Na vladi je danes potekala (zaradi podrobnejše analize posledic prekinjena) seja o za Slovenijo povsem nepotrebnem in nepomembnem vprašanju: priznanju Palestine, katere prebivalstvo v veliki večini podpira teroristično organizacijo Hamas, ki ima v svoji nasilni “ustavi” stavke, kot so: ženska je orodje za rojevanje vojakov; ni mirne rešitve palestinskega vprašanja; opustitev boja za uničenje Izraela in proti nevernikom je veleizdaja in naj bo prekleta v Alahu itd.
Cerar–Židan–Erjavčeva podpora priznanju Palestine, ki je bila – tako kot Izrael – uradno priznana že leta 1947, je precej očitno nabiranje notranjepolitičnih točk, a vseeno pomeni tudi bolj ali manj prikrito podporo “končni rešitvi judovskega vprašanja”, kar dejansko jedro Hamasovega programa tudi je. S tem pa bi seveda kršili mednarodno pravo, in to v imenu vseh Slovenk in Slovencev.
Cerar, Židan in Erjavec bi morali zaradi tega in zaradi škode, povzročene ribičem in vsem nam z vsiljevanjem arbitraže, z ugrabitvijo otrok, vsiljevanjem homoseksualne agende in vsega hudega, kar so povzročili slovenskemu narodu v letih svojega vladanja, sedeti na zatožni klopi slovenskega naroda. Zunanja politika je vse bolj okužena s totalitarnimi težnjami neokomunistične anarhistične klike, ki zahtevno mednarodno situacijo, ki je očitno niti ne razume, zlorablja za ohranjanje oblasti za vsako ceno.
Zmagal bo program z eno samo točko
V tem trenutku demokratična stran nima prav nobene omembe vredne moči. SDS je trenutno precej osamljena, nepričakovani odstop Ljudmile Novak tri mesece pred volitvami pa je precej nenavadno početje. Vršilec dolžnosti predsednika NSi Matej Tonin, ki svobodo razume kot priložnost za uresničenje talentov, varnost kot dolžnost, pomoč in pravičnost v enakih merilih za vse, vsekakor ni oseba, ki bi Novo Slovenijo popeljala nazaj k izvirom, ki jih je zadnji v polnosti uresničeval Andrej Bajuk. Z njegovim odhodom so šle stvari v NSi samo še strmo navzdol.
Na novinarsko vprašanje Uroša Slaka je Tonin odgovoril, da so njegove prioritete digitalizacija Slovenije, varovanje narave in spodbujanje zdravega načina življenja. Vsekakor všečne vrednote, ki pa v prelomnem trenutku in času velikih pričakovanj volivcev veliko bolj spominjajo na parole kakšne socialistične “zelene” stranke, ne pa krščanskih demokratov, za katere bi pričakovali, da bodo zagovarjali spoštovanje življenja od spočetja do naravne smrti, obsodbo komunističnega režima, nasprotovali evtanaziji, raznarodovanju in prisluhnili opozorilom OECD o izumiranju naroda in odpirali najbolj vitalne narodne teme.
Matej Tonin torej ni nikakršno presenečenje, ampak prej potrditev (vsaj trenutno) dezorientirane politike Nove Slovenije. “Mene ne zanima, al’ si lev’ ali si desen, mene zanima, al’ si pripravljen kaj dobrega naredit’ za to državo,” je še dodal Tonin in se javnosti razkril kot šibek politik z razumevanjem politične situacije povprečnega volivca, kar kaže na vsesplošno nerazumevanje osnovnega problema, v katerem se trenutno nahaja Slovenija.
Je mogoče poenotenje demokratičnih strank v eni sami točki, tj. prelomu z uničujočo preteklostjo?
Odpoved “tekovinam revolucije” in temeljit prelom s socializmom, komunizmom in tranzicijo, ki nas vsem na očeh pospešeno vrača v totalitarno preteklost, bi morala biti edina točka volilnega programa vseh demokratičnih strank. Če smo kot narod iskreni do sebe, lahko opazimo, da smo iz nekdaj najbolj obetavne in hitro razvijajoče članice Evropske unije postali leglo mednarodnega kriminala, korupcije, zaprti za demokratična povezovanja na Zahodu in neskončno uslužni rasputinovski Rusiji. Šibki opoziciji, razsodnim gibanjem in posameznikom se lahko zahvalimo, da nismo popolnoma klonili.
Prihodnje volitve, ki bodo v začetku junija 2018, predstavljajo najbolj elegantno možnost, da se v intimi volilne kabine znebimo radikalnih levičarjev, ki zasedajo dobro plačane položaje na ministrstvih in na naše stroške vodijo protinarodno politiko. Nova generacija komunistov, zbranih v strankah DeSUS, SD, (Z)L, SMC, ZaAB, PS, je danes glavni motor nestrpnosti, omejevanja svobode izražanja in grožnja narodnemu obstoju.
Zato ni odveč ponoviti že izrečenih, morda na videz trdih, a še kako resničnih besed: vsak, ki podpira levičarsko politiko strank DeSUS, SD, (Z)L, SMC, ZaAB, PS, LMŠ, je sokriv za osebno in kolektivno nesrečo ter dolgoročno revščino in depresijo Slovenk in Slovencev.
Franci Donko