Članek Antisemitizem slovenskih nekomunistov, ki je bil objavljen v Demokraciji, ima že dolgo brado. Opisi dogajanja v Gazi v naših “mainstream” medijih so v meni porodili vprašanje, ali slovenska javnost resnično ničesar ne ve, prav tako pa tudi to, od kod izvira slepo sovraštvo (neo)komunistov do Izraela. Odgovor na to vprašanje skušam podati v tej kolumni, vendar moram za verodostojnost poseči v zgodovino.
Po 1. svetovni vojni je razpadel osmanski sultanat in Velika Britanija je dobila mandat za vodenje Palestine na poti do samostojne države. Ta mandat se je iztekel leta 1948. Še pred njegovim iztekom je eskalirala 2. svetovna vojna, ki sta jo začela zavezniška bloka – naci-fašistični in komunistični – z napadom na Poljsko in baltske države. Zaradi spora med nacisti in komunisti se je potem 2. svetovna vojna odvijala predvsem kot konflikt med naci-fašizmom na eni strani in demokratičnimi državami ter komunisti na drugi. V tem konfliktu so se arabski islamisti in nacionalisti odločili za zavezništvo z nacisti. Upali so, da se bodo tako otresli britanske nadvlade in konkretno v Palestini oblikovali kalifat. Tako je vodja arabskih Palestincev Al Huseini leta 1941 odšel v Berlin in na poti tja v Bosni ustanovil dve SS-diviziji Handžar. Ena od teh se je pozneje bojevala pri Stalingradu in bila tam tudi zajeta, druga pa je vso vojno morila po Bosni. Svojega nečaka in poznejšega vodjo Palestincev Jaserja Arafata je poslal na izobraževanje k Mussoliniju v Rim.
Posledica tesnega sodelovanja arabskih Palestincev s Hitlerjem je bila ta, da je Stalin na zavezniški konferenci na Jalti leta 1944 zahteval povojno delitev Palestine na judovski in arabski del z argumentacijo, da dve naciji, od katerih je ena toliko pretrpela pod nacizmom, druga pa z njim tako očitno sodelovala, ne moreta živeti v isti državi. To tezo je podprl ameriški predsednik, Churchill pa je bil do nje zadržan, saj je menil, da je v nasprotju z mandatom, ki ga je dobila Velika Britanija. Dokončno je bilo to vprašanje razrešeno in delitev Palestine so leta 1947 potrdili z glasovanjem v skupščini OZN. To glasovanje je posnela ameriška televizija. Sam sem ga videl ob 25. obletnici tega dogodka med svojim študijem v ZDA. Nazorno je bilo prikazano, da je celoten komunistični blok držav glasoval za delitev. Ko so to potrdili, je izraelska delegacija, ki takrat ni imela pravice glasovanja, skočila v zrak in tekla v objem k jugoslovanski delegaciji.
Če se vrnem leto ali dve nazaj, je treba omeniti, da je Velika Britanija takoj po 2. svetovni vojni blokirala priseljevanje v Palestino. Tega pa niso spoštovale komunistične države, ki so prebijale angleško blokado in množično dovažale judovske begunce ter jih oboroževale. Tudi to sem videl na lastne oči, ko me je stric Evgenij Ravnihar (Gregor) vzel s seboj. Tedaj je kot pomočnik ministra za promet v Beogradu obiskal ladjo Durmitor v pristanišču na Reki. Tako sem videl, da je bila ladja polna beguncev in orožja, stric pa je kapitanu prinesel vojna pooblastila za preboj angleške blokade. Med temi begunci so bili tudi številni judovski partizani, ki so se med vojno bojevali v Bosni.
Ko se je Velika Britanija leta 1948 po izteku svojega mandata umaknila iz Palestine, je temu umiku sledil napad palestinskih Arabcev in sosednjih arabskih držav na novoustanovljeni Izrael. Arabske sile so pričakovale hitro zmago, naletele pa so na Titove partizane, ki jim je poveljeval Moše Dajan, sarajevski Jud in nekdanji partizan. Ta je bil pred odhodom v Izrael major JLA, nosilec spomenice, odlikovan z redom narodnega heroja. Taka izraelska vojska je arabske sile odločno porazila, čemur je sledilo premirje leta 1949.
Če upoštevamo povedano, si ni težko predstavljati, da sta po izraelski zmagi tako Stalin kot Tito pričakovala, da bo Izrael postal komunistična država. Ker pa se to ni zgodilo, sta se oba odzvala z neizmerno jezo in sovraštvom do Izraela. Stalin je večino ruskih Judov izgnal na mejo s Kitajsko, Tito pa je prekinil vse odnose z Izraelom in se začel povezovati z njegovimi sovražniki, kot je bil npr. fašistični simpatizer Arafat. Na to Titovo zamero so se odzvali tudi njegovi nekdanji partizani v Izraelu. Vrnili so mu poln zaboj – lesen vojaški kovček JLA, poln odlikovanj, med njimi je bilo dvajset odlikovanj narodnih herojev.
Zamere in sovraštvo Tita in njegovih komunističnih kadrov do Izraela so se prenašali tudi na mlajše partijske kadre in se končno prenesli na sedanje slovenske (neo)komuniste. To je po svoje nerazumljiva zgodba, po drugi strani pa tudi pričakovana. Nekako razumljivo je, da ponosni nasledniki zločinske KP in pozneje ZK slepo sledijo svojemu vodji. Seveda si želim in verjamem, kot večina spoštovanih bralcev, da bi Republika Slovenija opustila zunanjo politiko, ki temelji na zamerah komunističnih diktatorjev. Verjetno pa bomo morali vsi skupaj na to počakati do prihodnje vlade.
Prof. dr. Andrej Umek