Janez Janša: Miro Cerar vlada toliko, kot je Milan Kučan upokojen

Foto: Nova24TV

Slovenija se je znašla v eni najhujših kriz po osamosvojitvi. Z juga prodira proti nam na desttisoče migrantov, s severa pa nam je Avstrija začela vračati na stotine migrantov, za katere je ugotovila, da niso sprejemljvi. In prav v zavetju te največje krize vlada Mira Cerarja izvaja nabolj brutalno kadrovsko politiko.

In kakšne rešitve ponuja šef opozicije, Janez Janša? V prvi vrsti opozarja na prave begunce, na tisoče žena in otrok, ki so danes obstali na grško-makedonski meji, ker so se v Evropi kapacitete zapolnile z za boj sposobnimi moškimi. Janša pa opozarja tudi na možnost manifestacije nasilja s strani skrajnih levičarjev, kar je treba absolutno preprečiti.

V pogovoru pa je pojasnil odhode nekaterih vidnih članov iz stranke SDS, med drugimi tudi Vere Ban ter možnosti zmage na volitvah, ki jih ima desnica ob najavi ustanavljanja novih strank.

  • Gospod Janša, je sploh še kakšno upanje za to državo, ki ste jo tudi vi postavljali na noge?

Upanje zagotovo obstaja, čeprav je tem grožnjam, ki ste jih prej navedli, treba dodati še to, da se dogaja tudi obraten migracijski val. To je v zadnjih 15 letih 12 do 15 tisoč mladih, ki letno zapuščajo Slovenijo. S tem nek razvojni potencial, človeški kapital odhaja iz države. Ravno takrat, ko bi moral oziroma bi lahko, če bi za to imel pogoje, prispevati k temu, da vsi skupaj ustvarjamo boljšo prihodnost. Sami sebi pa pogoje za boljše življenje.

Če temu dodamo še to, kar se odpira zadnje dni: država nesramno skubi domače dnevne migrante, se pravi nekaj 10 tisoč ljudi, ki doma niso našli dela in sedaj delajo v Avstriji, pa sedaj dobivajo položnice za 10, 15 ali celo več tisoč evrov doplačil k dajatvam. Če to vse skupaj seštejemo, je stvar še bolj dramatična. Prišli smo v neko obdobje, ko domači človek pomeni veliko manj kot tujec in ko je vsak, ki se temu zoperstavi, proglašen za fašista. Dejansko smo na neki dramatični točki, kljub temu pa mislim, da ima slovenski narod dovolj odpornosti, da bo tudi to premagal.

  • Kdo pravzaprav v tem trenutku vlada v Sloveniji?

Če bi to skušali opisati z dvema besedama, potem bi lahko rekli: rdeča mafija. Neke strukture, ki vladajo z oblastjo, ki jo imajo danes na petdeset let podlage bivšega režima. In te se ne ustavljajo pred ničemer. Sicer na površje zmerom potisnejo neke lutke, razne liste in stranke Zorana Jankovića in Mira Cerarja, Zares in podobno, ampak v ozadju pa je omrežje, ki vleče ključne niti, ki obvladuje vsaj eno ali dve koalicijski stranki, in s tem v rokah drži usodo izvršilne oblasti in jo lahko tudi vedno zamenja.

S propagando, ki je izjemno močna, pa ta dejstva veliko ljudem uspešno prikriva. Vendar vse manj. Če bi poskušali to bolj plastično opisati, mislim, da bi lahko rekli, da če Slovenija danes ne bi bila v Evropski zvezi in v Natu, bi bila situacija zelo podobna, kot je v Rusiji, kjer so tudi v položaju, ko niso razgradili dediščine nekdanjega totalitarnega režima in je ta dediščina vse bolj močna in ko lik Stalina figurira ponovno, tako kot pri nas lik Josipa Broza – Tita. Ko se skuša na vsak način zagotoviti oblast – pa tudi, če gre za zaničevanje in izgon domačih ljudi in uvoz tujcev, ki nato postanejo državljani in s tem volivci. To se dogaja zdaj.

  • Vsaj formalno vlada Miro Cerar in on je tisti, ki je odgovoren. Za kadre, ki so danes v NLB, za izgon tujcev iz slabe banke in tako naprej. Ampak bolj kot to me – glede na kadre, ki jih je postavil – zanima, kdaj lahko pričakujemo novo dokapitalizacijo banke?

Miro Cerar vlada toliko, kolikor je Milan Kučan upokojen. Kar se tiče slovenskih bank, je to ključno napajališče moči tega hibrida, te čudne mešanice starih privilegijev izvora moči od prej, novih privilegijev, novih omrežij in v kombinaciji z demokratičnimi inštrumenti. Še vedno drži tista moja teza, ki sem jo rekel že večkrat: Prej bo padla vlada, kot bo NLB postala normalna banka.

V privatnih rokah z odgovornimi lastniki, ki ne bodo vsakih nekaj deset let oziroma zdaj še na krajši čas breme slabih kreditov preložili na slovenske davkoplačevalce. Podobno velja za Telekom – tudi prej pade vlada, kot bi se Telekom prodal. Zadeve so tukaj po vseh teh ponavljanjih in ponesrečenih epizodah in po tem, ko smo bili mnogi zaradi teh poskusov, da stvari normaliziramo, ustreljeni iz zasede, več ali manj transparentne in jih niti ne skrivajo več.

Zadnji val, ko so v organe NLB poslali kadre, ki so tam že izpred Kavčičevih časov, ljudje, ki so bili nekoč državni tožilci v represiji, potem pa so v totalitarnem režimu postali bankirji, potapljali podružnice NLB po Balkanu in jih zadolževali. Ti ljudje so prej delovali iz ozadja, danes pa neposredno vodijo to banko. Če se slehernemu slovenskemu davkoplačevalcu ob teh očitnih dejstvih ne bodo odprle oči, potem bo v nekaj letih še tretjič saniral zadolženo NLB. Nova ljubljanska banka deluje kot velik anahronizem. Njeno ime bi se zdaj moralo glasiti že stara stara ljubljanska banka.

  • Prav v zadnjih dneh je v medijih izbruhnila še ena afera, povezana z bankami. Trenutno naj bi bila najbolj ogrožena banka Delavska hranilnica. Se moramo državljani bati za svoje prihranke, pa naj jih imamo na NLB, v Delavski hranilnici ali v kateri koli drugi banki?

Po tem, kar je bilo v zadnjih dneh objavljeno, vidimo, da je tako imenovana Delavska hranilnica neka institucija, kjer ta hibrid, ta nenormalnost oziroma sprega med bankirjem in sindikalistom pride neposredno do izraza. To je neka banka, kjer so v nadzornih in upravljalskih organih kar sindikalisti sami, kjer je ta kontradikcija oziroma logično protislovje dobesedno združeno na enem mestu. V bistvu gre za podobno institucijo, kot je bila, recimo, Factor banka, se pravi – gre za žepno banko nekega establishmenta, ki se prodaja za levico, dejansko pa predstavlja neko izrojeno elito tudi v materialnem smislu. Glede na to, kako se je breme teh žepnih tajkunskih bank dve leti nazaj preložilo na slovenske davkoplačevalce, mislim, da bi sedaj morali biti vsi zelo zaskrbljeni, da se bo to zgodilo tudi s t. i. Delavsko hranilnico.

  • Zakaj mislite, da predsednik vlade Miro Cerar stalno laže javnosti, ko ponavlja mantro, da ima glede migrantov vse pod kontrolo – spomnimo samo na bizarne zaplete okrog gradnje ograje? 

Jaz vseeno mislim, da to govorjenje, da imajo vse pod kontrolo, ni iz trte zvito. Tudi novinarji, ki to frazo vneto ponavljajo, vedo, da ta hobotnica obvladuje pravosodje, represijo, tajne službe, tudi finančne tokove, vse množične medije v Sloveniji, torej neke stvari vseeno imajo pod kontrolo. To jim seveda omogoča, da delajo to, kar ste prej navedli.

Danes govorijo o Orbanu kot o nekakšnem diktatorju, zato ker je postavil ograjo, čez tri tedne pa sprejmejo žico od Orbana in ograjo postavijo sami. Če bi si tako kontradiktornost v Sloveniji privoščila vlada, ki ni požegnana od hobotnice, potem bi je bilo konec. Mediji bi to razgalili, tukaj pa uspešno zakrivajo.

Kar se tiče ograje, je tako: to je bila poteza, ki jo je Cerarju nekdo piarovsko svetoval, ”češ, to je treba narediti, da bo življenje tvojega režima še nekoliko podaljšano, sicer se bo vse skupaj sesulo vase”. Osnovni koncept pa s tem ne pade, saj ograja ni nikogar zaustavila. Ograjo so po neumnosti postavili tudi ob deroči Kolpi, čez katero pozimi tako ali tako ne bo šel nihče, niso pa je postavili tam, kjer ob meji ni nobene reke. Zaradi te njihove ograje ni prišel v Slovenijo noben ilegalni migrant manj.

Ob tem, ko so postavili ograjo, so organizirali brezplačen prevoz od južne do severne meje, čez Slovenijo smo vozili stotisoče ljudi, ki niso izpolnjevali nobenih pogojev za to, da preidejo schengensko mejo. Najbolj problematične od teh nam sedaj severne države, predvsem pa Avstrija, tudi vračajo. Slovenska vlada pa jih želi nastaniti po dijaških domovih in ne vem še kje. Če govorimo o solidarnosti, pa je glavni problem sedaj na grško-makedonski meji, kjer svoje dni v blatu preživlja na tisoče žensk in otrok, dejanskih žrtev vojne, ki si zaslužijo status begunca, ker so se kapacitete po Evropi – tudi s slovensko pomočjo – že zapolnile z ilegalnimi ekonomskimi migranti.

  • Na eni strani je sočutje, ki bi ga morali biti migranti deležni, na drugi strani pa vprašanje varnosti. Kako bi se morala slovenska vlada že lani odzvati na humanitarno krizo?

Sočutja je bilo zelo malo v teh kršitvah schengenskega zakonika in dublinskega sporazuma, pri teh največjih zagovornikih teh kršitev s strani ekstremne levice doma ne boste našli nobenega begunca, nobenega migranta. Jaz bi temu verjel, ko bi ti svoje hiše, ki so v glavnem velike, napolnili s tistimi, ki jim je treba pomagati. Sicer pa bi morala slovenska vlada, in to smo svetovali pravočasno, takrat, ko je bilo jasno, da ne bo enoznačnega evropskega odgovora na to vprašanje in ko je Madžarska napovedala zaprtje meje oz. striktno spoštovanje schengna, najaviti natančno isto stvar.

Madžarska je tri tedne vnaprej napovedala, da bo striktno spoštovala schengenski zakonik in slovenska vlada, ki varuje zunanjo schengensko mejo v dolžini 640 kilometrov, bi morala isti dan reči, da bo striktno spoštovala schengenski zakonik – in to isti dan, ko je to začela delati madžarska vlada. Če bi slovenska vlada to pravočasno najavila in se na to tudi pripravila, večina tega migrantskega vala, ki je potem pljusknil preko Hrvaške skozi Slovenijo, do nas ne bi niti prišla. Ta najava bi sprožila domino efekt in pritisk na Grčijo bi se povečal pravočasno. Tako bi se izognili mnogim tragedijam. Hkrati pa bi danes, v tem trenutku, Evropa in Slovenija imeli dovolj prostih kapacitet za humanitarno pomoč tistim, ki so je najbolj potrebni. Zdaj pa ni ne enega ne drugega.

  • Prav vi ste bili tisti, ki ste izpostavili, da v Sloveniji ne smemo obdržati niti enega migranta. Zakaj?

Noben ilegalni migrant po evropski zakonodaji ne izpolnjuje pogojev, da bi ostal v katerikoli izmed teh držav. Pravzaprav ne izpolnjuje pogojev niti, da bi vstopil v katero izmed teh držav. Vi lahko danes še vedno vstopite čez schengensko mejo, če ste državljan ene od držav schengenskega območja, ki ima veljavno potno listino, ali pa če ste državljan druge članice EU ali pa tretje države, ki ima sporazum z EU za vize prost prehod. To je ena kategorija.

Druga kategorija pa so tisti državljani tretjih držav, ki za vstop porebujejo vizo in so si jo tudi pridobili. Tretja, omejena možnost pa je, če ob vstopu v varno državo zaprosite za azil. V Slovenijo ni mogoče priti iz nevarne države, saj so vse države okrog Slovenije po mednarodnih predpisih varne. Teoretično bi, če bi spoštovali vse predpise, za azil v Sloveniji lahko zaprosil samo nekdo na letališču. Letališča so namreč tretirana kot zunanje schengenske meje EU. To je to. Ve se, kaj pomeni spoštovanje predpisov. O tem se ne morem prepirati, ali je stvar bela, siva ali na pol črna. Ve se, kaj to je, in ve se tudi, da se to ne spoštuje. Slej ko prej bo za to nekdo odgovarjal, ker so posledice dramatične.

  • Eno so predpisi, drugo pa je prav ta humanitarna kriza, ki se sedaj dogaja na grški meji. Kako bi vi konkretno pomagali tem beguncev, prebežnikom, ki se nahajajo na grško-makedonski meji?

Če bi se evropska in druga mednarodna pravila spoštovala ves čas, bi se delale triaže in bi se ves ta čas sprejemalo samo tiste begunce iz Sirije, ki dejansko bežijo pred uničenjem – mislim predvsem na najbolj ranljive skupine, ženske, otroke in bolne – potem bi bilo v Evropi danes dovolj kapacitet, da pomagamo tudi tem, ki danes čakajo na grško-makedonski meji in v grških begunskih taboriščih. Kapacitete v Evropi so večinoma zapolnjene s skupinami mladih, za boj sposobnih moških, ki bi morali biti nekje drugje, ne pa po azilnih domovih v Nemčiji in drugod po Evropi.

Se pa danes žal tem nesrečnikom ne da pomagati. V teh dneh se bodo praktično ravnanja na mejah še bolj zaostrovala. Žal mi je, da moram uporabiti te drastične besede, mnogo ljudi bo v prihodnjih dneh zaradi te lažne solidarnosti, za katero se skriva zgolj lažna želja levice po novih volivcih, umrlo, torej zaradi te lažne solidarnosti, politične kalkulacije, politične sebičnosti, se mnogim pravim beguncem ne da pomagati, ker so kapacitete polne. Veliko ljudi bo zaradi tega umrlo in jaz upam, da bodo tisti, ki so to povzročili, za to enkrat tudi odgovarjali.

  • Bolj kot dialog z državljani vlada bije vojno z vsemi, ki se ne strinjajo s tem, kar dela. Cerar zmerja državljane z nestrpneži, opozicijo pa, da je hujskaška. Res hujskate državljane zoper vlado oziroma zoper migrante?

Hujskaški je bil Cerar decembra leta 2012, ko je opravičeval nasilje. Takrat je bilo v nekaj dneh t. i. ljudske vstaje ranjenih skoraj 100 policistov, ki sem jih enkrat sprejel in slišal neverjetne zgodbe o tem, kako so se zakrinkani, zamaskirani protestniki, ki smo jih pred kratkim videli tudi na Kotnikovi, znašali nad njimi, pa jih ni nihče obsodil. Le peščica med njimi je bila kasneje obsojena za neke prekrške. Gospod Cerar pa je njihovo dejanje branil.

V Šenčurju, kjer na shodu ni bilo nobenega govora, nobenega hujskanja, ljudje so pač prišli tja in protestirali proti temu, da bi bil migrantski center sredi njihovega okolja – je to označil za hujskaško zbiranje. A je šlo le za izražanje temeljne ustavne pravice. Zanimivo, gospod Cerar je obmolknil, ko je na Metelkovi paradirala skupina ljudi v črnih oblekah, z zakrinkanimi obrazi, s koli za pretepanje, z noži, boksarji in drugimi sredstvi za izvajanje nasilja. Samo policijski kordon je preprečil nasilje. Ob tej manifestaciji, pripravljenosti na nasilje, pa je gospod Cerar ostal samo nem, kajti med množico teh, ki so protestirali skupaj s temi levimi fašisti z zakrinkanimi obrazi, je bil tudi njegov politični mentor in jasno je, da ga ni mogel obsoditi.

  • Bolj strpen pa se zdi predsednik vlade do nedavnih oboroženih levičarskih protestnikov na Kotnikovi v Ljubljani. Kako lahko odreagirajo državljani ob soočenju z levičarskimi ekstremisti, ki na shode hodijo zamaskirani in oboroženi, ob boku pa jim je leva politična elita z Milanom Kučanom na čelu?

Takšne situacije so nevarne. Zato smo tudi mi svetovali ljudem, ki živijo v teh krajih, kjer je vlada najavila migrantske centre, naj naredijo vse, da se izognejo provokacijam. Na nekem shodu, ki ni organiziran, kjer ni redarjev ali varnostnikov in ni ozvočenja, zelo težko informiraš ljudi, kako se temu izogniti. To je apel na upravne enote in tudi na policijo – v prihodnje bi policija morala dovoliti zborovanje glede na to, da v Šenčurju oblasti zborovanja niso dovolile, ker ni bilo soglasja lastnikov.

V interesu vseh je, da ko pride do takšnih zborovanj, da je to organizirano in da je nek organizator, ki je odgovoren, tudi da je ozvočenje, preko katerega se da pomiriti situacijo, sicer bo slej ko prej kak policijski funkcionar storil napako, nepravilno ali prepozno reagiral in bo prišlo do manifestacije nasilja s strani skrajnih levičarjev.

  • Lahko še letos pričakujemo predčasne volitve?

Predčasne volitve se v Sloveniji lahko zgodijo samo zaradi dveh razlogov. Eden je totalni kolaps sistema, kar je opcija, ki je od lanske jeseni naprej tudi možna, ni pa najbrž najbolj verjetna. Drugi možen razlog pa je, da tisti, ki je to vlado postavil, sprejme odločitev, da jo bo porušil. To se je doslej že dvakrat zgodilo.

Sami so rušili vlado Boruta Pahorja in sami so rušili vlado Alenke Bratušek. Tako da se z vlado Mira Cerarja lahko hitro zgodi nekaj podobnega. 25. maja leta 2014 smo imeli volitve v Evropski parlament, takrat ni še nihče govoril o predčasnih volitvah, ko sem jih jaz omenjal, so me razglašali za wishful thinking – nekaj, kar si človek želi, ne pa, da o tem govori. Predčasne voltve so bile slaba dva meseca kasneje. Tisti, ki ima nadzor nad slovensko družbo, si to lahko zorganizira in ta možnost obstaja. Bolj zatrjujejo, da tega ne bo, bolj se pripravljajo na to, da zadevo ponovno vzpostavijo. Takoj, ko bo izbran in promoviran t. i. novi obraz, se bodo te priprave začele. Z Mirom Cerarjem pa na predčasne volitve ne bodo šli.

  • Kljub vsemu vam v zadnjem času ankete precej dobro kažejo … Verjamete v te ankete, ki jih objavljajo mediji sedaj?

Jaz se že dolgo držim načela, da je največja napaka v politiki, da se ravnaš po anketah. Čeprav nekateri z obračanjem po vetru nadomeščajo svoj program. Pokojni gospod Drnovšek je bil znan po tem, da je govoril, da ne potrebuješ koncepta, da je treba samo malo izmeriti javno mnenje, pa se pač obračati v to smer. Seveda, če ni zadaj nekega omrežja, ti tudi to nič ne pomaga.

V primeru gospoda Drnovška je to vedno obstajalo. Sicer pa slovenskim anketam ne zaupam, še posebej ne takrat, ko kažejo dobro. Imamo namreč polno izkušenj, na podlagi katerih je potrebno ob takšnih in drugačnih anketah, na primer v Delu, zgolj zamahniti z roko. S tem operirajo ljudje, ki skušajo vnaprej uganiti želje svojega gospodarja. Vidijo, da je na neki sliki gospa Fajonova skupaj z gospodom Kučanom in na naslednji anketi skoči na lestvici priljubljenosti – ne da bi jim kdo tako naročil. Stvari so naravnost komične.

  • Ko sva ravno pri vaši stranki – kljub kar nekaj spodbudnim anketam se vam je v zadnjem času zgodil odhod nekaj vidnih članov … med drugimi tudi gospe Vere Ban. Kaj se dogaja v ozadju?

Jaz sem to stranko prevzel leta 1993, takrat je bilo v stranki na seznamu nekih 100 ljudi, bila je tudi popolnoma na tleh, potem ko je za las prišla v državni zbor na drugih volitvah. Celo člani vodstva niso plačevali članarine, skratka, situacija je bila v popolnem razsulu. Čez eno leto je imela stranka več kot 10.000 članov, postala je množična stranka in od takrat najbrž vsak teden tudi kdo izstopi in tudi nekaj 10 jih pristopi.

Glede na leta, kolikor obstajamo, in na število članov danes težko najdete človeka, ki bi lahko naštel 10 ljudi, ki so izstopili. Za te, ki so bolj znani in so stranko zapustili, pa so pri vsakem specifični razlogi – od kariernih do ideoloških ali pa političnih. Morda so pač ugotovili, da se ne strinjajo s programom stranke, čeprav so prej to isto zagovarjali, pa vse do zdravstvenih razlogov. Kar pa se tiče gospe Vere Ban – odkar sem jaz v stranki, ni o njej nihče nikoli rekel žal besede. Niti o njej niti njej, vsaj ne, da bi jaz slišal. In naj tako ostane.

  • Na desnici je sicer napovedanih kar nekaj novih strank – na Štajerskem naj bi novo stranko ustanavljal nekdanji mariborski župan Franc Kangler, najbolj pa seveda izstopa napoved Aleša Primca … Je več strank na desnici recept za zmago desnice ali le drobitev glasov?

Imamo zelo slab in izkrivljen proporcionalni volilni sistem, ki je po zaslugi Franca Zagožna zapisan celo v slovensko ustavo. Tukaj gre za veliko zmago Mirana Potrča, Cirila Ribičiča in Milana Kučana. Ta volilni sistem predpostavlja razdrobljen politični spekter. S tem, ko obvladujejo neko malo stranko, ki je jeziček na tehtnici, obvladujejo to ali drugo vlado, oba primera smo že videli. V šahu so držali našo vlado ali pa njihovo lastno. Ustavne večine za spremembo volilnega sistema ni, nekega vdora razuma v slovenski politični prostor tudi še ni bilo, da bi se dalo doseči dogovor preko teh ločnic, zato nizek prag za vstop v parlament tudi ne preprečuje strank z eno točko programa, recimo DeSUS, da bi te stranke tako ali drugače vplivale na politično igro.

Zato se je temu sistemu potrebno vsaj kratkoročno prilagoditi. Vsaka iniciativa, ki pride v parlament, ima v prostoru, kjer polovica volivcev sploh ni sodelovala na volitvah, vse možnosti za uspeh, samo kredibilna mora biti. Ljudje morajo v teh iniciativah prepoznati, da resno mislijo. Da kar govorijo, tudi mislijo narediti in da ne gre zgolj za neko frazo, kot bi na primer poslušali Hillary Clinton na televiziji.

Prihodnji ponedeljek smo v našo družbo povabili predsednika vlade Mira Cerarja. Vprašanja zanj nam lahko pošljete tudi na [email protected].

Uroš Urbanija