Predsednik vlade Robert Golob je na obisku na Hrvaškem pompozno napovedal umik vprašanje arbitraže iz dnevne politike. Dominantni mediji so se razpisali o zunanjepolitičnem zasuku, saj je bila doslej politika Slovenije, da vztraja pri uveljavitvi arbitražne sodbe. Golob hkrati trdi, da je Slovenija tej še vedno zavezana. Golobovo potezo komentira dr. Miha Pogačnik, strokovnjak za mednarodno pravo, ki pravi, da mednarodni odnosi že po definiciji ne morejo biti del dnevne politike, hkrati pa razkriva, zakaj je moral predsednik vlade v Zagrebu “nekoliko počepniti”.
Spomnimo, predsednik vlade Robert Golob in Andrej Plenković sta bila še eno leto nazaj, na Blejskem strateškem forumu, vsak na svojem bregu. Ko so hrvaškega premierja povprašali o arbitraži, je odgovoril: “Arbitražna razsodba je, kakršna je, toda naš parlament je ne bo nikoli ratificiral. To sem odkrito povedal premierju Golobu.” A znotraj bilateralnega odnosa se je moralo v preteklem letu vendarle nekaj spremeniti.
Pogačnik uvodoma pojasni, da mednarodni odnosi po definiciji ne morejo biti del dnevne politike. Kompleksna meddržavna vprašanja namreč rešujejo diplomacije skladno s pravili mednarodnega prava in diplomatsko prakso. Posledično pa to velja tudi za razumevanje arbitražnega sporazuma, postopka in arbitražne razsodbe glede meddržavne meje med Slovenijo in Hrvaško.
Neustrezna in škodljiva praksa
Vprašanje meje med državama se je v preteklosti kljub temu pogosto pojavljalo kot predmet političnega obračunavanja. To kompleksno vprašanje se je z mize dneve politike umaknilo z nastopom vlade Janeza Janše. Neustrezna in škodljiva praksa, ki je metala slabo luč na zrelost slovenske zunanje in notranje politike, se je umaknila “tihi diplomaciji”.
Kot pojasnjuje strokovnjak za mednarodno pravo, se lahko države po mednarodnem pravu ne glede na veljavnost ali ničnost arbitražne razsodbe vedno dogovorita drugače, “saj gre v mednarodnem pravu in še posebej na področju mirnega reševanja sporov, kamor med drugim sodi arbitražno reševanje, za izrazito dispozitivno tematiko. Tako so vseskozi med arbitražnim postopkom in tudi po samem zaključku dobrodošla bilateralna pogajanja, ki bi morda privedla do rešitve, ki bi zadovoljila minimalne interese obeh strani. Na žalost je imela prejšnja vlada premalo časa in oteženo okolje delovanja na čelu z vsem znano pandemijo.”
Kako interpretirati predsednika vlade?
Pogačnik v svoji izjavi za naš medij špekulira, da je premier Golob morda razumel, da bi bilo “forsiranje arbitražne razsodbe in poglabljanje spora s Hrvaško zanesljivo razumljeno kot zakrivanje domačih političnih težav”. Gre za pogosto taktiko, ki jo uporabljajo države ali njihovi voditelji. Slovenija in Hrvaška nista bili izjemi. To škodljivo taktiko, tako Pogačnik, pa so uporabljale predvsem leve vlade, ki so na tak način skušale prekriti neuspehe na domačem parketu, predvsem v gospodarstvu, in so tako hotele pozornost javnosti preusmeriti v težave na zunanjepolitičnem področju.
“Druga možnost je, da se je glede na spremenjeno notranjepolitično situacijo in plinsko afero HEP v Hrvaški slednja odločila za trdnejši pristop, ki je bil prej zmehčan s sijajnim prijateljstvom med premierjema Plenkovićem in Janšo. Trenutni slovenski vladi Hrvaška ne dolguje nič, še posebej pa ne glede na nekatera stališča in izjave koalicijskih partnerjev. Prav mogoče je, da je moral zato dr. Golob nekoliko počepniti,” pojasnjuje Pogačnik.
Kaj je Golob iskal v Zagrebu?
Pogačnik zaključuje: “Naslednji, s prejšnjim povezani vidik je vprašanje, ali in v kakšni meri je Hrvaška pripravljena izvrševati dogovor med premierjema Plenkovićem in Janšo v novih političnih razmerah. Premier Golob je šel v Zagreb po moji oceni zanesljivo med drugim pridobiti potrditev nadaljnjega sodelovanja na tem področju zlasti glede na energetske razmere vključno z električno energijo v Sloveniji. Prav mogoče, je, da je Hrvaška zaostrila pričakovanja do Slovenije glede razumevanja postarbitražnega limba v zameno za zanesljivo dobavo plina.”
Gal Kovač