Junij so določili za mesec ponosa, ki vrhunec doseže s parado po ljubljanskih ulicah. Tako je vsako leto, tako bo tudi ta konec tedna. In spet bomo videli ekshibicionizem v najčistejši obliki. Kajti za zdravorazumskega človeka je skrajno nenavadno, zakaj nekateri, ki jim nihče nič noče, čutijo potrebo, da svojo zasebnost mečejo vsem v obraz. Koga sploh briga, kakšne spolne prakse živijo, kot kaj se identificirajo. Ljudje dobrih manir svojo intimo pač držijo stran od oči javnosti.
Čeprav te čudne druščine, ki sliši na ime skupnost LGBT+, nihče ne preganja, so si za letošnje geslo izbrali Več skupnosti, en boj. Pravijo, da so diskriminirani, da jih sistem potiska na obrobje, da so žrtve. Kakopak, vloga žrtve je najbolj prikladna za uresničitev idej bolnega uma. To je videti kot mavrični cirkus, ki pride v mesto in pridiga o ljubezni in strpnosti, zabava LGBT+ sploh ni nedolžna. Ni jim več dovolj, da živijo življenje, ki so si ga sami izbrali, in jim pri tem nihče ne skrivi lasu, zdaj zahtevajo, da se morajo heteroseksualci z njimi veseliti, mahati z zastavami in jim brezpogojno potrditi njihove identitete, če so še tako nore. Drugače je mavrični gulag za vse, ki pred skupnostjo LGBT+ ne snamejo klobukov.
Parada ponosa je vse, kar je lahko narobe
Večina je vsekakor naveličana gledanja mavričnih simbolov v milijon različicah. Kamorkoli se obrneš, naletiš nanje. Človek se vpraša, katera vojska je vkorakala v mesto, da za vsakim vogalom visi ista zastava. In da so profilne slike uradnih institucij in korporacij na družbenih omrežjih prilagojene mesecu ponosa. Če tega ni, je to homofobija; samo pripeta značka Parade ponosa sporoča, da ste dobra oseba ali družbeno odgovorno podjetje. Daleč smo prišli, da manjšina s pranjem in z likanjem mavrice polni ljudem glave z dekadentnostjo. Parada ponosa je zato povzetek vsega, kar je narobe, in razjeda tisto, na kar bi morali biti resnično ponosni: narod, kulturo, jezik in tradicijo. Na tisto, zaradi česar smo Slovenci preživeli. Z mavrično zastavo ne bomo. Napeljuje nas na moralni in etnični samomor.
Jože Biščak