Manca Grgić Renko, srčna izbranka ultralevičarskega voditelja Luke Mesca, je leta 2015, ko je bila stara 27 let, v središču Ljubljane, na Ilirski ulici, kupila 72,44 kvadratnega metra veliko trisobno stanovanje. Ko je bila 18. marca v zemljiško knjigo vknjižena kot lastnica stanovanja, katerega vrednost geodetska uprava ocenjuje na 161.057 evrov (tržna, tista, ki jo je odštela Grgić Renkova, pa je po izkušnjah nekaj deset odstotkov višja), stanovanje ni bilo obremenjeno z nikakršno hipoteko, Grgić Renkovi se očitno ni bilo treba zadolžiti, kot to delajo njeni vrstniki.
Manca Grgić Renko prihaja iz elitne levičarske družine. Rodila se je staršem, ki so po družbeni lestvici nekdanjega komunističnega režima prilezli dovolj visoko, da so si nabrali kapital, a se v službah niso zgarali kot delavci v proizvodnji, saj so bolj kot z delom služili z upogibanjem hrbta komunističnim voditeljem in pravočasnim prilagajanjem oblasti. Manca je tipičen primer tovrstnega otroka, a ni edina. Njena kopija je Arjan Pregl. Gre za otroke, ki so jim starši na pomembnih položajih v režimu, ki so bili za svojo poslušnost dobro plačani, lahko privoščili dolgoletno izobraževanje, brezmejna potovanja, vsi pa so po šolanju hitro našli zaposlitev – v kulturi.
Mančin oče: Delov urednik na misiji
Mančin oče je Mišo Renko, za katerim so desetletja službovanja na najvplivnejših pozicijah znotraj časopisne hiše Delo. Ko je leta 2003 za odgovornega urednika prišel Darijan Košir, ki je postal kasneje pod Borutom Pahorjem šef vladnega urada za komuniciranje, ga je Renko pričakal v funkciji izvršnega urednika Dela, Košir pa ga je postavil za svojega namestnika, ki je postal hkrati zadolžen tudi za celovito notranjepolitično področje. Košir je v sporočilu za javnost pošiljal Renkov življenjepis, kjer je pisalo: “Mišo Renko je dolgoletni Delov urednik centralne redakcije, morda celo z najdaljšim stažem na tem položaju v zgodovini časopisa, nekdaj dopisnik Dela iz Trsta in zadnjih šest let izvršni urednik Dela. Njegove izkušnje so ogromne, znanje prav tako, ravno tako volja do dela. Področje, ki mu ga odrejam, pa velja za enega nosilnih v časopisu, s čimer je njegova misija toliko bolj pomembna.” Mišo Renko je v Delovi stolpnici, če parafraziramo Koširja, kariero prebrodil kot urednik na misiji, čeprav poznavalci pravijo, da nikoli ni posebej rinil v ospredje in skušal izstopati.
Manca: Punca iz ženske revije
Po tem se s hčerjo povsem razlikujeta. Leta 2014, ko še ni bila punca politika Luke Mesca, no, niti lastnica stanovanja na Ilirski, je Manca za žensko revijo Elle takole opisovala svoje stanovanje: “Rada imam funkcionalne stvari, moje najljubše reči so: kavni avtomat Nespresso, kip kavke Jakova Brdarja, plakat z drevesom poezije (PoeTree) Radovana Jenka in Blaupunktov televizor z začetka devetdesetih, ki še vedno deluje. Razstavljena imam samo knjigo Alice’s Adventures in Wonderland in zlat secesijski svečnik.” Spotoma se je, čeprav je bila vprašana po knjigah, revijah in časopisih, ki jih prebira, še pohvalila s svojimi pogostimi potovanji: “Z Dunaja ali iz Berlina, kamor najpogosteje potujem, vedno pritovorim preveč knjig.” V javnosti se predstavlja kot zgodovinarka in publicistka, s predragimi žilnimi opornicami financirano levičarsko glasilo Mladina pa jo v zadnjem letu vztrajno naslavlja še z “urednica portala Airbeletrina in direktorica literarnega festivala Fabula”.
Z ljubezensko zvezo z instantnim političnim zvezdnikom Levice Mescem so se Mančine možnosti za pojavljanje na dogodkih in v medijih dobesedno razcvetele. Dobrodošla je postala na Škrabčevi domačiji, kjer po potrebi priredijo politične dogodke v čast sivolasemu botru levice Milanu Kučanu, Slovenske novice, rumena edicija časopisne hiše Delo, pa so januarja 2016 posteljne skrivnosti Mesca in hčerke Delovega uslužbenca pompozno razkrivale z besedami: “Bližnji so nam vest potrdili in dodali, da sta skupaj že kakšne tri tedne.” Marca, se pravi po treh mesecih zveze z Mescem (po štetju Slovenskih novic), je Manca na Škrabčevi domačiji vodila pogovor s kardinalom Francem Rodetom. Kot Meščeva punca pa je leta 2017 postala celo ambasadorka projekta Združenja splošnih knjižnic Branju prijazna občina.
Mesec: 60 kvadratov stane 200 tisoč evrov
Manca ima od septembra 2019 na Ilirski registriran tudi espe Dialektika, Manca Grgić Renko s.p., dodatnega posla pa se je lotila šele več kot leto dni po nakupu stanovanja. Lani sta z Luko v predvolilni kampanji skupaj pozirala za revijo Zarja, Luka pa je v pogovoru priznal, da si tega, kar si lahko privošči njegova Manca, slehernik ne more privoščiti. Citiramo: “Če 60 kvadratov veliko stanovanje v Ljubljani stane 200.000 evrov (Manca je, spomnimo, kupila več kot 72 kvadratov, torej je zanje plačala krepko čez 200 tisoč evrov, op. p.) in si ga niti v sanjah ne moreš privoščiti, meniš, da moraš zaslužiti več. Človek si očita nesposobnost, naloži si več dela, potrudi se za dodaten vir zaslužka, morda išče hiter zaslužek, se loti kriptovalut … Ena ključnih nalog Levice je pokazati ljudem, da je to stvar politične odločitve. Če bi država določila najvišje zneske najemnin, gradila stanovanja in pomagala, da ljudje do stanovanj pridejo, bi prej omenjeno stanovanje stalo nekajkrat manj. Tako posamezniku ne bi bilo treba garati 16 ur na dan, da bo ravno do penzije odplačal svoj kredit za stanovanje, potem pa od izmučenosti zbolel.” Je pa, tako so zapisali v Zarji, besede izrekla Manca, ona liberalka, on pa socialist. In Manca z nepremičnino brez hipoteke pri 27-ih je ideal Meščevega socializma, citiramo: “Družba, ki si jo kot politik želim pomagati graditi, je družba enakosti. Kjer ne bo nihče ostajal zadaj, kjer bomo vsi državljani imeli socialno blazino, na katero se bomo lahko ujeli; kjer ne bo treba nikomur najeti 30-letnega posojila za streho nad glavo. Kjer bo vsak otrok imel približno enake izhodiščne možnosti, da se uresniči v življenju, in kjer bo vsak, ki mu bo spodletelo, imel ponovno možnost. Če želimo hoditi po tej poti, bomo morali marsikateri vzorec, ki smo ga doslej vzeli za svojega, bistveno predrugačiti. To je naloga nas, socialistov.”
Arjan: Sin politika, nečak politika
Ne samo Lukova Manca, leta 2015 je nepremičnino v središču Ljubljane, samo nekaj hišnih številk naprej od sedeža vlade na Gregorčičevi ulici, kupil še en kulturnik, ki se je rodil vplivnim staršem, Arjan Pregl. Kdor je kadarkoli prebiral dela njegovega očeta Slavka Pregla, podpredsednika društva Forum 21, katerega predsednik je sivolasi boter levice Milan Kučan, ve, da je Arjan tudi lik v očetovih literarnih zapisih. Politika sta tako oče kot stric. Če vam ni blizu in vam je gospodarstvo bliže od kulture, ste najbrž slišali za Arjanovega sicer že pokojnega strica Kazimirja Živka Pregla, tudi politično vplivnega moža, ki je bil v časih, ko je bil Poslovni sistem Mercator še v državni lasti, predsednik njegove uprave, leta 1997 pa je njegovo vodenje predal razvpitemu Zoranu Jankoviću. Stric Pregl je bil med letoma 1989 in 1991 podpredsednik Zveznega izvršnega sveta, ki ga je vodil Ante Marković.
Stanovanje ima na elitni lokaciji, prispevke pa mu plačuje proračun
Arjan Pregl je po izobrazbi akademski slikar, nekdanji kulturni novinar Dela Marijan Zlobec pa je na svojem blogu lani razkril, da je njegova dela odkupovala državna banka NLB za svojo zbirko. Je na seznamu tistih kulturnikov, ki jim ministrstvo za kulturo, ali če smo natančni, davkoplačevalci plačujemo socialne prispevke. To je po svoje presenetljivo, saj sta Arjan Pregl in njegova partnerka Urška Zupanec sredi maja 2015 po zemljiški knjigi brez centa hipoteke postala lastnika stanovanja na elitni lokaciji, katerega vrednost geodetska uprava ocenjuje na več kot 270 tisoč evrov. Po podatkih geodetske uprave gre za štirisobno stanovanje v prvem nadstropju s 120 kvadrati bivalne površine in skoraj 13 kvadrati balkona. Arjan je bil, ko je postal lastnik enaintridesetih petdesetin, star 42 let. Njegova partnerka Urška Zupanec je lastnica preostalih devetnajstih petdesetin, ko je to postala, jih še ni štela 40. Zupančeva je po danes dostopnih podatkih zaposlena na ministrstvu za kulturo, njeno ime in elektronski naslov najdemo pod javnimi pozivi za sofinanciranje kulturnih projektov in jo, podobno kot Meščevo Manco, občasno angažirajo za sodelovanje na kulturniških posvetih.
Urška Zupanec je profesorica angleščine in umetnostne zgodovine, na ministrstvu se je zaposlila leta 2008, tri leta kasneje pa so družino predstavili v časniku Delo, saj je odhajala na pomembno delovno mesto v Bruselj – z njo so naredili intervju, ker je bila na slovenskem stalnem predstavništvu pri Evropski uniji imenovana za kulturno atašejko, za zastopanje interesov Slovenije na področju kulture torej. Z njo je odhajal tudi Pregl, ki mu v pogovoru reče ‘neuradni(ški) mož’. Pred odhodom v Belgijo so bili načrti družine Arjana Pregla neskromni, njegova partnerka je napovedovala: “Življenje si bomo seveda poskušali urediti tako, da bomo čim bolje izkoristili čas, ko bomo skupaj; ker bom jaz čez teden v službi, Ela pa v vrtcu, bodo to predvsem vikendi. V Belgiji je veliko zanimivih galerij, muzejev in mest, ki se jim bomo z veseljem pustili očarati. Da ne govorim o belgijski čokoladi in pivu … Mislim, da bo to za vse nas nepozabna izkušnja. Tudi Arjan vidi v Belgiji priložnost, da se s premikom v neko drugo okolje zgodi tudi kakšen premik v razmišljanju, da dobi nov pogled in vzpostavi nove vezi. V Bruslju in okolici je kar nekaj zanimivih galerij in muzejev, pa še London in Pariz sta od tam oddaljena le nekaj ur z vlakom.” Po dveh letih življenja v Bruslju je Delo objavilo pogovor z Arjanom Preglom, ki je dejal: “Dobra stran Bruslja je, da imate veliko izbiro piva, čokolade in seveda umetnosti. Slaba stran je vreme. Po skoraj dveh letih se bomo kmalu z družino vrnili v Slovenijo.”
Preglova mati ima v Murglah kar dve hiši
V uvodu v pogovor s Preglom, ki je kot atašejkin mož napovedal vrnitev v Slovenijo, je novinar Peter Rak poleg očeta Slavka Pregla omenil še mamo, pesnico, pisateljico in esejistko Tatjano Pregl Kobe, in sestro, pisateljico Sanjo Pregl. Tudi Preglova mati Tanja je morala biti v svojem poslu nadvse uspešna, saj je lastnica kar dveh vrstnih hiš v priljubljenem ljubljanskem naselju Murgle, kjer živi tudi Milan Kučan.
V krajni hiši na hišni številki 52 je stalo prijavljena. Geodetska uprava ocenjuje vrednost nepremičnine na več kot 293 tisoč evrov, je pa po podatkih geodetske uprave hiša razdeljena na stanovanje in del, kjer naj bi bilo dejansko veleposlaništvo in konzularno predstavništvo. Podatkov o tem sicer ni mogoče najti, je pa na tem naslovu registrirana založniška družba Edina, katere lastnica je Arjanova sestra Sanja Pregl. Tatjana Pregl Kobe je bila v založbi aktivna od ustanovitve leta 1995 do izstopa leta 2008. Založba Edina je od leta 2003 s proračunskimi uporabniki ustvarila 147 tisoč evro prihodkov, največ, več kot 64 tisoč evrov z Institutom Jožef Stefan, od katerega je samo letos februarja prejela nakazilo v vrednosti 3.477 evrov, in 50 tisoč evrov z občino Brezovica. Poslovanje založbe Edina je sicer precej slabo, prvo leto, ki ga niso končali v rdečih številkah, je bilo 2016, ko so ustvarili 748 evrov dobička. Leto prej so končali s 3.736 evrov minusa, leto 2014 pa s 6.496 evrov minusa.
Novembra 2013 pa je bila Tanja Kobe Pregl v zemljiško knjigo vpisana še kot lastnica vmesne vrstne hiše na sosednji hišni številki. Vrednost te, zgrajene leta 1982, s 106 kvadratnimi metri stanovanjske površine in 250 kvadrati parcele ocenjuje geodetska uprava na več kot 283 tisoč evrov. V nepremičninskih oglasih pa se cene na tej lokaciji gibljejo od 350 tisočakov za starejše nepremičnine, potrebne prenove, naprej.
Anamarija Novak
(Članek je bil prvotno objavljen v tiskani Demokraciji)