Golobova vlada se je v strahu pred izgubo oblasti odpravila na divje deljenje predvolilnih bombončkovPodaljšala je vinjete, “podarila” božičnice (oziroma davkoplačevalce in podjetnike prisilila v redistribucijo), obljubila, da v tem mandatu ne bo izpeljala nepremičninskega davka in davka na premoženje … Zdaj je trenutek, ko mora desnica spomniti, da obstaja tudi racionalen del volilnega telesa, ki ne naseda na poceni bombončke. Del telesa, ki želi racionalne spremembe, ki bodo strukturno spremenile našo družbo iz socialistično redistributivne v prostotržno meritokratorno.
Najlažje v politiki je deliti denar nekoga drugega. To lahko počne vsak. Zato je to tudi osnovni politični nagon politikov, sploh v postkomunističnih državah, kjer so ljudje še vedno navajeni državo dojemati kot nekakšnega etatističnega dedka Mraza, ki s sabo nosi neskončno vrečo daril – le od naše partijske zavednosti je odvisno, koliko jo bo razvezal. Ker pa v resnični ekonomiji denarja nikoli ni neskončno, takšna politika neizbežno vodi v bankrot. To so dvakrat ugotovili tudi jugoslovanski komunisti – enkrat leta 1983 in nato še leta 1988, ko je država doživela de facto bankrot, Markovićeva vlada pa je bila v času hiperinflacije prisiljena rezati nule na “konvertibilnih” dinarjih. Kot pravi Margaret Thatcher, socialistom na koncu vedno zmanjka denarja nekoga drugega.
Vladna vojna z gospodarstvom
Slovensko gospodarstvo je neverjetno odporno. Golobova vlada ga že tri leta napada in proti njemu izvaja vojno brez precedensa. Gospodarstveniki so postali čisto pravi razredni sovražniki, ki so v javnosti in v vladi servilnih medijih predstavljeni kot pogoltni kapitalisti, ki delavcem ne privoščijo dostojne plače. Od leta 2022 je gospodarstvo doživelo še višje obdavčitve plač, čeprav so te že doslej bile nadpovprečno obdavčene (velik del k temu je pripomogla razveljavitev Janševe dohodninske reforme, za katero so tudi v SD priznali, da je šlo za napako).
Skoraj vsak teden na gospodarstvo letijo uradniško-birokratski izstrelki – od nove regulacije, bizarne zakonodaje tipa »zakon o štempljanju«, do inšpekcijskih nadzorov gospodarskih družb, katerih lastniki niso do oblastnikov poslušni. Slovensko gospodarstvo je kljub temu preživelo triletno vojno, čeprav se že kažejo prvi znaki izčrpavanja kot posledica triletnega skrajno levega mandata. Iz tedna v teden poročamo o manjšem izvozu, nižanju industrijske proizvodnje, krčenju smen v ključnih metalurških podjetjih, kot sta Impol in Unior, ter o zapiranju lokalov (zadnji visokoprofilni primer je bil Lars & Sven, kjer so lastniki tudi sami priznali, da zapirajo tudi zaradi višjih davkov in s tem povezanih stroškov).
Ob istem trenutku, ko se kažejo prve bojne rane, ki jih je v “vojni” utrpelo gospodarstvo, smo tik pred trenutkom, ko bo evropsko gospodarstvo zgrmelo v prepad, ki ga je EU s svojimi utopičnimi okoljevarstvenimi cilji izklesala kar sama. Smo torej ravno pred začetkom popolne nevihte. In ravno v tem trenutku vlada nebrzdano troši – primanjkljaj državnega proračuna brez interventnih ukrepov je v prvih desetih mesecih letos znašal okoli 915.000.000 evrov (lani v istem obdobju denimo le 107.000.000 evrov), kar predstavlja polovico primanjkljaja, ki ga ministrstvo za finance predvideva za celotno leto. Pri tem je najpomembneje, da je letošnje povečanje primanjkljaja izključno posledica višje tekoče porabe.
Kaj mora storiti desna politična opcija?
Za razliko od levice desnica ne sme zapasti v socialistično apatijo. Verjeti mora, da so tudi v Sloveniji ljudje, ki razumejo ekonomske resničnosti in ne bodo nagrajevali le egalitaristično-populističnih ukrepov. Potrebujemo pogumno desnico, ki bo svojim volivcem povedala nekaj grenkih resnic, a hkrati predstavila pot v svetlejšo prihodnost ter poudarila, da bo ta pot brez dvoma trnova in da bo treba narediti en korak nazaj, da se nato lahko naredita dva naprej.
Desnica mora verjeti v racionalnost dela volilnega telesa oziroma verjeti, da je vsaj del Slovencev tak, kot so Švicarji, ki so na primer zavrnili populistični referendum o obvezni minimalni plači. Slovenija je dežela pridnih, delovnih in iznajdljivih ljudi. Da desnica položi toliko vere v svoje ljudi, pa je potrebna popolna sprememba paradigme – Javier Milei je to naredil v peronistični Argentini in mu je uspelo. S svojimi libertarnimi reformami je priljubljen kot še nikoli, pri tem pa je pred volitvami jasno povedal, da družbeno všečnih predlogov ne bo sprejemal, dokler ne bo konec volitev.
Tudi slovenske desnice ne sme biti strah radikalnih sprememb, saj v resnici nima kaj izgubiti – vsaj dolgoročno ne. Pohod iz populističnega socializma v ekonomski libertarizem bi v slovenskem kontekstu pomenil kombinacijo zmanjšanja državnega vmešavanja v gospodarstvo, radikalnega poenostavljanja birokracije in spodbujanja podjetniške svobode.
Ukrepi, ki jih Slovenci potrebujejo, pa se tega ne zavedajo …
Po Golobovi drakonski davčni politiki slovensko gospodarstvo nujno potrebuje znižanje davkov in hkrati poenostavitev davčnega sistema. Le tako lahko gospodarstvo znova zadiha z obema pljučnima kriloma.
Že leta se na libertarni strani politike premleva o uvedbi enotne davčne stopnje (flat tax) za fizične in pravne osebe, npr. 15–20 %. Takšna davčna politika se je v tujini izkazala kot dolgoročno paradoksalno učinkovita, saj viša prispevke v proračun zaradi večje konkurenčnosti (in uspešnosti) podjetij, prav tako pa se plače višajo prav vsem delavcem. Desnice ne sme biti strah, da se višajo tudi plače najbolje plačanim delavcem; takšni so tudi najbolj produktivni, najbolj cenjeni in najbolj iskani v tujini. Če jih obdržimo v Sloveniji, s tem kumulativno ohranimo milijarde.
Premagati bo treba slovenski nagon po socialistični uravnilovki, ki je poskrbel, da so plače močno kompresirane med minimalno in povprečno, le redkokdo pa zasluži več od povprečja, saj so višje plače močno davčno kaznovane. V istem okviru problematike prekomernih obremenitev dela je potrebna odprava dopolnilnega zdravstvenega prispevka in drugih parafiskalnih dajatev, ki niso neposredno vezane na storitve. Plačevanje davkov je treba olajšati s popolno digitalno avtomatizacijo davčnih obveznosti, ki morajo biti predvidljive in čim bolj pavšalne, da podjetniki ne izgubljajo časa z birokracijo.
Nova paradigma javne porabe
Javna poraba je v času Golobove vlade, kljub relativno mirnemu globalnemu obdobju, eksplodirala. Na podlagi uradnih podatkov je nominalna javna poraba zrasla za 4,82 milijarde evrov oziroma 17,9 % med letoma 2022 in 2024. Kot rečeno, se drastično zvišanje javne potrošnje obeta tudi letos, vlada pa je že napovedala nadaljnjo politiko brezglavega trošenja tudi globoko v naslednji mandat – prihodki za proračun za leto 2026, ki je bil sprejet novembra lani, se zmanjšujejo za 2,1 odstotka na 15,6 milijarde evrov, odhodki pa zvišujejo za 3,2 odstotka na 17,7 milijarde evrov. Leta 2027 se bo poraba zvišala na 18,1 milijarde evrov, prihodki pa na 16 milijard evrov.
Jasno je, da bo katerakoli naslednja vlada sanacijska vlada, ki bo morala obvladati hiperporabo, ki jo je zakuhala Golobova vlada. Ker je veliko odhodkov postalo strukturnih zaradi radodarnih plačnih reform v javnem sektorju, bo treba varčevati prav na vseh področjih, kjer bo to mogoče. Potrebna bo ukinitev neučinkovitih in nepotrebnih državnih agencij, neštetih skladov in uradov (npr. prekrivajočih se regulatornih teles). Zmanjšati bo treba subvencije, ki ne prinašajo tržnih učinkov (npr. politično motivirane podpore »našim podjetjem« – po razkritju afere SPIRIT bi bilo dobro razmisliti o popolni ukinitvi te redistributivne in škodljive agencije).
Pri tem pa je nujno, da se vsakršni rezi opravijo premišljeno – tako, kot je to počel Milei v Argentini, in ne tako, kot je to počel Musk v ZDA. Pregled javne uprave mora imeti cilj optimizacijo procesov ob nezmanjšani (ali celo izboljšani) učinkovitosti, ne pa slepega rezanja kadrov.
Nova paradigma privatizacije državnih podjetij
O privatizaciji se je v Sloveniji povsem nehalo govoriti po družbeni pobudi leta 2015. Od takrat naprej je v času »novih obrazov« privatizacija postala grda beseda, kljub temu da mednarodni podatki jasno kažejo, kako prav privatizacija drastično izboljša finančne obete podjetij. Ni naključje, da celo kitajski avtomobilski giganti v državni lasti aktivno iščejo partnerstva na zasebnem trgu in prodajajo deleže podjetij tujim partnerjem, saj je to edini način, da lahko preživijo v ultra-konkurenčnem globalnem trgu.
V Sloveniji se moramo nujno začeti ponovno pogovarjati o privatizaciji – dodatno motivacijo za to nam je dal prav Robert Golob. Šele ko je postal predsednik vlade, smo začeli razumeti, kakšni karakterji se potikajo po slovenskih gospodarskih mastodontih v državni lasti. Koga bi raje videli na čelu Telekoma Slovenije, Slovenskih železnic, Pošte Slovenije, HSE? Politične kadre levice s titovkami na glavi ali mednarodno priznane menedžerje, ki bi denar upravljali v imenu lastnikov in s polno premoženjsko odgovornostjo za svoja dejanja?
Foto:Ziga Zivulovic jr./BOBO
Prav tako moramo uvesti jasna pravila za preprečevanje monopolov, ki so si povsem razkosali slovensko tržno krajino in začeli izkoriščati potrošnike. Potrebujemo zdrav, konkurenčen trg, na katerem sodelujejo tako najboljši domači kot najboljši tuji akterji. Potrebujemo konkurenco, ne oligarhije. Nujno je sprostiti protekcionistične ovire, ki onemogočajo Uber in močno omejujejo Airbnb ter podobne storitve.
Nova paradigma deregulacije trga dela
Ena najbolj kislih jabolk, v katera je treba zagrizti, je poenostavitev zaposlovanja in odpuščanja – odprava pretirane zaščite, ki odvrača podjetja od zaposlovanja. V Sloveniji so delavci zaščiteni kot beli medvedi, kar je egalitaristom sicer všeč, a takšno stanje povzroča erozijo meritokracije in podjetjem vsako leto prinaša milijonske škode.
Gospodarstveniki se ne morejo na zakonit način rešiti slabih delavcev, ki nato s svojim slabšim delom vplivajo tudi na delo sposobnih in vestnih. Na koncu smo vsi na slabšem. Za takšno spremembo paradigme bo treba povsem na novo napisati Zakon o delovnih razmerjih in dosledno uvesti pogodbene svoboščine med delodajalcem in delojemalcem brez oblastniških restrikcij.
Poleg tega je treba spodbujati freelance in t. i. gig ekonomijo z enostavno (pavšalno) davčno obravnavo – trenutna vlada želi takšne oblike dela povsem odpraviti.
Nova paradigma finančne discipline
Kot rečeno, se Slovenija brezglavo zadolžuje. Edina zavora je dejstvo, da je Slovenija v evroobmočju, a to ne pomeni veliko – evropske institucije so v preteklosti brez težav dovolile Grčiji, da je padla v dolžniški prepad.
Potrebujemo strogo fiskalno disciplino – ustavno omejitev zadolževanja in prepoved predvolilnega povečevanja javne porabe ter ustanovitev neodvisnega fiskalnega sveta s pravimi pooblastili, ki lahko blokira populistične zakonske predloge. Ekonomist Milton Friedman je predlagal izredno učinkovito orodje za preprečevanje višanja javne porabe: ko bi javna poraba presegla vnaprej dogovorjen plafon, trenutni oblastniki, ki so takšno porabo dovolili, ne bi smeli več kandidirati na volitvah.
Nova paradigma svobodne izbire v izobraževanju in zdravstvu
Konkurenca lahko tudi v osnovnih javnih storitvah, kot sta šolstvo in zdravstvo, po inerciji poskrbi za kakovost in nizke cene. Slovensko družbo dušijo državni monopoli in predvsem desetletja pogroma socialističnih oblasti nad zasebnimi ponudniki v zdravstvu in šolstvu.
V zdravstvo in šolstvo moramo uvesti vavčerje, s katerimi bo državljan sam izbral, kam bo naložil svoj denar (v javno ali zasebno ustanovo). Za kaj takega pa bo treba ukiniti državni monopol nad srednješolskim in univerzitetnim izobraževanjem ter spodbujati zasebne zdravstvene zavarovalnice in klinike. Kritiki bodo kazali na ZDA, vi pa kažite na Švedsko, Švico, Singapur in Nizozemsko. Te države so bližje libertarnemu idealu konkurence v zdravstvu in šolstvu, medtem ko je skrotovičeni ameriški zdravstveni model od socialistične reforme Obamacare bolj podoben slovenskemu kot tistemu v državah s pravo izbiro.
Nova paradigma deregulacije podjetniškega okolja
Slovenski podjetniki se dušijo v birokraciji. Nova vlada jim mora priti naproti in ukiniti ali združiti številna dovoljenja, ki jih podjetnik potrebuje za začetek poslovanja, ne glede na panogo. Prav ta poteza je revnim azijskim državam omogočila prehod iz statusa »banana republik« v azijske tigre.
Državna regulacija mora delovati po načelu: “Dovoljeno je vse, če ni izrecno prepovedano.” V času Golobove vlade je ravno obratno – vse je prepovedano, razen če ni izrecno dovoljeno.
Pogumna desnica za pogumno Slovenijo
Predlagani ukrepi niso enostavni. So izredno zahtevni in politično tvegani. A slovenska desnica ne sme biti gradualistična, saj je časa za šalo po katastrofalnem Golobovem mandatu zmanjkalo. Potrebujemo resnične spremembe. Kot je rekel John F. Kennedy o poletu na Luno: “Ne zato, ker je enostavno, ampak zato, ker je težko.”
Vizionarska politika se ne ozira na politbarometre čez dva tedna ali tri mesece. Vizionarska politika vidi Slovenijo takšno, kakršna bi lahko bila, če bi izkoristila vse svoje potenciale – Slovenijo, kot smo jo leta 1991 sanjali: DRUGO ŠVICO.
Mitja Iršič