglasni “tuje zvočni in tujebesedni” glasovi in zvoki, ki pridejo izpod nagubanih čel ter izpod njihovih ščetinastih obrveh. Pašejo nam ne, le strašijo nas lahko in naše vnuke. Tega si ne želi nihče le njihov posiljeni rojak na županovem stolu, ki sedi in pristnim Slovencem usodo kroji ter nezdravo vodo ponuja.
France si nikoli in nikdar ne bi dovolil, da ob dnevu, ki bi se nanj spominjali in čast mu izkazovali, da bi se tam eden rogal, ki s svojim priimkom bolj na pršut spominja, in z njega norca se delal in mu natikal besede, ki niti njegove niso, kot nagobčnik, da onečastijo čistost in pomen praznika ter lepe in prelepe besede slovenske. Sedanja neka nova gospoda niti prav pristna slovensko čuteča ni, ampak goji čutenje, ki prav pretirano slovensko ni. Dovolijo, da nekdo, ki mu vsiljuje nekaj, kar njegovega ni, pa pove, kot da je, pa še gospoda pod bino-odrom se narejeno in hudomušno smejé, kot smešno, ne prav žalostno je, da je vedo, da ni prav, pa se kljub temu pomembno vedejo. In to v največjem kulturnem hramu na Slovenskem, da je roganje še večje in najbolj nekulturno, kot je. Tega pa si France resnično ni želel.
France si je najbolj v svoji predstavi želel videti Slovence, svoje Kranjce, ki se veselé, pojejo, dobro kapljico spijejo, da se njihovo počutje primerja s pomladjo navznoter in navzven.
Le kulturo za kulturen narod naj bo hrana duhovna, za vse, ki jo znajo ustvarjati in živeti kot pristno domačo Slovensko!
Vančo K. Tegov