Politična stigmatizacija in dehumanizacija! Po menjavi oblasti leta 2022 je slovenski politični prostor zaznamovala uporaba izraza “čiščenje janšistov”. Ta sintagma ni problematična zgolj zaradi svoje politične vsebine. V sebi nosi tudi element politične stigmatizacije.
Politična stigmatizacija posameznika ne opredeljuje po njegovih konkretnih ravnanjih, strokovnosti ali odgovornosti, temveč ga reducira na domnevno politično identiteto. Beseda “čiščenje” pa ustvarja predstavo, da je odstranjevanje takšnih oseb nekaj legitimnega in družbeno koristnega. Prav v tem se kaže njen dehumanizacijski potencial, saj posameznik ni več obravnavan kot oseba s svojimi pravicami in odgovornostmi, temveč kot del nezaželene skupine, ki jo je treba odstraniti iz sistema.
Kot osrednjega političnega nosilca procesa “čiščenja janšistov” lahko prepoznamo nekdanjega predsednika vlade Roberta Goloba. Danes, nekaj let pozneje, se ne postavlja več vprašanje, ali je takšno čiščenje bilo. Postavlja se vprašanje, kaj se je zgodilo z ljudmi, ki so bili v tem procesu prizadeti.
Policisti kot predmet naknadnih postopkov in pravnega nasilja
Posebno izrazito se to vprašanje pojavlja v policiji. Zoper številne policiste in vodstvene delavce policije so bili uvedeni različni postopki – od nadzornih, ki jih je del javnosti dojemal kot politično motivirane, do delovnopravnih in kazenskih postopkov. Lahko bi rekli, da se je nad njimi izvajalo oziroma se še vedno izvaja določena oblika pravnega nasilja.
Skupna značilnost teh primerov je bila, da so se policistom očitale nepravilnosti pri delu v času 14. vlade Republike Slovenije. Ravnanja niso bila povezana z osebnim okoriščanjem, korupcijo ali povzročitvijo premoženjske škode, kar bi sicer predstavljalo pričakovani predmet notranjevarnostnih postopkov in kazenskega pregona. Vsebina postopkov so bila ravnanja, povezana z izvajanjem policijskih nalog, organizacijo dela, sprejemanjem operativnih odločitev ali vodenjem policijskega sistema v politično in javnozdravstveno izjemno obremenjenem obdobju epidemije covida-19. V svojem bistvu so ti postopki pomenili naknadno pravno presojo ravnanj, ki so bila ob svojem nastanku del uradnega delovanja države.
Obljube poprave krivic
V delu kritične javnosti se je zato oblikovalo stališče, da bi morale biti prizadete osebe deležne ustrezne poprave krivic in povrnitve dobrega imena. Takšnim pričakovanjem so se v predvolilnem obdobju pridruževali tudi nekateri predstavniki politike.
Ironija je, da je po letošnji politični menjavi oblasti vprašanje institucionalnega zadoščenja skoraj izginilo iz javnega prostora. O čiščenju se skoraj ne govori več. Pozornost politike se je usmerila drugam, položaj prizadetih posameznikov pa je ostal nespremenjen.
To pa še ne pomeni, da so se prizadeti policisti in druge uradne osebe s takšnim položajem sprijaznili. Nasprotno. Pričakovanje, da bodo krivice popravljene, dobro ime povrnjeno in zadoščenje ustrezno, ostaja živo, saj številni menijo, da vprašanje njihovega položaja še zdaleč ni rešeno.
Kako se bo država te naloge lotila, ostaja neznanka.
Pot do institucionalnega zadoščenja
Najbolj realna pot bi bila oblikovanje objektivnih meril za prepoznavo potencialno prizadetih oseb. Takšna merila ne bi smela temeljiti na politični pripadnosti, temveč na preverljivih dejstvih.
V to skupino bi lahko sodili policisti in druge uradne osebe, zoper katere so bili po 1. juniju 2022 uvedeni delovnopravni, disciplinski, nadzorni ali kazenski postopki zaradi ravnanj pri opravljanju službenih nalog v času 14. vlade Republike Slovenije, pri čemer očitki niso vključevali osebnega okoriščanja, korupcije, pridobitve protipravne premoženjske koristi ali povzročitve premoženjske škode.
Zbrane podatke bi pregledala in vsebinsko ovrednotila posebna vladna komisija. Smiselno bi bilo, da bi njeno delo vodil državni sekretar ministrstva za notranje zadeve, saj gre pretežno za vprašanja, povezana z delovanjem policije. Takšen pristop ne bi prejudiciral nobenega posameznega primera. Ne bi ugotavljal krivde države in ne nedolžnosti posameznikov. Omogočil pa bi prepoznavo skupine oseb, ki so bile zaradi posebnih političnih in zgodovinskih okoliščin obravnavane drugače od običajnih primerov ter so zato lahko upravičeno predmet institucionalnega zadoščenja.
Na tej podlagi bi bilo mogoče oblikovati model za popravo krivic v obliki osebnega in kolektivnega zadoščenja.
Povrnitev ugleda in odgovornost države
Takšno zadoščenje ne bi smelo ostati zgolj na simbolni ravni. Za osebe, za katere bi bilo ugotovljeno, da so bile zaradi posebnih političnih in zgodovinskih okoliščin izpostavljene postopkom, bi bilo smiselno predvideti tudi povračilo razumnih stroškov pravnega zastopanja in drugih izdatkov, nastalih zaradi varstva njihovih pravic. V številnih primerih so namreč posamezniki več let nosili breme postopkov in stroške pravne obrambe zaradi ravnanj, povezanih z opravljanjem službenih nalog v imenu države. Če je država pripravljena priznati posebnost njihovega položaja, bi morala prevzeti tudi del odgovornosti za finančne posledice takšnih postopkov. Kjer bi bilo to mogoče oziroma izvedljivo, bi morala rehabilitacija vključevati tudi vrnitev na delovno mesto oziroma na položaj, s katerega je bil posameznik odstranjen, ali na primerljiv položaj z enakim strokovnim, statusnim in kariernim pomenom. Težko je namreč govoriti o celoviti rehabilitaciji, če se posamezniku prizna krivica, ne povrne pa se mu tudi položaja, ki ga je zaradi nje izgubil.
Smiselno bi bilo, da bi zaključno poročilo vladne komisije s predlogi ukrepov za povrnitev dobrega imena in odpravo posledic obravnavala ter sprejela vlada.
Sestavni del takšnega institucionalnega zadoščenja bi moralo biti tudi uradno priznanje, na primer: da je bilo obdobje po nastopu 14. vlade Republike Slovenije politično izjemno obremenjeno ter da so bili nekateri posamezniki zaradi opravljanja svojih službenih nalog izpostavljeni postopkom, katerih širši družbeni in politični kontekst ostaja predmet legitimne javne razprave.
Takšno priznanje ne bi pomenilo zgolj dela zadoščenja prizadetim posameznikom. Predstavljalo bi tudi pomembno sporočilo, da država zna prevzeti odgovornost za posledice politično najbolj konfliktnih obdobij svojega delovanja.
Demokratična država se ne meri po tem, kako ravna s svojimi političnimi zavezniki. Meri se po tem, kako ravna z ljudmi, ki so opravljali svoje delo v času političnih sporov. Če želi Slovenija ohraniti zaupanje v svoje institucije, bo morala prej ali slej odgovoriti tudi na vprašanje, ali je država v obdobju po letu 2022 do nekaterih svojih uradnih oseb ravnala pravično.
To ni več vprašanje preteklosti. To je vprašanje prihodnosti slovenske pravne države.
Dr. Anton Olaj, pravnik, policist, veteran vojne za Slovenijo, nekdanji generalni direktor slovenske policije