“Kot zdravnika me skrbi, kdo bo nadaljeval moje delo. Pa to niti ni največja skrb. Zaskrbljen sem kot pacient, ki z vsakim izgubljenim specialistom družinske medicine izgubi skrbnika zdravja za 1500 duš, in to za neprekinjenih 35 let. Ne bi bil rad med tistimi, ki jim je dostopna le ambulanta za neopredeljene. Mogoče bi te neopredeljene duše danes, ko so še zdrave in potencialno glasne, lahko pritisnile na sistem, pa so tiho, ker so jim besedo vzeli ”glasovi ljudstva”. Ko bodo bolne, jih bo stisnil sistem in bodo tiho še naprej. Toliko o javnem zdravju in javnem interesu z vidika zadnjega razpisa,” je na katastrofalno stanje v javnem zdravstvu v zapisu z naslovom Pacient ni prioriteta slovenskega zdravstva opozoril Janez Koprivec, zdravnik družinske medicine v Poljanski dolini.
Ker je njegov zapis več kot aktualen, ga v nadaljevanju objavljamo v celoti:
“V času pred jesenskim razpisom specializacij, po športno naboru, v še enem času brez ministra in po streznitvi, da tudi tokratni oblasti velike reforme zdravstva ne bo uspelo izvesti, se vprašam: ali nas bo evolucija privedla k dobri oskrbi pacienta ali dobri skrbi za izvajalca.
Imam občutek, da precej povprečen uporabnik slovenskega zdravstva še vedno verjame, da bo čakal na menjavo kolka leto in več, na zapleteno ekstrakcijo zoba približno toliko, na protetične rešitve ustnega statusa še več, ker zdravnikov primanjkuje. Ne bo držalo, če vam pa nov kolk za lepe vsote denarja lahko vstavijo v nekaj tednih in v takem času se lahko prismejete z novo protezo. In ne boste verjeli, to praviloma opravljajo slovenski zdravniki. Tisti, ki jih ni. Čakanje na storitve v Sloveniji je v večini primerov administrativne (finančne) narave in se konča prav hitro, ko zamenjate plačilno sredstvo – kartico ZZZS za eno od bolj kreditnih plačilnih kartic.
Vseeno pa ima tudi naše zdravstvo nekaj specialnosti, kjer je ozko grlo pomanjkanje zdravnikov. In prav taka je tudi družinska medicina, ki ji služim dve desetletji. Zakaj se ne premakne na bolje, če si kadrovske okrepitve na tem področju želimo vsi (skoraj vsi)? Gotovo je v pacientovem interesu, da ima družinskega zdravnika blizu, da ima ta zdravnik zanj čas in mu ponudi največ rešitev na prvih vratih zdravstva. Brez dvoma je tudi v interesu družinskega zdravnika, da dobro skrbi za svojega pacienta, za kar pa potrebuje čas in tudi druge moderne rešitve. Če k družinski medicini dodam še primarno pediatrijo, lahko zapišem, da je v Sloveniji vsaj dva milijona interesentov za to, da se kadrovska krepitev na tem področju zgodi. Pa se ne. Zakaj? V slabih razmerah, kakršno je tudi slovensko primarno zdravstvo, je treba vedeti, da nekaterim prav te slabe razmere godijo in se zato kljub dvema milijonoma upajočih ne premakne na bolje.
Ni namen prispevka analizirati vseh ključnih zaviralnih dejavnikov razvoja primarnega zdravstva, bi pa izpostavil enega, ki se ga javno praviloma spregleda, in sicer z analizo spomladanskega razpisa za specializacijo iz družinske medicine.
V letu obljubljenih velikih reform na področju zdravstva in brezplodnem čakanju nanje se je po spomladanskem razpisu specializacij v medijih našlo celo nekaj prostora na temo specializacije iz družinske medicine. Pa nisem razbral prispevka, ki bi si pod razpisne pogoje in zasedbo razpisanih mest upal potegniti črto in zapisati; pri preskrbljenosti z družinskimi zdravniki res še ni tako hudo, kot marsikdo od pacientov čuti, ker so še vedno v fokusu zdravstvenega sistema (razpisa) izvajalci in ne pacienti.
Čaka nas jesenska sezona odločanja mladih zdravnikov v specialnosti, ki bo njim služila kot delo in kruh, pacientu pa kot potrebna storitev. In mogoče z namenom, da to jesen le ne brcnejo v temo (odločevalci seveda), pišem o preteklem razpisu za področje družinske medicine. Razpis je bil verjeto precej bolj poveden, kot bi si kdo želel, a očitno še ne dovolj, da bi iz peska potegnili glave tudi tisti s parolami na ustih: javno zdravstvo, javni zavodi, javni interes in tako naprej.
Dobro je v slabem iskati pozitivne elemente, kot zna marsikdo od mojih pacientov, in če pogledam spomladanski razpis za hudo deficitarno družinsko medicino s te perspektive, bi zapisal, da sodi razpis med enega boljših dokumentov, ki kaže na zelo pomemben element propadanja primarnega zdravstva. Oči odpiram s podatki, ki so javno dostopni, zato zainteresiranim ne bo težko najti tudi konkretnejših imen, ki so očitno del problema in ne rešitve.
Analiziram. Na pomladanskem razpisu specializacij je bilo razpisanih 100 mest za družinsko medicino. To je več kot tretjina letnika diplomantov obeh medicinskih fakultet, kar je jasna potrditev, tudi iz drugih medicinskih strok, da je panoga med najbolj deficitarnimi v Sloveniji. Seveda ni bilo pričakovati, da bi se vsa razpisana mesta zapolnila. Če bi se, bi nepreskrbljenost z družinskimi zdravniki odpravili v nekaj letih, ampak moj glavni poudarek razpisa sledi.
Od 100 razpisanih mest za družinsko medicino jih je bilo le nesrečnih 13 v okviru nacionalne specializacije, kar pomeni, da mlad specialist družinske medicine po zaključku specializacije nima zaposlitvene obveze do zaposlovalca, ampak lahko nadaljuje kariero na katerem koli mestu v javni zdravstveni mreži (zdravstveni domovi in koncesionarji). Skratka, vsaj malo poklicne svobode, s katero se v naši državi res ne moremo hvaliti, je bilo dodeljene dobrim 10 odstotkom. In ker je že dolgo znano, da je prav neprilagodljivost zdravstvenega sistema, zlasti javnih zavodov, ena večjih neprivlačnosti, je 13 mest nacionalnega razpisa sramotno malo glede na potencial, ki ga ponuja generacija diplomantov medicinskih fakultet.
Vsa preostala mesta (87) so razpisali za znanega naročnika, kar pomeni, da mora mlad specialist po specializaciji še vsaj štiri leta nadaljevati z delom pri delodajalcu, kjer je opravljal specializacijo. In prav vseh 87 mest so, ne boste verjeli, razpisali za javne zavode, se pravi zdravstvene domove. Niti eno mesto ni bilo razpisano za znanega naročnika koncesionarja, čeprav vem, da so zainteresirani koncesionarji bili in so že imeli kandidata specializanta. Na ta način se je kljub hudemu pomanjkanju družinskih zdravnikov te kandidate gladko zavrnilo in se na razpis za družinsko medicino niso prijavili.
Dobro je, da se zadnja leta piše o slabem interesu medicincev za družinsko medicino in bi si jih vsi želeli vsaj nekaj deset več na razpis, da bi razbremenili nas, ki še delamo, in nadomestili že odhajajoče kolege. Pa to ni najpomembnejši vidik izgubljenih prijav. Zdravniki bodo že poskrbeli zase, praviloma so inteligentni. Najpomembneje je, da bo samo en mlad specialist družinske medicine bedel nad zdravjem približno 1500 pacientov, in to dolgih 35 let. Mogoče se res ne sliši veliko, če nekaj mladih kolegov, ki so zainteresirani za družinsko medicino, odvrnemo z neumnostmi, kot je bila zadnja, ampak, če jih v letniku zavrnemo deset, pomeni, da 15.000 pacientov ne bo imelo skrbnika zdravja naslednjih 35 let. To pa ni malo. In tistih nekaj, ki so se tudi zaradi takih neumnosti spomladi odločili za druge specialnosti, ne bo več nazaj. Za zmeraj.
Iz zapisanega sledi, da kreatorjev zdravstvene politike pacient ne zanima popolnoma nič, dokler se medijsko ne izpostavi v dovolj veliki grupi čakajočih pred zaprtimi vrati ambulant. Dokument kaže, da kreatorje zanima le, kateremu izvajalcu bo pacient odmeril finance svoje zdravstvene naložbe.
Na 87 specializantskih mest, ki so jih rezervirali javni zavodi, se je prijavilo 10 kandidatov (primer: ZD Ljubljana 18 mest, 0 prijavljenih kandidatov). Na 13 specializantskih mest nacionalnega razpisa pa se je prijavilo 17 kandidatov (vir). Omenjene številke povedo (zapisano v slogu preteklega ministra za zdravje) pod A, da mladi kolegi javnih zavodov v večini primerov ne vidijo kot dobro strokovno naložbo, pod B, da so javni zavodi zapravili 77 specializantskih mest, pod C, da bi gotovo katero od teh izgubljenih mest zapolnili specializanti, če bi bila to mesta na nacionalnem razpisu, pod D, da smo se raje odpovedali skrbi za n x 1500 pacientom za obdobje 35 let, kot da bi ta mesta dopustili koncesionarjem, pod E, da je glavno besedo pri takem razpisu imelo Združenje zdravstvenih zavodov Slovenije, ki bedi nad javnimi zavodi, in pod F, da je slednji očitno bistveno večji element od ministrstva za zdravje, kaj šele od potreb pacienta, ki so očitno zanemarljivo majhne.
Nimam notranjih informacij, kako je potekalo oblikovanje razpisa, je pa iz številk jasno, kdo je imel pri pisanju daleč največjo besedo ali celo edino. Verjetno to nismo bili primarni koncesionarji, ki smo pogosto opredeljeni kot moteč element v zdravstvu, ker sicer bi si pa vsaj eno specializantsko mesto že izborili, če ne že pet. Čudi me, da je tak razpis podpisala predsednica Zdravniške zbornice Slovenije, ki ima vendarle bogate izkušnje in ustrezna leta za modre odločitve, kar omenjena gotovo ni bila. Mogoče pogosto kritizirani ZZZS niti ni največji problem, pa operira z več milijardami evrov. Kar pomeni, da so v igri še večji in močnejši igralci.
Lahko smo veseli, da imamo mlade, bistre zdravnike, ki na prisile ne nasedajo in so jasno povedali, da takega dela, kot ga ponujajo zdravstveni domovi danes, nočejo. Zdravstveni domovi, ki počasi in vse bolj upravičeno postajajo nezanimiv zaposlovalec, skušajo s prisilnimi potezami pridobiti kader, namesto da bi ga vabili s kakovostjo in dobrimi razmerami za delo. Očitno so to preživete metode iz še ne preživetega nedemokratičnega sistema, ki je javnim zavodom dal moč, neupravičeno in neobvladljivo veliko moč glede na zadnji razpis.
Rado se bere, kako smo koncesionarji rušitelji javnega zdravstva. Po zapisanih številkah, kjer koncesionarji niti ob definitivnem kandidatu niso dobili prepotrebnih specializantskih mest, bo počasi čas za spoznanje, da so največji sovražniki javnega zdravstva prav tisti, ki se za to deklarativno izrekajo. Klasična tranzicijska zgodba »javnega interesa«, ki se je v naših treh desetletjih največkrat izkazal le za interes peščice posameznikov v ukradenem imenu ljudstva.
Kot zdravnika me skrbi, kdo bo nadaljeval moje delo. Pa to niti ni največja skrb. Zaskrbljen sem kot pacient, ki z vsakim izgubljenim specialistom družinske medicine izgubi skrbnika zdravja za 1500 duš, in to za neprekinjenih 35 let. Ne bi bil rad med tistimi, ki jim je dostopna le ambulanta za neopredeljene. Mogoče bi te neopredeljene duše danes, ko so še zdrave in potencialno glasne, lahko pritisnile na sistem, pa so tiho, ker so jim besedo vzeli »glasovi ljudstva«. Ko bodo bolne, jih bo stisnil sistem in bodo tiho še naprej. Toliko o javnem zdravju in javnem interesu z vidika zadnjega razpisa. Čakam na nov dokument. Bivši minister ga ni dočakal v sedlu, mogoče tudi zato, ker se je premalo zavzemal za prav ta “javni interes”.
Janez Koprivec, zdravnik družinske medicine v Poljanski dolini
Prispevek je objavljen že po jesenskem razpisu specializacij. V istem letu imamo za področje družinske medicine glede na prosta specializantska mesta dva popolnoma različna razpisa. Kar je dobro, ker je bil prvi razpis velika polomija razpisovalca in apetitov javnih zavodov. Očitno z najbolj grobimi ukrepi ne gre več. In prav je tako.
P. J.