Misijonar Pedro Opeka se je med obiskom v Sloveniji ustavil tudi na RTV, kjer sta z Jožetom Možino spregovorila o idealih, ki ženejo slovenskega misijonarja, spravi, moderni družbi, družini in še čem.
Misijonar Pedro Opeka se je v Sloveniji mudil pred osmimi leti. Sam je naravnost navdušen nad tokratnim sprejemom. Kot je dejal, ga je pričakala Slovenija, ki živi, ki dela, moli in gre naprej. “Tukaj se dela. Veliko novih stvari sem videl, brez dvoma, materialne. Nove ceste, nova poslopja. Bi moral ostati še malo več časa, da bi videl v srce Slovencev, če je več ljubezni, če je več bratstva,”
Spregovoril je o tem, od kje pride ta navdih, ta moč, to prepričanje, da pustiš vse, kar imaš in greš na drugi konec sveta in delaš za drugega. “To je klic, ki ga čutiš v srcu. Ko sem bil mlad in sem rekel, ko si mlad, hočeš spremeniti svet, hočeš, da je svet bolj pravičen, da je svet bolj bratski, da se na svetu bolj razdelijo stvari, bolj za vse ljudi, ki potrebujejo vse, potrebujejo vse to, kar imamo. Ideal je močan ideal. In potem greš za tem klicem, ki je klic duha, ki je klic evangelija. Pojdi in oznanjuj Jezusovo ljubezen, Božjo ljubezen vsem ljudem,” je poudaril in dodal, da so ljudje žejni tega odrešenja, žejni prave ljubezni. “In zato sem šel v svet, zato sem šel na Madagaskar kot vsi drugi misijonarji.” Kot pravi, ni bežal iz Argentine, ampak je preprosto želel iti na Madagaskar. Čeprav je bil žalosten ob slovesu od domačih, je bil duh vesel, da gre. Ob prihodu tja je čutil, da je znova rojen, potrebno se je bilo namreč znova naučiti jezik, navade, mišljenje, kulturo, njihovo tradicijo. “Počasi je šlo. In tako sem se vživel v ta svet zdaj na Madagaskarju, kot so se tudi drugi misijonarji”.
Pogosto Opeka pravi, da smo vsi poklicani k temu, da smo misijonarji. “Vsak, kdor je krščen, je misijonar. Ker jaz nisem krščen sam zase. Če sem bil krščen in sem sprejel Jezusovo ljubezen, je ta ljubezen ogenj, ki ga moram deliti z drugimi.” Vsak si po njegovih besedah v vsaki družbi, v vsakem narodu želi, da ima, kar potrebuje. Da mu ne manjka najbolj osnovnih stvari za življenje, kot je voda, hrana, kot je zdravljenje, kot je delo, kot je dostojna hiša. In vsega tega ena milijarda ali dve milijardi ljudi po svetu nima. “In ne moremo reči, saj gre svet naprej. Svet ne gre naprej. Ko bomo pozabili te ljudi, ki so na robu družbe, ne moremo reči, da napredujemo”, je prepričan.
Na Madagaskarju je bilo pred dobrimi 50 leti šest milijonov ljudi, sedaj jih je petkrat več, skoraj 30 milijonov. Na vprašanje, če to ne pomeni tudi skoraj petkrat več problemov, je odgovoril, da tudi. “Zato ker oblastniki, tisti, ki so bili izvoljeni, da vodijo državo, niso izpolnili svoje obljube. Kot pravi, je zaradi tega ogorčen, prime ga ena Božja jeza, zakaj prosijo, naj se jih izvoli, potem pa nič ne naredijo za svoj narod. Ali pa sami sebe obogatijo. Ko pozabijo na svoje otroke, na svojo mladino.” Meni, da bi bilo potrebno v Afriki, na Madagaskarju, delati bolj hitro. “Tukaj gre vse počasi. Toliko zbiranja, toliko sestankov, toliko govorjenja, toliko podpisov in navsezadnje iz tega nič ne nastane. Jaz vedno rečem, mi prečkamo vse, po najkrajši poti. Po najkrajši. Ker reveži so siti, utrujeni čakanja.” Po besedah Opeke je cilj tisti, ki je najpomembnejši, da se torej pomaga tem otrokom, da gredo v šolo, do so zdravi, imajo obrok riža in dostojno življenje, da se ustvarja delovna mesta. Niso pa cilj papirji, s katerimi se gre v ekstrem.
Potrebno je priti do sprave
Beseda je tekla tudi o razcepljenosti, razkolu, ki v Sloveniji vztraja od konca II. svetovne vojne naprej. Ker sam ne živi v Sloveniji, pravi, da težko podrobno odgovori na vprašanje, na kakšnih temeljih je moč zgraditi spravo v našem narodu. Kot sin slovenskih beguncev, ki so zaradi preganjanja komunizma bežali iz domovine, ki so jo imeli radi, je povedal, da so starši zaradi tega trpeli. V Argentini namreč niso bili rojeni. Okrog 12.000 slovenskih beguncev je prišlo na tujo zemljo. “Niso poznali jezika, niso poznali navad. Torej, da so se vživeli tam, se je bilo treba znajti, bili so iznajdljivi in so si med seboj pomagali. Ta solidarnost med njimi je bila zelo močna.” Kot je povedal, so ti svojim otrokom pripovedovali, zakaj so morali bežati. Danes je treba priti do te sprave.
Za vse, kar delamo, rabimo obe roki
Kot je med drugim dejal, je travma padla na slovensko nacijo po II. svetovni vojni, seveda zaradi nacizma, fašizma in komunizma. Ko se je obeležilo dan spomina na žrtve komunizma, je Opeka tedaj podal tehten prispevek, ki je bil predstavljen na Trgu republike. Na vprašanje, kaj meni o tem, da je aktualna oblast isti večer ukinila praznik, je povedal: “Škoda, da gremo proti volji ljudstva in da ne delamo za spravo. Jaz mislim, da bo prišlo, ker kot Slovenci, kot slovenski narod smo tako po številu majhni, dva milijona. Imamo dve roki in eno telo. In moja desnica se ne tepe z mojo levico. Sploh, če hoče nekaj narediti. In če hočemo ploskati Sloveniji, domovini, naši slovenski zastavi, rabimo obe roki, desnico in levico. In za vse, kar delamo, rabimo obe roki. Desnico in levico. Torej, levica nima nobene nevoščljivosti, levica ne sme tudi imeti kakšne nevoščljivosti proti desnici. Mi smo en narod. Imamo različne ideje, imamo lahko različne vere, ampak smo kot narod eni. In to spoštovanje moramo znova iznajti, da vsi čutimo to,” je prepričan.
Čeprav je Slovenija razvita dežela, imamo problem, da imamo še vedno na tisoče ljudi, ki niso pokopani. Iz Macesnove gorice več kot 3000 okostij čaka na pokop, aktualna oblast pa je pasivna oz. celo aktivno pasivna. Na vprašanje, kaj meni glede tega in kakšno je bilo srečanje s predsednico republike, je Opeka povedal, da je predsednici izročil pismo o spravi. Pravi, da ga je predsednica lepo sprejela, celo objela ga je in dejala, da se bo naredilo, kar se bo dalo. “Imamo en plan A in plan B. Ampak bomo naredili, bomo pokopali vse te naše brate in sestre in bomo naredili en kraj, kjer se jih bomo zmeraj spomnili, in da se bomo spravili. To je rekla, v dveh letih, upam, da bo iz tega nekaj nastalo”, je poudaril.
Potrošniška družba nas oddaljuje od sreče
Po II. svetovni vojni so se Slovenci med seboj pobijali. To se po njegovem mnenju ne sme več zgoditi v zgodovini Slovenije. “Ker gremo naprej, ker se vsi izobražujemo, beremo, študiramo zgodovino. In zdaj iz zgodovine se lahko naučimo, da ne smemo delati istih napak in da vojna ni nobena rešitev. Ne živimo zato, da bi se pobijali med seboj, živimo zato, da bi bili skupaj bolj srečni. Skupaj. Ampak to srečo vsak išče na svoj način.” V nas je po njegovem toliko egoizma in brezbrižnosti. “Torej ta brezbrižnost je ena bolezen, zelo nalezljiva. Vsak se zapre vase. Jaz bi rekel vsakemu človeku brat. Ti ne moreš biti srečen sam. Ne moreš biti. Ti boš srečen skupaj z drugimi.” Tudi ko gremo na ples, na veselice, človek ne pleše sam, ampak skupaj in z drugimi. “In tisti, ki igrajo, ki delajo glasbo, tisti tudi povzročajo veselje ljudem, ki so tam, drugi, to je skupnost. In to nam manjka. Mi se zapiramo vase.”
Potrošniška družba nas po besedah Opeke oddaljuje od sreče, od prave sreče. “Jaz nisem srečen, če imam najlepši avto. Nisem srečen, če imam lepo vilo. Nisem srečen, če imam ne vem kakšne moderne aparate. Jaz sem srečen, ko se v družini razumemo, ko si pomagamo, si odpuščamo. Smo prijatelji in smo sosedi, da se pozdravljamo. Tam se moramo potruditi.”
Družina je podlaga vsake skupnosti, družbe
Ker v razvitem svetu pogosto velja, da je družina na udaru, je Opeka v zvezi s tem povedal, da je škoda, da je tako. Meni, da mora država skrbeti za družino, da ma to, kar potrebuje. “Država mora za to skrbeti. Da imajo vsi. Ne samo nekateri.” V družini pa mora biti tudi spoštovanje. “Mora biti ena povezava, da oče je oče, mati je mati, sin je sin, hčerka je hčerka. In ta enakopravnost. Ampak v ljubezni in spoštovanju.” Kot pravi, se tega ne da razložiti z besedami, ker to se živi. Družina je po njegovih besedah podlaga vsake skupnosti, vsake družbe. “Ker tam se nekdo zaveda, da je član človeške družbe. Tam dobi prvi zgled, tam se uči govoriti. Tam reče mama, oče, brat, sestra. In ko je tam ta prava povezava, pravo bratstvo, potem tudi gre to navzven v družbo. Ko je pa v tej družini razkol, ko si med seboj ne zaupajo, ko se vsak krega zaradi karkoli, potem, ko greš ven, se tudi z drugimi kregaš. Ker nisi srečen. Ker nimaš v sebi te resnice in te moči in tega veselja”, pravi.
Sam denar ne prinaša sreče
Opeka pravi, da smo na nek način v paradoksu. “Ta naša družba se čedalje bolj razvija, veliko se govori o pravicah, mogoče malo manj o dolžnostih, ampak na splošno je čedalje več anksioznosti, depresij, velike občutljivosti. Se pravi, nečesa, kar ljudi vzpostavlja v neki nesrečen položaj in jih tudi nekako ruši v odnosu do drugih ljudi.” Na vprašanje, zakaj je pri nas tega več kot na Madagaskarju, je odgovoril, da zato, ker tukaj najprej iščemo denar. Iščemo namreč cilje, kot je čim večja plača, čim več denarja, da bom srečen. “Sam denar ne prinaša sreče, je samo sredstvo. Ni cilj življenja denar,” poudarja in dodaja, da bi si morala celotna družba kot svet prizadevati za dobro vseh zemljanov, da bi imeli vsi dovolj hrane, zdravil. “Da bi vsi imeli dovolj, da preživijo. Ne pa, da nekateri imajo vsega dovolj, drugi pa nimajo nič.” Vsaka država po njegovo gleda samo zase. In tukaj pravi, da na svetovni ravni primanjkujejo karizmatični voditelji z vizijo.
“Če se je neka krivica zgodila, moramo reči, zakaj se je ta krivica zgodila”, pravi. Povedal je, da sam nima konkretnih predpisov, kako najti Boga. “Vsak ga najde. Kdor išče, bo našel Boga. Ali v sočloveku ali naravi ali v vesolju, nekje boš našel ti Stvarnika.” Spregovoril je tudi o ranah moderne Cerkve. “Tukaj je veliko ran v Cerkvi. Že začenši s krizami, ki smo jih imeli znotraj v Cerkvi. Veliko naših duhovnikov ni dalo najboljšega zgleda, celo pohujševali so nekateri”, je izpostavil in prav tako povedal, da duhovniki niso svetniki, angeli, ampak ljudje, ki prihajajo iz ljudstva. “In mi smo vsi rahli. Pod kožo smo vsi rahli in kjerkoli lahko pademo v skušnjavo. Samo Bog nam je tudi dal moč, da vstanemo in da se izboljšamo.” Povedal pa je tudi, da se kot Cerkev niso znali prilagoditi.
Vera po besedah Opeke ne zasužnjuje. “Vera je zaupati v nekoga, ki se imenuje za nas kristjane Jezus in ki je dal življenje za nas. Ki je govoril resnico in se žrtvoval za svoje brate in sestre. In ta človek se je boril proti zlu, proti nasilju in on sam je bil žrtvovan v nasilju. Žrtev. Ampak s tem, ko je on to sprejel in premagal to nasilje, je zmagal. Ker je vstal od mrtvih. Noben ni tega videl. Nobena televizija ni tega snemala. On je vstal od mrtvih v naših srcih.” Ko so ga te dni povprašali, kako je po njegovem videti slovenska Cerkev, pravi, da je odgovoril, da so tukaj še zdrave korenine. “Samo temu drevesu, ki raste, manjkajo listi in to listje, to cvetje so otroci. Otroci so cvetje naroda, so cvetje domovine, so cvetje Cerkve. Otroci in mladi. In to mora zacveteti”, jim je še odvrnil.
Na vprašanje, kakšna je njegova želja za slovenski narod, je odvrnil, da si najprej želi, da bi vsak spoštoval Slovenca, sorojaka, da bi vsak živel v resnici in da bi prišlo do resnične sprave v Sloveniji. “Da bi bili v Sloveniji kljub naši različnosti, kljub našim veram, bratje in sestre. In da bi na tej lepi zemlji, kjer je Slovenija, v tem raju, kjer je Slovenija, živeli vsi skupaj srečno, ker bi si znali deliti vse, kar potrebujemo”. Želi si, da ne bi nobenemu Slovencu in slovenski družini manjkalo tisto nujno za preživetje. “Hvala Sloveniji, da je tako dobra, da znajo deliti, da so tako radodarni in da tukaj dobrota ni pojem, je realnost. Slovenci znajo deliti. Naj Bog blagoslovi vso Slovenijo in vse Slovence,” je zaključil.
Ž. N.