Podjetniki: “Vlada vam obljublja manj od tistega, kar vam je vzela”

Vlada ne pozna področne gradbene zakonodaje

Vlada nepremičninskega davka, ki bo predstavljal že tretjo obdavčitev istega premoženja, saj lastniki že plačujejo nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča in davek na premoženje, ni ciljno usmerila v prazna stanovanja. Z njim namerava zajeti vse nepremičnine, torej tudi hiše in nezazidana stavbna zemljišča, ne pa tudi na primer zidanic in drugih nestanovanjskih objektov. Ob tem opozarjamo, da v zakonu, ki ureja gradnjo objektov, in klasifikaciji vrst objektov (CC-SI) izraza hiša ni mogoče najti. Pod tem izrazom lahko razumemo vse. To kaže na dejstvo, da predlagatelj zakonov (vlada) predpisov s področja gradnje objektov in klasifikacije zgrajenih objektov sploh ni pogledal. Dokler ne bo jasno navedeno, kaj vlada razume pod izrazom hiša, lahko pod tem pojmom razumemo vse samostojne objekte, in sicer neodvisno od namena uporabe.

Z napovedano obdavčitvijo stavbnih zemljišč vlada posega tudi na področje, ki ga ureja zakon o stavbnih zemljiščih. Ta kot nezazidano stavbno zemljišče opredeljuje parcelo na območju, ki je s prostorskim načrtom namenjeno gradnji objektov, kot zazidano stavbno zemljišče pa zemljiško parcelo z objektom. Stavbna zemljišča torej vključujejo vse vrste gradenj – stanovanjske, industrijske, turistične, športne … Če upoštevamo napoved vlade, bi bila vsa ta zemljišča sedaj obdavčena, čeprav vlada trdi, da bo obdavčila samo stanovanjske objekte in stavbna zemljišča, namenjena gradnji stanovanj.

Opozarjamo tudi na zakonsko določbo, da je gradnja na stavbnih zemljiščih mogoča samo v primeru, da so komunalno opremljena. Če opremljenosti ni mogoče zagotoviti, gradnja ni mogoča. Če OPPN ni sprejet in zagotovitev javne infrastrukture ni mogoča, gradnja ni dovoljena, in sicer neodvisno od tega, da je to zemljišče po OPN opredeljeno kot nezazidljivo stavbno zemljišče. V zvezi s tem se pojavlja vprašanje, kako namerava vlada ugotavljati, katero zemljišče bo obdavčila.

Nedodelanost vladnega predloga se kaže tudi v tem, da vlada v izhodiščih ni navedla, kaj se bo zgodilo v primeru preužitka in pravice do dosmrtnega bivanja v lastnikovih stanovanjskih nepremičninah ter v drugih podobnih primerih, ko lastnik teh zaradi sklenjenega pravnega dogovora z upravičencem ne bo mogel oddati v najem. Se torej tem lastnikom obeta davek, ki ga ne bodo mogli znižati z oddajanjem v najem samo zaradi tega, ker spoštujejo dogovor z upravičenci do stanovanjskega bivanja?

Ker posamezniki tak dogovor najpogosteje sklenejo pri prenosu lastništva s staršev na otroke, je očitno, da tudi je vlada tudi v navezavi na to v nasprotju sama s seboj. Taka nedoslednost njenega predloga namreč nasprotuje cilju, ki ga je minister Boštjančič javno izrazil, ko je dejal: “Pogosto se omenja, da se bodo ljudje znašli tako, da bodo bogati starši, ki imajo veliko nepremičnin, te prepisali na otroke. To izrazito pozdravljam. S tem bomo dosegli enega od ciljev, da bodo mladi prej prišli do stanovanj, kot bi sicer.”

Napovedan nepremičninski davek ne bo uredil stanovanjskega trga tudi zato, ker bo v predlagani obliki nesorazmeren glede na višino najemnin, saj ga bodo odmerjali v odstotkih, in sicer odvisno od zadnjega vrednotenja nepremičnin po GURS. Tedaj so bili državljani zavedeni, kajti vrednotenje je v večini primerov presegalo realno tržno vrednost nepremičnin. Poleg tega se bodo najemnine zaradi davka zvišale, kar bo najbolj prizadelo mlade, torej skupino, ki bi ji po besedah vlade davek pomagal do dostopnejših nepremičnin. Zaradi nepremičninskega davka bo manjše tudi povpraševanje po nepremičninah, zato se bo zmanjšala gradnja novih stanovanj. Na ta način bodo poleg gradbeništva ogroženi obrtniki, ki danes z investicijami v manjše objekte ustvarjajo svoj prihodek.

Vlada napoveduje ukrepe, ki jih je pred tem odpravila sama

Vlada napoveduje, da bo sredstva, zbrana z novim nepremičninskim davkom, namenila razbremenitvi dela. Pri tem v predstavljenih izhodiščih posebej meri na srednji in višji razred. Posebna osebna davčna olajšava v višini dodatnih 2000 evrov letno (kar bi skupno olajšavo z zdajšnjih 5000 evrov dvignilo na 7000 evrov letno) naj bi zaposlenemu z minimalno plačo na letni ravni prinesla dodatnih 320 evrov, posamezniku s povprečno plačo 520 evrov in tistim v najvišjem razredu pa 1000 evrov. Vlada napoveduje tudi znižanje dohodninske stopnje v zadnjem davčnem razredu, in sicer z zdajšnjih 50 na 43 odstotkov. Naj spomnimo, da je postopen dvig splošne olajšave v višini 7500 evrov in znižanje dohodnine v najvišjem davčnem razredu s 50 na 45 odstotkov do leta 2025 predvidela že prejšnja vlada v noveli zakona o dohodnini iz leta 2022. Aktualna vlada je novelo jeseni 2022 odpravila in jo nadomestila s svojo, s katero je splošno olajšavo vrnila na 5000 evrov, dohodninsko stopnjo v najvišjem davčnem razredu pa s 45 dvignila na 50 odstotkov. Primerjava je vidna v spodnji preglednici.

Na mestu je vprašanje, zakaj je vlada odpravila rešitve, ki bi že dve leti koristile vsem zaposlenim in bi jim omogočile, da jim na računih ostane več denarja.

Razumni davki namesto kaznovanja

Znova poudarjamo, da namerava vlada z nepremičninskim davkom kaznovati tiste, ki so prihranke vlagali v nepremičnine. To počne z izgovorom, da želi vzpodbuditi nepremičninski trg in prisiliti lastnike praznih stanovanj v njihovo oddajo. S tem davkom bo dosegla nasprotno. Lastniki bodo zaradi novega davka, ki bo predstavljal skoraj 20–25 % vseh prihodkov iz najemnin, manj motivirani za oddajanje stanovanj. Prihranki se bodo iz nepremičnin preselili ali v depozite bank ali naložbe izven meja Slovenije, kjer teh davkov ne bo, kar pomeni nov odliv kapitala iz države.

Namesto nepremičninskega davka v predlagani obliki bi morala vlada razmišljati o odpravljanju obstoječih obremenitev za prebivalce in gospodarstvo. S tem bi največ naredila za blaginjo ljudi in večjo konkurenčnost slovenskih podjetij. Hkrati bi morala oblikovati poenotene rešitve, ki bodo enostavne in razumljive ter ne bodo destimulirale in ustvarjale občutka nepravičnosti.

Peter Jančič, Spletni časopis