Masaker, ki ga je 7. okrtobra izvedla teroristična organizacija Hamas, je terjal še eno življenje. Po spletu kroži poslovilno pismo mladega Izraelca, ki si je vzel življenje, ker ni zmogel več prenašati teže spominov na usodni dan, ko je življenje izgubilo, po podatkih izraelskih oblasti, približno 1400 ljudi.
Hamasovi teroristi so 7. oktobra zagrešili enega najbolj krvavih terorističnih napadov doslej. V jutranjih urah so njihove enote vdrle na območje, kjer je potekal plesna zabava “Nova”. Sledil je masaker, pripadniki teroristične organizacije Hamas so odprli ogenj na neoborožene civiliste, številne ženske so bile pred smrtjo tudi posiljene.
Teroristični napad še naprej terja žrtve. Zadnja žrtev pripadnikov Hamasa si je življenje vzela sama. Mladi Izraelec je objavil poslovilno pismo, v katerem je pojasnil razlog, zakaj si je vzel življenje. Pismo naj bi nato, tako spleti viri, javno objavila njegova družina. Objavljamo ga v celoti.
“Hej ti, prosim, oprosti mi!
Vse se je začelo v četrtek, plesali smo in se zabavali, in ko je prišel petek – toliko zabave okoli, srečanje s prijatelji, ki jih nismo videli leta – vsi smo se zbrali, da bi plesali in praznovali življenje. Ko je prišlo sobotno jutro, se je sonce začelo dvigovati, bilo je tako lepo, ko je začelo sijati nad vsemi.
Plesali smo in bili srečni, objemali smo se, nekateri moji prijatelji pa so začeli odhajati. Nenadoma so začeli leteti rakete nad nami, poznam to, to je moje življenje – sem iz juga. Toda potem so prišli jadralci – upam, da se jim nič ne zgodi… Potem se začne streljanje – kaj se dogaja?
Vidimo tovornjak, padalce oblečene v tuje uniforme – ubijajo vse.
Ubili so Shay, ubili so Adi… Tisto dekle, ki sedi tam in objema svojega umorjenega fanta, so ugrabili. Nenadoma vidim tebe, kako tečeš k grmovju, kjer sedim in se skrivam, ne izrečem niti besede.
Si v grmu poleg mene, tako blizu, iz tebe se izliva jok. Terorist je tik nad grmom, v katerem se skrivam, in molim, da me ne vidi, molim zelo močno, česar nisem počel nikoli v mojem življenju. Bog lahko sliši mojo molitev.
Ampak ne prenehaš jokati na glas, ker je vsako sekundo nekdo ustreljen in umorjen. Videli so te in te vlečejo iz grmovja. Oni so štirje in ti si sama. Kričiš na pomoč. Eden izmed njih te udari, da te utiša, ti pa se boriš z njimi in gledaš v mojo smer, naj te rešim.
Če stopim ven, bova oba umorjena. Hočem živeti! Sedim tam tiho, začnejo te slačiti! Jokam, čutim, da moram kričati, vendar me roka utiša! Morda je to roka Boga, ali od nekoga drugega.
Obrnejo te na trebuh in te začnejo posiljevati, eden za drugim. Spet te obrnejo in kričijo nate v angleščini, želijo, da vidiš, kako so te premagali. Poskušaš se plaziti v mojo smer in molim, da se zgodi kaj, da bi nekdo ubil njih, da bi lahko prišla ven živa, vendar ko se plaziš proti meni in so nad tabo – pride strel.
Ubil te je, vendar pred tem, preden so ubili tvoje telo, so ubili tvojo dušo.
Sedel sem tam, v grmovju, ure in ure nisem prišel ven. Videl sem steklenico vode poleg tebe in bil sem neverjetno žejen, vendar nisem mogel prenašati misli, da bi te moral rešiti, kako bi lahko bil še tako nespoštljiv in pil tvojo vodo?
Dosegel sem dno, ne morem več živeti. Tvoj pogled me spremlja vsak dan – pod prho, v spanju, v svoji sobi. Nisem se mogel vrniti na delo, nisem zmogel.
Bil sem pri tebi doma. Nisem povedal tvojim staršem, kaj si preživela, drugi so jima povedali, da je bilo tvoje telo zlorabljeno, jaz sem bil priča.
Prosim za tvoje odpuščanje.
Prihajam k tebi, v naslednji velik svet, obljubim, da te bom tam rešil in zaščitil. Prosim, oprosti mi!
In ne skrbi, pustil sem sporočilo svoji družini, kjer sem jim povedal, koliko jih ljubim in se zahvaljujem za življenje, ki so mi ga dali.
Moja sestra bo imela otroka, razmišljal sem, da bi ostal, da bi spoznal svojega nečaka, vendar mislim, da ne bi smel poznati strica, ki te ni mogel rešiti.
Je že dobro, gledal ga bom z neba.”
Dolga roka zla
Preživeli udeleženci festivala se soočajo s hudimi travmami. Izraelski strokovnjak Guy Svili, ki je vodil skupinske terapije za udeležence festivala komentira: “Tega ni mogoče označiti kot običajno travmo […] To je srečanje z zlom. Nekaterim so prijatelje razrezali na koščke. Pri nekaterih je želja po življenju izginila. V njihove misli se je naselila senca smrti,” je povedal za TheWrap.
Ž. K.