Zaradi vedno bolj bizarne afere 13 tisoč računalnikov so se ministrici Emiliji Stojmenovi Duh odpovedali skoraj vsi, razen njeni politični sopotniki v Gibanju Svoboda. Celo iz Socialnih demokratov in Levice prihajajo pomisleki, s katerimi sicer interpelacije, ki jo predlaga opozicija, ne bodo podprli, si bodo pa vsaj poskušali umiti roke, saj je tudi javnost vedno slabše volje, ko prihajajo na dan novi in novi škandali, ki nakazujejo, da je bil nakup računalnikov v najboljšem primeru slabo premišljena poteza, v najslabšem pa očiten primer z uvozniki dogovorjenega nakupa in korupcije. Koalicija prav tako vedno manj odločno podpira drugo najslabšo ministrico – Asto Vrečko, ki je ministrstvo za kulturo spremenila v leglo škandalov in epicenter razdeljevanja javnega denarja za njene nevladne prijatelje. Zdaj je videti, da se je obema ministricama in tudi najbolj radikalni stranki v koaliciji (stranki Levica) odpovedal tudi levi medijski establišment na čelu z Odlazkovo hobotnico. Večer danes o vseh poroča nenavadno ostro. Je to znak, da se koaliciji bliža konec, ali pa je lastnik medijskega koncerna težko sprejel grdo zamenjavo Tomaža Vesela, kandidata za evropskega komisarja.
Danes Večer, eden od Odlazkovih politično-informativnih glasil (tudi eden od prejemnikov davkoplačevalskih sredstev iz javnega razpisa za medije), poroča kritično tako o Emiliji Stojmenovi Duh, Asti Vrečko kot tudi o obljubi stranke Levica o tem, koliko javnih stanovanj bodo zgradili.
Osvetlili teme, ki jih mi že dolgo osvetljujemo
Poudarjajo, da ministrice za digitalno preobrazbo Emilije Stojmenove Duh v treh poskusih ni bilo pred komisijo za nadzor javnih financ [kjer bi zagovarjala neracionalni nakup 13 tisoč računalnikov], ministrica za kulturo Asta Vrečko pa je odvihrala s seje [v zvezi s sejo, kjer bi razpravljali o plačilu honorarja za Prešernovo nagrado Svetlani Makarovič, za kar je računsko sodišče reklo, da ni nobene pravne podlage].
Prav tako v drugem članku pravijo, da je prelomljenih 6 od 7 danih koalicijskih obljub v zvezi s stanovanjsko problematiko, še posebej pa so se osredotočili na osrednjo programsko točko stranke Levica o 20.000 zgrajenih stanovanjih do leta 2030.
Kot pišejo, je od sedmih analiziranih obljub koalicije, povezanih s stanovanjsko politiko, vlada po dveh letih od nastopa mandata uresničila le eno, in to najmanj ambiciozno. Z izvajanjem ukrepov za uresničitev drugih obljub še niso začeli ali pa so zastavljene cilje do danes celo bistveno modificirali. Koalicija skuša spremembe, do katerih prihaja, javnosti zdaj predstaviti kot del “začetnega načrta”. Pri tem so obljubo o 20.000 novih stanovanjih (sprva jih je bilo obljubljenih 30 tisoč) do 2030 že označili za prelomljeno. Poudarjajo tudi, da bosta samo največja projekta Stanovanjskega sklada Republike Slovenije (gre za projekta Podutik–Glince v Ljubljani in Novo Pobrežje v Mariboru) s cca. 800 stanovanji za izvedbo zahtevala 150 milijonov evrov, medtem ko je ministrstvo pod vodstvom Simona Maljevaca (za veliko bolj megalomanske načrte) napovedalo “sistemsko financiranje” v vrednosti le 100 milijonov evrov.
Seveda gre za teme, ki smo jih v našem mediju že velikokrat obdelali, na njih opozarjali, pošiljali vprašanja na resorje, od katerih smo nato dobivali šablonske odgovore. Zdaj pa z večmesečno zamudo o njih poročajo tudi mediji, običajno naklonjeni politični levici. Kaj se dogaja?
Točka preloma
Slovenska medijska resničnost je pač takšna, da bodo mediji, napolnjeni z ideološko levo opranimi novinarji, ki opravljajo mezdno delo za kakšnega levega medijskega tajkuna, bolj prijazno poročali o levih medijih. Spomnimo. Včasih v slovenskih medijih od začetka mandata velja pravi moratorij na poročanje o določenih temah (nezakonito plačilo Svetlane Makarovič za Prešernovo nagrado iz leta 2000, retorični debakli Roberta Goloba, višanje davkov in nižanje plač …).
Ko pa začno mediji zvesti levici kritično poročati o prej prepovedanih temah, pa je to znak, da se počasi pripravlja menjava politične generacije oz. da bodo prejšnji novi obraz, ki so se ga ljudje naveličali, počasi nadomestili z naslednjim, svežim novim obrazom. V domačih medijih se namreč nič ne zgodi po naključju.
Vse je skrbno skoordiniran balet – kot smo videli v času, ko so mediji čez noč opustili tretjerazredne politike, zbrane pod dežnikom t. i. KUL (Koalicije ustavnega loka) in se povsem posvetili grajenju lika in dela takrat še uglednega (danes osramočenega, razkritega in osovraženega) Robera Goloba. Videti je, da smo na začetku nove baletne predstave.
M. I.