Nezaslišano je, ko v današnjem času nekateri levičarski teoretiki trdijo, da je patriotizem (po domače domoljubje) izraz nestrpnosti, politične skrajnosti, ksenofobije itd. Zabloda ne bi mogla biti večja. Patriotizem je plemenita vrlina in del politične kultiviranosti vsakega posameznika.
Zmotno je enačiti patriotizem z nacionalizmom. Patriotizem je ljubezen do domovine. Domoljubje ni nujno ljubezen do lastnega naroda, saj lahko v domovini živi le del naroda ali pa v domovini živi več narodov. Patriotizem pa v vsakem primeru je ljubezen do rodne grude, ljudi, ki na njej živijo, tradicije, kulture in zgodovine svojega doma in širše okolice. Patriotizem ni nikoli negativno, ampak je vedno pozitivno, zaželeno in cenjeno čustvo, ki je znak pripadnosti človeški skupnosti, ki živi v nekem okolju.
Res pa je, da je bil patriotizem v preteklosti pogosto zlorabljen za nečedne politične cilje, ki so na svetu povzročili veliko gorja. Nacionalni socialist Hitler je tipičen primer nekoga, ki je zlorabil domoljubno nemško čustvo v zle namene. A če je bil patriotizem velikokrat zlorabljen, to nikakor ne zmanjšuje njegove velike vrednosti in koristi, ki jo ima za družbo.
Plemenita vrlina
Ljudje smo družbena bitja, ki ne moremo živeti ločeno od drugih ljudi. To ni mogoče zaradi fizičnih in tudi psiholoških oz. čustvenih razlogov. Človek »najde« samega sebe šele ob povezovanju z drugimi. Prva povezava je povezava s partnerjem nasprotnega spola v ljubezensko zvezo, iz katere se rodijo otroci. Nasprotja se privlačijo, zato ljudje v svetu (praviloma) hrepenimo po pripadniku nasprotnega spola. Iz te zveze se rodi družina, ki je ožja (starši in otroci) ali širša (stari starši, strici in tete itd.). V vseh teh povezavah je ljubezen, ki se v praktičnem življenju kaže v težnji po naklonjenosti, vzajemnosti, empatiji do sočloveka in ne nazadnje ekonomski ter drugi medsebojni pomoči. Ljubezen do sočloveka je družbena “malta”, ki nas povezuje in na podlagi katere lahko rečemo, da človek človeku ni volk. Ker pa smo moderni ljudje že davno presegli družinske in plemenske oz. rodovne skupnosti, je običajno, da se povezujemo v širše skupnosti, saj lahko tako živimo bolj kakovostno, varno in brezskrbno: čim več ljudi združi skupaj svoj potencial, uspešnejša je družbena skupnost, ki jo tvorijo takšni sposobni posamezniki.
Toda za uspešno povezovanje večje skupine ljudi, ki med seboj niso v sorodstvenem ali prijateljskem odnosu ali ki se med seboj sploh ne poznajo, je potrebna neka naklonjenost, neko družbeno vezivo, ki te ljudi združi na najmanjšem skupnem imenovalcu. In tu nastopi patriotizem. Domoljubje oz. ljubezen do domovine je tista, ki med neznanci, ki so del iste domovine (ne nujno naroda, čeprav v slovenskem primeru to je tako), omogoči, da do sočloveka, ki živi v isti domovini, čutijo večjo naklonjenost kot do človeka, ki je tujec in torej ne živi v isti domovini.
Levičarsko nerazumevanje patriotizma
Pripadniki levih političnih nazorov imajo skupni imenovalec, ki bi ga lahko poimenovali internacionalizem. Levičarji se dejansko od nekdaj povezujejo glede na politični nazor in ne glede na pripadnost narodu, naciji ali domovini. Tu gre seveda za splošni trend in izjeme vsekakor obstajajo. Zagotovo je lahko tudi levičar patriot. Toda če je, je to v nasprotju z njegovim ideološkim političnim nazorom.
Zakaj tako trdimo? Ljudje smo grajeni tako, da razmišljamo hierarhično in partikularno. Trenutno obstoječa stopnja človeške humanosti preprosto ne omogoča, da bi človek imel rad vse ljudi tega sveta enako. Prav tako kot v plemenski družbi človek ni bil sposoben imeti rad ljudi različnih plemen v takšnem številu, kot jih sedaj npr. tvori en narod oz. nacijo. Ljudje ves čas vsestransko napredujemo, ampak treba je biti realen in si priznati svoje trenutne omejitve. Zdaj smo ljudje na točki, da se le počasi in negotovo združujemo v večje nacionalne celote, ki postajajo naša druga, zunanja domovina. Evropska unija je najboljši dokaz za to. Da pa bi se vsi ljudje tega planeta počutili kot državljani sveta in čutili enako naklonjenost do bližnjega soseda kot do na deset tisoče kilometrov oddaljenega tujca, bo moralo preteči še veliko časa. Razlike med ljudmi na različnih koncih sveta so preprosto prevelike in razvojna pot med različnimi deli človeštva je bila preveč različna, da bi lahko v tem trenutku vsi zaživeli v politični oz. socialni enosti.
Na tem mestu bi navdušeni internacionalistično-globalistični multikulti levičar nemara protestiral in začel zatrjevati, da smo le desničarji tako omejeni, da ne moremo imeti radi vseh ljudi na svetu, a da so levičarji drugačni, bolj odprti in strpnejši. Toda ali niso prav levičarji tisti, ki izvajajo medijske pogrome osrednjih medijev, ki jih nadzirajo, proti drugače mislečim sodržavljanom? Če bi bili levičarji tako čudoviti ljudje, ali ne bi drugače mislečih morali sprejeti z razumevanjem in s sočutjem, namesto s politično histerijo in z modernim lovom na čarovnice?
Resnica je žal takšna, da so moderni levičarji svoj družbeni človeški potencial naklonjenosti do sočloveka, ki ni član družine ali prijatelj, prenesli s sosedov oz. v isti domovini živečih na tuje ljudi tam daleč stran. Tako so oslabili svojo lastno skupnost in se hočejo povezovati oz. bratiti s tujci, ki pa do njih sploh ne gojijo enakih čustev, saj so sami od njih docela drugačni.
Pomanjkanje patriotizma v Sloveniji
In prav to se dogaja v Sloveniji. Zaradi odsotnosti patriotizma pri levičarjih, od katerih številni zavračajo ljubezen do domovine in naklonjenost do sodržavljanov ter se raje predajajo idealom v oblakih, je v slovenskem narodu prišlo do hudega konflikta in razcepljenosti, ki ni bila tako huda, kot je sedaj, že skoraj tri četrt stoletja. Če v družini ni ljubezni, so otroci in oba partnerja nesrečni. Takšna družina je disfunkcionalna in ne opravlja svoje vloge. Starši celovito ne poskrbijo za otroke in pojavi se pomanjkanje. Pomanjkanje je lahko fizično, psihično ali čustveno. Dejstvo je, da posamezniki, ki iz take družine izidejo, vse življenje občutijo travme zaradi tega primanjkljaja, ki so ga izkusili kot otroci. V domovini je podobno. Če soljudje, ki živijo v domovini, čutijo večjo ljubezen do tujcev kot do domačih ljudi in če domače ljudi celo prezirajo, ljudje v taki domovini ne morejo biti srečni in prihaja do vse hujših konfliktov in trenj. Zato je patriotizem potreben in funkcionalen. Zato je domoljubje plemenita in sveta vrlina. Ker pozitivno združuje ljudi, ki so si fizično blizu. Kdaj spet pride čas, ko bomo lahko vsi Slovenci veselo izrekli besede, ki jih je z ljubeznijo v srcu zapisal veliki slovenski patriot: “Nazadnje še, prijatl’i, kozarce zase vzdignimo, ki smo zato se zbratli, ker dobro v srcu mislimo; dókaj dni naj živí vsak, kar nas dobrih je ljudi!” Upajmo da kmalu.
Tadej Ian
O avtorju:
Tadej Ian je magister ameriških študij, družboslovec in politolog.