Danski minister za pravosodje Søren Pape Poulsen iz konservativne Ljudske stranke je javno priznal, da ima država “velik problem” z migranti kriminalci. Njegova izjava za javnost je sledila objavljeni analizi, ki je odkrila, da so migranti iz Somalije etnična skupina, ki so na Danskem na prvem mestu po številu nasilnih kaznivih dejanj, in da je, statistično gledano, 3,6-krat večja možnost, da nasilno kaznivo dejanje stori Somalec kot Danec istih let in z enakim materialnim stanjem. Somalskim migrantom sledijo Iračani in Turki. Problem je tako velik, da je danska politika nehala skrivati podatke in problem zavijati v pisano mavrico – tudi levi politični spekter je objavljeno analizo zgroženo komentiral kot “noro, groteskno …”. V parlamentu zato obravnavajo, končno, predlog zakona, ki bi omogočil lažji izgon.
Vodilno misel Dancev pa je lepo povzel poslanec Peter Kofold iz Danske narodne stranke: “Te številke so precej divje in podpirajo to, na kar Danska narodna stranka opozarja že leta, da je za Dansko migracija iz številnih držav Afrike in z Bližnjega vzhoda velik izziv. Tragično je in moramo na to odgovoriti. In to tako, da pošljemo ljudi nazaj domov in ne sprejemamo novih. To mora biti lekcija po dolgih letih neuspele integracije, ko sta Danska in preostala Zahodna Evropa imeli veliko preveč migrantov iz določenih delov sveta.” Po v letu 2018 sprejetem ukrepu, s katerim je Danska spodbujala migrante, da se vrnejo domov, da bi tako pomagali na novo zgraditi svoje domovine, “ker ne potrebujete več naše zaščite in vaše življenje ni več ogroženo”, je sedanje zaostrovanje še korak naprej, kako korenito, odločno rešiti problem, ki ni več problem samo ene države, pač pa celotne Evrope. In še malo zastrašujočih številk danskega statističnega urada iz letošnjega leta: ta čas je na Danskem skoraj 800.000 migrantov oziroma 13 odstotkov danske populacije, ki šteje 5,8 milijona ljudi. Od teh 800 tisoč jih pol milijona ni Evropejcev. Pametnemu to dovolj pove, še posebej v luči podatka, da nacionalno tkivo začne neustavljivo razpadati, ko migracija doseže mejo 16 odstotkov.
Švedska izganja nevarne imame, lažnivi mladoletni migranti ostajajo
Danska soseda Švedska je po vsej verjetnosti bitko že izgubila. Njena tako opevana svobodomiselnost in odprtost sta bili vir lastne pogube. Vsi ukrepi so bolj ali manj obupan poskus zajezitve cunamija, imenovanega raznarodovanje. Tudi zadnji med njimi: Švedska bo deportirala pet imamov, muslimanskih verskih vodij, ker predstavljajo grožnjo nacionalni varnosti. Imam Abo Raad in njegov 34-letni sin iz Gävle, ki so ju priprli aprila, imam Hussein Al Džiburi, imam Fekri Hamad iz Västeråsa, priprt na začetku maja letos, ter Viktor Gaziev, Čečen, so že na seznamu za izgon, švedska varnostna policija pa preverja še druge. Sum, potrjen sum, obsodbe zaradi ekstremističnih idej, ki so jih sejali v okolju, v katerem so ekstremistične ideje zelo dobrodošle. S tem naj bi, tako pravi izjava za javnost, “zmanjšali rast ekstremističnega okolja, kar je ključnega pomena za dolgoročno zmanjšanje teroristične grožnje in zagotavljanje varne Švedske”. Morda bo Švedski s to potezo uspelo ujeti zadnji vlak, kajti druge novice, ki prihajajo od tam, kažejo, da je ves državni sistem v zadnjih letih enostavno popustil in ni deloval, kot bi moral. Švedska nacionalna televizija je namreč poročala, da je 90 odstotkov maroških migrantov na Švedskem, ki so trdili, da so mladoletni, v resnici polnoletnih.
V zadnjih sedmih letih je na Švedskem za azil zaprosilo okrog tisoč osemsto moških iz Maroka. V zadnjih dveh letih pa je zaradi bilateralnega sodelovanja med Švedsko in Marokom ter izmenjave podatkovnih baz število “čudežno” padlo na 55 v letošnjem letu. Maroška policija je namreč dovolila švedskim policistom, da uporabljalo njihove baze podatkov prstnih odtisov in posledično lahko izvorno identificirajo vsakega Maročana, ki zaprosi za mednarodno zaščito pri njih. Pobudnik tega sodelovanja Christian Frödén, predstavnik švedskih emigrantskih in mejnih oblasti, je to uspešno sodelovanje komentiral takole: “Ko odkrijemo njihovo pravo identiteto, zapustijo našo državo in se preselijo v druga mesta po Evropi, kot sta Barcelona ali Pariz. Nočejo, da policija izve, kdo so, ker bi lahko bili kaznovani in izgnani nazaj v Maroko.” V oddaji so intervjuvali enega od njih. Ali je na Švedsko prišel leta 2018 kot mladoletnik brez spremstva. Trdil je, da ima 16 let, tako naj bi mu bili svetovali drugi migranti, saj naj bi s tem statusom dobil več pravic in večjo, boljšo zaščito. Več socialnih pravic, več denarja. Boljše življenjske razmere. Oblasti pa so na njegovo žalost preverile njegove prstne odtise v maroški bazi in odkrile, da ima v resnici 22 let, zato je pobegnil iz azilnega doma in postal brezdomec ter se začel ukvarjati s kriminalom. Tatvine, prekupčevanje z drogami. “Ni prihodnosti na Švedskem, vem, da me bo migracijski zavod izgnal iz Švedske, zato sedaj zbiram denar, da bi šel v Belgijo.” Španija, Belgija sta očitno varni državi za take lažnive mladoletne nezakonite priseljence. Francija, prav tako že na robu prepada, ki vodi v samouničenje, je prav tako začela sodelovati z maroškimi oblastmi; lani je francoska policija aretirala 1.500 Maročanov, vendar jih je, nerazumljivo, deportirala samo 6 …
Migranti se policije ne bojijo
Še eno dejstvo ne uide pozornemu bralcu evropske črne kronike, kjer so storilci kaznivih dejanj migranti − priseljenci se redkokdaj bojijo policije. Skoraj nikoli se ne predajo in največkrat pri aretaciji ali pregledu poleg vsega še napadejo organe pregona. Skratka, nobenega strahu in spoštovanja do organov države, ki jih je tako ljubeznivo vzela v svoje naročje in jih zaščitila pred realno ali namišljeno nevarnostjo. Nemška policija je bila na primer pred kratkim, ko je v lokalnem azilnem domu v bavarskem Stephansposchingu prišlo do nasilnega divjanja med migranti, potegnila krajšo – ko sta dve patrulji prišli na kraj dogodka, so ju migrantske tolpe tridesetih agresivnih in s palicami oboroženih migrantov obkolile, jim preprečevale, da se umaknejo, jih začele pretepati in nanje metati vse, kar jim je prišlo pod roke, tudi kolesa. Končni izkupiček je pet poškodovanih policistov. To pa ni bilo prvič. Na začetku maja se je nekaj podobnega zgodilo v bavarskem Regensburgu, kjer je na koncu divjanje azilantov ustavilo 20 patruljnih vozil in 50 policistov.
Tudi drugje policisti ne vzbujajo več strahu. V Reggiu Emiliji obstaja območje stare železniške postaje, ki ga policisti pogosto preverjajo, ker se tam zbirajo prekupčevalci in narkomani, nezakoniti priseljenci. Pred nekaj dnevi jim je v oči padel 28-letni temnopolti moški, ob rutinskem preverjanju dokumentov (med drugim je Afričan imel veljaven finski potni list), se je ta začel neprimerno obnašati – začel je otipavati policistko po prsih in se hkrati samozadovoljevati. Sledila sta aretacija in obisk sodnika. Tam pa preobrat – sodniku se kaznivo dejanje, spolno nadlegovanje in obscene dejavnosti v javnosti, ni zdelo nič posebnega oziroma ga je okarakteriziral za lažji prekršek ter migranta izpustil na prostost. Samo dan kasneje, ker se je očitno naučil lekcije, da mu državne oblasti nič ne morejo, je na železniški postaji znova grozil s kolom, z njim udarjal vsepovprek in uničeval tujo lastnino. In kaj je nauk te zgodbe? Policistko, žensko v uniformi lahko otipavaš, se pred njo zadovoljuješ, ker očitno ni oblast, ni vredna spoštovanja in se je ne bojiš. Če si nezakonit migrant, lahko delaš, kar hočeš.
Kaj storiti?
In vse bolj predrzni so na naših tleh. Nigerijska mafija je že skoraj najmočnejša v Evropi. Obvladuje vse. Predvsem drogo. Na veronskem letališču je pristalo letalo iz Frankurta. Na njem so bili tudi štirje nigerijski »turisti«, trije moški in ženska. V oči varnostnih organov so padli iz dveh razlogov, najprej, ker niso sodili v klasično podobo turistov, posebej še zaradi tega, ker je turistov iz Afrike malo. Drugič, ker so delovali precej nervozno, hiteli so proti izhodu. Klasična napaka. Po rutinskemu pregledu in napotitvi v prostor za »globlji« pregled so rentgenske slike pokazale impresivno količino vrečic v njihovih trebuhih. V sebi so imeli 350 zavitkov s skoraj tremi kilogrami heroina in dobrim kilogramom kokaina, namenjenega za evropski trg. In ni čudno, da se potem samo še štejejo nova in nova kazniva dejanja, na primer 111 žrtev napada z noži v 90 dneh, prvih treh mesecih v Nemčiji. V Evropi se vzpostavlja paralelni »psevdopolicijski« varnostni sistem, ki se v nasprotju z uradnimi policisti ne drži pravil in zakonov; ki deluje na najbolj primitivni ravni in ki že prekriva naše ulice s krvjo nedolžnih. Morda je čas, da tudi naše uradne varuhe miru in reda spustimo z vajeti, jim damo večja pooblastila in jim dovolimo, da končno začnejo vzpostavljati red in mir po naših normah. In s tem bosta prišla nazaj tudi strah in spoštovanje. Ta čas se namreč zdi, da so nam zadeve ušle izpod nadzora.
M. S. Š.