“To pismo, ne samo, da ne nasprotuje načelu delitve oblasti, kakor ga ureja slovenska ustava, ampak naravnost krepi delitev oblasti. Namreč, to načelo ne pomeni tega, da se gledajo posamezne veje oblasti preko puškine cevi ali iz rovov, ki so si v nasproti v neki vojni na fronti liniji. Delitev oblasti je namreč odvisna od kakovosti razmerij nadzora omejevanja, pa tudi sodelovanja, ko gre za skupno uravnoteženo in učinkovito doseganje ciljev. Zdaj sem vam po mojem spominu navedel komentar tega načela profesorja Igorja Kaučiča, ki je nesporna avtoriteta na področju ustavnega prava,” nam je zaupal eden izmed očetov slovenske ustave dr. Peter Jambrek na napoved Socialnih demokratov, da bodo zaradi pisma predsednika vlade Janeza Janše generalnemu tožilcu Dragi Šketi proti premierju sprožili ustavno obtožbo. Zamejski odvetnik Damijan Terpin pa nam je zaupal v intervjuju, da gre za skovanko Smrt Janšizmu in pozivanju le te za nedopustno in kaznivo dejanje.
V zvezi s pismom slovenskega premierja Janeza Janše generalnemu državnemu tožilcu Dragu Šketi smo govorili z več pravnimi strokovnjaki, in sicer z vidika ali je pismo predsednika vlade generalnemu tožilcu problematično z ustavnopravnega vidika ter ali je kot tako vredno ustavne obtožbe. Vsebina pisma se jim ne zdi problematična, saj je predsednik vlade opozoril na težave v slovenskem pravosodju, ki so že dlje časa znane v slovenski javnosti. Pismo je praktični izraz zavor in ravnotežij med ustavnimi organi. Med njimi namreč ni nepremostljivega ločitvenega zidu, temveč obstaja sodelovanje, medsebojni nadzor in tudi kritika. “Kako naj pismo, s katerim predsednik vlade opominja nekega svojega kolega v nekem drugem državnem organu, kaj ureja ustava, kaj določa kazenski zakon o temeljnih pravicah do življenja in smrti, v primeru, ko nekomu grozijo ali ščuvajo k njegovi smrti, res ne razumem, kako bi to bil poseg,” nam zaupa nekdanji ustavni sodnik dr. Peter Jambrek.
V pogovoru z njim nam je zatrdil, da predsednik vlade na Generalnega državnega tožilca ni izvajal pritiska, kako naj odloča v konkretni zadevi. Tudi ni kakorkoli grozil. Le opozoril ga je na neenako tožilsko obravnavanje določenih spornih dejanj in na različna merila pri presoji kaznivega dejanja javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti (297. čl. KZ-1). Kritika dela tožilstva in opozarjanje na politiko pregona ni nekaj, do česar predsednik vlade ne bi bil upravičen. Prav zaradi načela zavor in ravnotežij kot enega od stebrov pravne države, ima ne samo “pravico”, temveč tudi dolžnost, pravilneje pristojnost, opozarjati na napake, nedoslednosti in dvojna merila pri pregonu nekaterih kaznivih dejanj. Tako pismo generalnemu tožilcu ni pritisk na konkretnega državnega tožilca, kako naj v nekem konkretnem primeru odloči. Zato so besede o ustavni obtožbi, ki jih je izrekla vršilka dolžnosti predsednice SD Tanja Fajon, popolnoma zgrešene.
Pisec slovenske ustave Jambrek je kritičen do kolega Pirnata, ki je predsedniku vlade Janezu Janši očital kršitev ustave
Profesor Jambrek tudi ne razume argumentov, ki jih je v enem od slovenskih medijev navedel njegov kolega, dr. Rajko Pirnat. Po besedah Jambreka je Pirnat javno trdil, da je Janez Janša posegel v ustavno načelo delitve oblasti. Žal je po besedah Jambreka njegov dolgoletni znanec na pravniškem področju zgrešil bistvo, saj je predsednik vlade opozarjal na človekove pravice in vrednote, kar pa seveda ne pomeni posega v ustavo. “Mislim, da je absurdno, ne samo nestrokovno, neuko, tudi absurdno. Poseg je po praksi Evropskega sodišča za človekove pravice nek ukrep države, s katerim država na konkreten, pravni, dejanski način omeji določeno ustavno pravico oz. Evropsko konvencijo o človekovih pravicah. Torej omeji. To še ne pomeni, da je določen državni organ to pravico tudi kršil. Za kršitev je potrebno veliko več, tudi samo za poseg pa je potrebna konkretna akcija, akt pravne narave, s katerim se dejansko omeji izvrševanje pravice, zakonite pravice nekoga drugega,” nam zaupa največja avtoriteta s področja pravne teorije.
Jambrek se pri tem sprašuje, zakaj bi bilo sporno neko pismo sporno, v katerem predsednik vlade opominja državnega tožilca Šketo glede svojih temeljnih pravic do življenja, medtem ko mu množica grozi s smrtjo in k temu javno ščuva. “Ne razumem, kako bi to lahko bil poseg. To je absurdno in tu je Rajko Pirnat presegel svoje strokovne verodostojnosti, ki jih ima in uživa v strokovni skupnosti, lahko da zaradi ne vem kakšnih osebnih zameri iz preteklosti, političnih razmerij, v katere je bil vpleten,” se nad nestrokovnostjo Pirnata čudi Jambrek.
Nekdanji predsednik Zbora za republiko še opozarja, da je Janša pisal pismo v svojem lastnem imenu in v interesu družine, žene, otrok, ki se jim grozi se smrtjo. Z osebnimi napadi je prizadeta oseba, ki opravlja izredno pomembno funkcijo. “Na ta način se ga izseljuje, diskvalificira in se na njega izvršuje pritisk”.
Odvetnik Damijan Terpin
Kdaj lahko je sploh sprožena ustavna obtožba proti predsedniku vlade?
Takšno obtožbo lahko sproži najmanj 10 poslancev, o njej pa odloča DZ z večino vseh glasov (46 glasov), ki tudi zaprosi za mnenje Predsednika Republike. Če je taka večina dosežena, o obtožbi odloča Ustavno sodišče z dvotretjinsko večino. US tako najprej odloča o predlagani obtožbi glede domnevne kršitve ustave ali zakona s strani Predsednika vlade. Tudi če takšno kršitev ugotovi, to še ne pomeni prenehanja funkcije obtoženega, pač pa je to končno vprašanje, ki se ga US loti posebej. Tudi ta odločitev mora biti sprejeta z dvotretjinsko večino. Seveda je odločitev poslancev politična, odločitev US pa ustavnopravna in strokovna, kot pravi ustavi pravnik dr. Andraž Teršek.
Opozicija se vse od nastopa te vlade poslužuje takšnih inštrumentov, pa še interpelacij, pisem v Bruselj, strašenja po tujih časopisih z diktaturo v Sloveniji itd., v kolikor ni sposobna artikulirati niti ene same konkretne, vsebinske kritike na ukrepe Janševe vlade, ki se vsi po vrsti izkazujejo kot zelo dobri in učinkoviti, najprej tisti v zvezi z Covid-19, potem pa vsi ostali, t.im. korona paketi z gospodarskimi vsebinami.
Hecno je bilo te dni poslušati bivšega predsednika parlamenta Milana Brgleza, ko je – pazite, kot pravnik! – zatrjeval, da ta vlada nima legitimacije, kot da ne bi vedel, da se vlada legitimira v Državnem zboru, kjer je prejela večinsko podporo kar 51 glasov. Kljub preskakovanjem nekaterih poslancev v opozicijske vrste, je z enakim številom glasov bila tudi zavrnjena interpelacija zoper ministra Počivalška in vsi zakonski predlogi vlade so bili v DZ gladko odobreni. Prepričan sem, da tudi predlog za ustavno pritožbo, če bi ga SD sploh vložila – v kar pa nisem prepričan – bil zavrnjen z enako večino.
Zanimivo pa je, da pri SD sploh še niso povedali, konkretno katere člene zakona ali Ustave naj bi kršil Predsednik Vlade, kar bi sicer moralo biti prvo v resnem predlogu za ustavno obtožbo. Že to pove, da gre le za politično potezo, ki ima kot namen le pridobiti nekaj medijske pozornosti in nič več.
2. Ali je po vašem mnenju predsednik vlade prekoračil svoja pooblastila z napisanim pismom generalnemu tožilcu Šketi?
Po moji oceni ne. Gre za pismo v katerem je Predsednik Vlade izpostavil pozive k ubijanju, ki se nebrzdano vrstijo že mesece, za katere bi se sicer pričakovalo, da bodo tožilstva ukrepala, pa niso. Predsednik Vlade je na to opozoril v pismu prvemu tožilcu, sicer z ostro besedo, katere ostrina pa je sorazmerna teži kaznivih dejanj, za katere tožilstvo doslej ni kazalo ustrezne reaktivnosti. Pozivi k ubijanju v zaostreni politični klimi, kjer mora Policija s težkimi ukrepi celo zavarovati državno proslavo, pač niso noben izraz svobode govora, pač pa pozivi k nasilju in storitvi najhujših kaznivih dejanj zoper življenje. Da se temu tožilstva ne zoperstavijo je seveda izjemno zaskrbljujoče.
Med določenimi politiki in novinarji v Sloveniji velja nekakšno prepričanje, da se o delu tožilcev, sodnikov pa sploh, ne sme niti razpravljati in je vsaka konkretna kritika avtomatično tudi napad na njihovo neodvisnost. Seveda je neodvisnost na mestu, druga plat te neodvisnosti, ki jo vsi tako radi poudarjajo, pa je odgovornost. Poziv k odgovornosti torej ne more predstavljati prekoračitve pooblastil in v kolikor je argumentirana, je še kako na mestu. Predsednik Vlade je utemeljil svoja izvajanja zaradi povsem razumne zaskrbljenosti nad nebrzdanim pozivanjem k ubijanju, kar bi moralo vsakogar v družbi resno zaskrbeti, organe pregona pa še toliko bolj.
3. Zakaj je dovoljeno javno vzklikati Smrt Janšizmu, ni pa dovoljena kritika predsednika vlade glede dela tožilstva?
“Smrt Janšizmu” je skovanka, ki po moji oceni sama na sebi predstavlja sovražni govor, saj je neposredno izpeljana iz sintagme “Smrt fašizmu”, ki pa je bila v drugi svetovni vojni utemeljeno uporabljena kot geslo proti režimu in ideologiji, ki sta fizično zatirala slovenski narod in stremela k njegovemu uničenju. Nasprotno pa, opravičevanje sintagme “Smrt Janšizmu” pomeni definirati vse, ki se politično prepoznavajo v stranki SDS in njenem predsedniku Janezu Janši, kot smrtne sovražnike in pomeni legitimacijo fizičnega napada nanje, kot je bil nekoč fizični napad na fašiste iz citiranih razlogov utemeljen in legitimen. Fašizem si je zaslužil oborožen upor in uničenje zaradi svojih dejanj in stremljenj, stranka SDS in Janez Janša pa sta v okviru slovenske Ustavne ureditve politična stranka oz. njen predsednik, ki sta na demokratičnih volitvah tudi zmagala in je torej ščuvanje k njuni smrti seveda nedopustno in kaznivo dejanje.
Ocenjujem, da dokler se bo opozicija v Sloveniji ukvarjala samo in izključno s politiziranjem in ne z realnimi problemi slovenskega človeka, ne bo pridobila verodostojnosti pri volivcih. Niti ji ne bo uspelo zrušiti vlade z interpelacijami, ustavnimi obtožbami, Tarčami, kolesarjenjem ali podobnimi manevri, kljub skoraj soglasni podpori medijev, kot je v zgodovini Slovenije še ni imela nobena politična opcija. Bolje bi bilo, da se s tem sprijazni in čas do naslednjih volitev skrbno uporabi za artikuliranje konkretnih predlogov za dobro ljudi, da se bo lahko na naslednjih volitvah verodostojno predstavila volivcem, sicer tvega, da po političnem debaklu Levice in Marjana Šarca, tudi na naslednjih volitvah pogori.
Dopuščanje in pozivanje smrti posamezniku spominja na dogajanje po času druge svetovne vojne in povojnih pobojev
Pravni strokovnjaki so nas posebej opozorili, da je popolnoma nedopustno, da je ljubljansko tožilstvo pod vodstvom Katarine Bergant javno objavilo, da fraza Smrt Janšizmu ni problematična in posameznike, ki nosijo transparente ali s glasnim vzklikanjem pozivajo smrti, ne bodo preganjali. Po njihovem mnenju je izražena jasna grožnja več tisočglave množice, ki z transparenti in glasnimi vzkliki poziva smrti ne le predsedniku vlade Janezu Janši, ampak vsem tistim, ki so člani, simpatizerji ali le občasni volivci politične stranke.
Primerjavo pozivanje smrti podpornikom politike Janeza Janše naše sogovornike spominja na dogajanje po drugi svetovni vojni in povojne poboje. Množica je podobno kot sedaj zahtevala smrt za svoje ideološke nasprotnike. Taka grožnja je sistematična, saj se redno, najmanj enkrat tedensko ponavlja že več kot dva meseca. Ni zgolj posamezen, enkraten eksces nekega prenapetega in emocionlno neobvladanega posameznika, temveč je množična, organizirana, premišljena ter končno tudi medijsko dobro pokrita celo s strani javne RTV. Transparenti z napisom “Smrt janšizmu!” so celo natisnjeni, so nas opozorili naši sogovorniki.
Zaradi vsega tega je njen nevarnostni in širitveni potencial neprimerljivo večji od osamljenega vzklika kakega prenapeteža. Če temu dodamo še posamezne izbruhe nasilja, ne samo skoke nekaterih protestnikov prek ograje in nespoštovanje ukrepov za zajezitev smrtno nevarne nalezljive bolezni ter povzročanje škode na fasadah nekaterih hiš, bi celo ameriški, svobodi izražanja zelo naklonjena koncepcija “sovražnega govora”, t.i. doktrina fighting words, tu videla razlog za pravno ukrepanje. Gre namreč za neposredno pretečo nevarnost (clear and imminent danger), da bodo pozivi k smrti, izrečeni množično, organizirano, ponavljajoče se in za nameček še medijsko podprti, naleteli na otipljiv odziv – najprej v mazaških akcijah, katere žrtve so lastniki hiš v središču Ljubljane, nato v poškodovanju avtomobilov in končno še v čem nepredstavljivo hujšem. Na slovenskih tleh se je to sredi prejšnjega stoletja že dogajalo.
Jambrek zato opozarja, da bi vsak normalen človek za resno grožnjo štel, kar bi ga ustrahovalo. “Živeti v strahu pred grožnjami primitivcev, nasilnežev, da te bo nekdo ubil ali pa ubil neko skupino ljudi, ki ji pripadaš. To je nekaj tako nezaslišanega, da je v resnici najgloblje v nasprotju z vrednotami slovenske ustave.”
V slovenski družbi se želi sprevrženo, zavrženo, nesramno povezati in enačiti podpornike politike Janeza Janše s Mussolinijevimi fašisti
Nekdanji ustavni sodnik Jambrek tako opozarja, da se ne gre sprenevedati pri izrazu janšizem, s katerim del slovenskih državljanov tedensko grozi Janši in njegovim podpornikom. “Grozi se osebi in tudi janšizmu. Bodimo pošteni, človeški, tu gre za zgolj parafrazo, metaforo, prispodobo glede na znano reklo Smrt fašizmu, svoboda narodu. Fašizem in janšizem naj bi se nekako sovpadala, primerjala propagandno, agitacijsko grožnjo s smrtjo.”
S tem pa želijo pri ljudstvu zbuditi zgodovinski spomin na resnični fašizem, ki ga je del Slovenije doživljajo do konca druge svetovne vojne. Po mnenju Jambreka je pomen smrt fašizmu v zavesti slovenskega naroda. Upor proti fašizmu je sprožil tudi željo po ubijanju, kjer so se uporniki zoperstavili proti okupatorju. To pa želijo na podoben način ponoviti del opozicije, mediji in del civilne družbe, ki bi radi v zavest naroda sprožili mišljenje, da je janšizem enako fašizmu, kar pa je popolnoma sprevrženo.
“Nima se smisla sprenevedati, da smrt fašizmu v abstraktni ideji širi pomen ubijanja, katere lahko označimo za fašiste znotraj fašizma. Če govorimo sedaj na sprevržen način tudi o janšizmu kot nekemu pojavu in neki osebi, ki je obkrožen s somišljeniki, ki kot želimo smrt in s tem parafriziramo tisto medvojno obdobje fašizma, je to najbolj možno zavrženo, nesramno, sovražno in vsega preganjanja vredno dejanje,” je kritičen do vzklika Smrt janšizmu profesor prava dr. Peter Jambrek.
Luka Perš