Afera DARS je dobila povsem novo dimenzijo. Glavna priča Luka Založnik je najprej trdil, da je na lastne oči videl, kako je odvetnica Nina Zidar Klemenčič prejemala darila, zdaj pa trdi, da mu je to povedal Rok Snežić. A najbolj sporno pri vsej zadevi je to, da ima očitno RTV Slovenija, specifično novinarka Evgenija Carl, neposredni dostop do tajnih dokumentov Nacionalnega preiskovalnega urada (NPU). Od kod?
Takole pravi dikcija članka RTV Slovenija: “Kot boste razbrali iz prepisa posnetkov, ki nam je jih uspelo pridobiti, vse svoje dosedanje izjave zanika in pove, da sam v resnici ni bil priča temu, da bi odvetnica Zidar Klemenčič prejemala draga darila v zameno za posle na Darsu, ampak da mu je to povedal Rok Snežič. Prav tako kriminalisti po naših neuradnih podatkih v draguljarni Malalan niso dobili potrditve, da bi Draganović tam kupil uro Rolex za odvetnico. Tudi Furs naj ne bi našel transakcije na Malalanovih računih,” zatrjujejo naši viri.
Če za trenutek pustimo ob strani sam primer in se osredotočimo na vire RTV Slovenija, se bo vsak, ki je kdaj bral kakšno novico, ki jo policija še raziskuje, vprašal, kako je sploh možno, da je novinarka Eugenija Carl iz nedrja nacionalnega preiskovalnega urada pridobila tako občutljivo informacijo o tem, kaj je rekla glavna priča in kdo koga preiskuje, če pa preiskava še poteka.
Konkretni citati namigujejo, da je Carlova posnetek slišala
Če pogosto berete črno kroniko, ste že gotovo zasledili stavek: “…ker preiskava še poteka, policija z javnostjo še ne deli informacij…” Preiskava v tem primeru še definitivno ni zaključena, novinarka RTV pa se je polastila ne le neuradnih informacij, ampak kar konkretnih citatov, kot da je nekdo znotraj NPU novinarki poslal transkript pogovora.
Takole so zapisali v članku:
Založnik: “To mi je Snežič povedal, da jo je dobila od Draganovića. In avto. Snežič je meni rekel za uro, 100 tisoč evrov in avto … to mi je rekel v prvem stavku, ko sem bil pri njem.”
V nadaljevanju novinarka podrobno citira dialog in ves čas trdi, da je to posnetek zaslišanja – ki pa ni javen in v interesu preiskave ne bi smel biti javen. Se pravi, so to konkretne besede kriminalista in konkreten odgovor Založnika, ne pa nepreverjene informacije iz druge roke, ki je nekaj slišala.
Težko se je torej znebiti občutka, da v tem primeru to ni nezakonito odtekanje informacij z NPU v medije oziroma celo na javni medij RTV. Carlova je torej neposredno slišala zaupno zaslišanje (vsaj tako namiguje dikcija njenega članka).
Kdo je Carlovi predal informacije in zakaj je to nevarno početje?
Kdo ji je torej predal zaupne informacije? Tega ne ve nihče, je pa jasno, da ji je vir posnetka skoraj zagotovo predal nekdo znotraj NPU, kar bi pomenilo, da imajo novinarji javne RTV Slovenija neposredni vir znotraj policije, od koder odtekajo zaupne informacije najprej v medij, nato pa v javnost.
To seveda lahko ogrozi preiskavo, saj je ključno, da nekateri akterji ne vedo, kaj pravijo priče in drugi soobtoženci. To bi namreč lahko pomenilo, da na podlagi drugih pričanj prilagodijo svoja pričanja in jih uskladijo glede na to, kaj so povedali drugi.
Vprašanja za NPU
Na generalno policijsko upravo smo torej poslali vprašanja v zvezi s tem, da zaupne informacije NPU očitno odtekajo v medije. Vprašali smo jih, kako je sploh mogoče, da je novinarka prišla do tako občutljivih informacij, kot je samo zaslišanje (s citati vred), in ali so znotraj NPU uvedli interno preiskavo, da bi odkrili, od kje informacije odtekajo. Prav tako nas je zanimalo, ali bodo uvedli kakšne notranje mehanizme, s katerimi bodo v bodoče odtekanje informacij preprečili.
Policija v predkazenskem postopku zbira obvestila od oseb, ki bi lahko dale koristne podatke o kaznivih dejanjih. V konkretnem primeru policija ni snemala pogovora preiskovalca NPU z osebo, zato zavračamo navedbe, da je policija v medije posredovala posnetek razgovora.
Na podlagi zaznanega tveganja smo začeli notranjevarnostni postopek. Preiskali in analizirali bomo okoliščine ter izvedli ukrepe za upravljane z ugotovljenimi tveganji. Ob tem pa policija preverja tudi obstoj znakov, da je bilo storjeno kaznivo dejanje po 137. členu KZ-1, Neupravičeno prisluškovanje in zvočno snemanje.
I. K.